Jedro

Čeprav pritožba konkretizirano ne polemizira s časom, za katerega je določeno trajanje zdravljenja, velja zaradi jasnosti pojasniti, da je sodišče prve stopnje omejilo trajanje zdravljenja na čas enega meseca od naroka iz razloga, ker je ugotovilo, da je to najkrajši možen čas, v katerem bo predvidoma lahko zadržani pripravljen na ustrezno sodelovanje pri zdravljenju. Ob taki ugotovitvi se tudi določitev dolžine trajanja zdravljenja izkaže za materialnopravno pravilno določeno. Ni pa odveč ponovno pojasniti, da se lahko zadržano osebo odpusti ali premesti na drug oddelek tudi pred potekom z izpodbijanim sklepom določenega roka, če se njeno stanje že prej toliko izboljša, da ni več pogojev za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zadržano osebo zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v ... za obdobje štirih tednov, najdalje do 9. 11. 2023. 2. S pravočasno pritožbo gornji sklep izpodbija odvetnik. Uveljavlja pritožbene razloge zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma uveljavljanega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba ne utemeljuje. Zato velja na tak splošni očitek odgovoriti le, da kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, ni podana (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, lo se v tem nepravdnem postopku uporablja na podlagi prvega odstavka 30. člena Zakona o duševnem zdravju – v nadaljevanju ZDZdr v zvezi s prvim odstavkom 1. člena in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku).

5. Ugotovljeno dejansko stanje o heteroagresivnosti zadržanega pritožba izpodbija z navedbo, da iz sklepa ni razviden noben konkreten dogodek, na podlagi katerega bi bilo moč zaključiti, da se je zadržana oseba obnašala agresivno do mame.

6. Sodišče sicer res lahko po prvem odstavku 47. člena ZDZdr na naroku zasliši tudi druge osebe, ki bi lahko dale podatke, pomembne za odločitev. Vendar pritožba z gornjo kritiko dejanskega stanja v konkretnem primeru ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je namreč že iz podatkov medicinske dokumentacije ugotovilo, da so bili reševalci klicani na dom zadržanega, ker živi z mamo, ker je zadržani grozil drugim, bil je razdražljiv, motile so ga osebe okoli bloka. Ko je bila mama ob sprejemu klicana po telefonu zaradi pridobitve heteroanamnestičnih podatkov, je povedala, da ji je zadržani grozil, da jo bo pretepel, pri čemer je pojasnila, da se je zadržanemu po opustitvi terapije stanje začelo slabšati, da doma kriči, govori nepovezano, po hiši skriva stvari, pokriva ogledala, ne odpira oken in jih prekriva z vrečkami. Heteroagresivnost do matere nadalje posredno potrjuje tudi stanje zadržanega ob prihodu reševalcev na teren, saj so ti takoj ugotovili, da zadržani potrebuje parantenalno terapijo s Haldolom. Ob prejemu te je zaradi slabšega sodelovanja zadržanega prišlo celo do poškodbe reševalca s krvavo iglo. Navkljub prejemu več odmerkov Haldola je bil kasneje ob sprejemu na kliniki zadržani še vedno izrazito vzkipljiv in jezav ter je bilo potrebno oviranje zaradi nemira, agitacije in slabše kontrole nadzorovanja impulzov. Ob vseh gornjih okoliščinah, ki so torej potrjevale potrjevale heteroagresivnost zadržanega ter glede na dejstvo, da je zadržani še na dan naroka navajal nanašalnost na mamo, predvsem v delu, ko je opisoval svoje ravnanje do mame, ko je ta poklicala 112, zaslišanje mame zgolj zaradi natančnejše ugotovitve okoliščin, v katerih je pred sprejemom zadržanega prišlo do agresivnosti napram njej, ni bilo potrebno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v danem primeru za odločitev povsem zadostovalo že zaslišanje zadržanega, pregled medicinske dokumentacije in mnenje izvedenke.

7. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v obstoj pogojev za zdravljenje osebe v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve, je v ustavi in v zakonu. Tako zdravljenje pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). V določenih primerih je tak poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škodo), bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve se zato izvaja le pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas. Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji. Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa naslednje pogoje, pod katerimi je dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Za izrek gornjega ukrepa morajo biti izpolnjeni vsi zakonski pogoji, se pravi resno ogrožanje (življenja, zdravja, premoženja) sebe ali drugih, ki je posledica hudo motene voljne sfere in ki ga ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da gre pri zadržani osebi, ki je bila že večkrat na zdravljenju na psihiatrični kliniki v ... (predmetna hospitalizacija je deseta), za poslabšanje paranoidne shizofrenije po vsaj šest mesecev trajajoči popolni opustitvi vzdrževalne terapije v domačem okolju. Duševna motnja je podana v takšni meri, da ima zadržani hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, pod njenim vplivom pa ogroža življenje drugih, huje ogroža njihovo zdravje, ogroža svoje življenje in tudi huje ogroža svoje zdravje. Nadalje je ugotovilo, da zadržani za ambulantno zdravljenje oziroma nadzorovano obravnavo trenutno ni sposoben, ker je njegovo bolezensko stanje sedaj v fazi, ko potrebuje bolnišnično zdravljenje, saj ni pripravljen sodelovati pri zdravljenju in je popolnoma nekritičen do svojega stanja.

9. Pritožbeno torej niso sporne oziroma izpodbite prvostopne ugotovitve, da je prišlo do poslabšanja zdravja zadržanega, da zadržani zaradi duševne motnje nima uvida v svoje stanje, njegova realitetna kontrola je hudo oškodovana, prav tako tudi sposobnost presoje in ocene tveganj lastnih ravnanj, da v posledici tega ogroža življenje drugih ter huje ogroža njihovo zdravje, česar ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, brez terapije pa izboljšanja ni pričakovati. Kljub temu, da so že na podlagi teh ugotovitev pogoji za zadržanje izpolnjeni, velja pojasniti, da je izpolnjen tudi prvostopno ugotovljeni pogoj, da zadržani ogroža svoje življenje in huje ogroža svoje zdravje. Tega namreč pritožba izpodbija s trditvijo, da je sodišče prve stopnje takšen zaključek naredilo, ker je ugotovilo, da bi zadržani brez zdravljenja in brez ponovno uvedenih zdravil prekomerno posegal po energetskih pijačah in odklanjal hrano. Vendar ta pritožbena trditev ni pravilna, ker iz razlogov izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da zaključek o ogrožanju lastnega življenja in o hujšem ogrožanju svojega zdravja temelji na ugotovitvi, da bi se bolezen brez zdravljenja stopnjevala in poglabljala, ne pa na ugotovitvi o uživanju energetskih pijač in odklanjanju hrane.

10. Čeprav pritožba konkretizirano ne polemizira s časom, za katerega je določeno trajanje zdravljenja, velja zaradi jasnosti pojasniti, da je sodišče prve stopnje omejilo trajanje zdravljenja na čas enega meseca od naroka iz razloga, ker je ugotovilo, da je to najkrajši možen čas, v katerem bo predvidoma lahko zadržani pripravljen na ustrezno sodelovanje pri zdravljenju. Ob taki ugotovitvi se tudi določitev dolžine trajanja zdravljenja izkaže za materialnopravno pravilno določeno. Ni pa odveč ponovno pojasniti, da se lahko zadržano osebo odpusti ali premesti na drug oddelek tudi pred potekom z izpodbijanim sklepom določenega roka, če se njeno stanje že prej toliko izboljša, da ni več pogojev za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve (71. člen ZDZdr).

11. Razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in 353. člen ZPP). Potrditev izpodbijanega sklepa pa ni bila mogoča ob dejstvu, da iz podatkov spisa ne izhaja, ali prvo sodišče morebiti že razpolaga s podatki o najbližji osebi v smislu 10. točke 2. člena ZDZdr, kateri mora biti sicer po drugem odstavku 50. člena v zvezi s 53. členom ZDZdr sklep tudi vročen.