Jedro

Tožnik ni uveljavljal nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ampak le ugotovitev obstoja delovnega razmerja, vpis delovne dobe v delovno knjižico, plačilo davkov in prispevkov za to dobo ter regres za letni dopust za leto 2008. Njegova tožba bi bila dopustna šele po predhodni zahtevi za varstvo pravic, ki bi jo naslovil na delodajalca, ki bi jo moral podati ne glede na to, da pri njem ni bil več zaposlen.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sklep se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje v delu odločitve o stroških postopka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v 2. točki izreka razveljavi in odloči, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki njene stroške postopka oziroma podrejeno, odločitev v 2. točki izreka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v sklepu odločilo, da je tožena stranka dolžna kriti svoje stroške postopka iz razloga, ker gre za spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, zaradi česar delodajalec na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1 vedno krije sam svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Sodišče je zmotno ugotovilo, da gre v predmetni zadevi za spor o obstoju delovnega razmerja, saj gre po vsebini za dajatvene zahtevke - denarne zahtevke, pri katerih pa ni podlage, da bi sodišče uporabilo določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1. Sam tožnik v prvi pripravljalni vlogi zatrjuje, da ne uveljavlja ugotovitve nezakonitosti odpovedi, temveč, da zaradi dajatvenega zahtevka zahteva ugotovitev, da je bil v delovnem razmerju. Zato je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je tožena stranka dolžna nositi svoje stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik se pritožuje zoper 1. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in meni, da odločitev sodišča ni pravno pravilna. Pojasnjuje, da je takoj, ko je izvedel, da nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, od direktorja tožene stranke zahteval prijavo v zavarovanje in plačilo prispevkov. Njegova zahteva je imela za posledico, da ga je direktor nagnal z delovnega mesta. Zahteval je odpravo kršitev in bil zato odpuščen. Tožnik ne uveljavlja ugotovitve nezakonitosti odpovedi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, pač pa zahteva ugotovitev, da je bilo njegovo razmerje s toženo stranko v času njegovega trajanja delovno razmerje. ZDR pa za tak primer ne določa nobenega prekluzivnega roka. Tretji odstavek 204. člena ZDR o sporih glede obstoja delovnega razmerja ne govori. Tožnik je postavil ugotovitveni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zato, ker mu sledi zahtevek za obračun in plačilo obveznih prispevkov ter vpis delovne dobe ter plačilo stroškov prevoza, regresa in odškodnine za letni dopust, ta zahtevek pa je dajatveni. Glede pravočasnosti takšne tožbe ni nobenih materialnih prekluzivnih rokov. Edini rok, ki ga je treba upoštevati, je morebitni zastaralni za dajatveni zahtevek, pa še ta le na ugovor tožene stranke. V konkretnem primeru o zastaranju ne moremo govoriti. Za konkretni spor prekluzivni rok iz 204. člena ZDR ne velja, ker gre za ugotovitveni zahtevek na podlagi 181. člena ZPP. Za denarne zahtevke pa ZDR ne določa prekluzivnega roka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik bi bil upravičen do pravic, ki so vezane na obstoj delovnega razmerja le, če bi bil obstoj delovnega razmerja predhodno ugotovljen. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožene stranke: Po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji) delodajalec krije svoje stroške postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi navedene zakonske določbe pravilno odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. V konkretnem primeru tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki, zato tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov postopka, glede na določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1. K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožnik vložil tožbo po izteku zakonsko določenega roka iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), zato je tožbo zavrglo.

Tožnik v tožbi zahteva ugotovitev, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo od 15. 10. 2007 do 15. 7. 2008, zahteva tudi vpis delovno dobe za to obdobje v delovno knjižico, plačilo davkov in prispevkov za sporno obdobje ter regres za letni dopust za leto 2008. V tožbi in pripravljalnih vlogah tožnik trdi, da se je s toženo stranko dogovoril za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas ter mu izročil tudi delovno knjižico. Potem, ko je od tožene stranke zahteval, da ga prijavi v socialno zavarovanje (ko je ugotovil, da ga tožena stranka ni prijavila v zavarovanje), ga je z dela odpustila. Tožnik ne uveljavlja ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč obstoj delovnega razmerja, vpis delovne dobe v delovno knjižico in plačilo prispevkov. V konkretnem primeru torej ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. Tretji odstavek 204. člena ZDR določa 30-dnevni prekluzivni rok, v katerem mora delavec zahtevati sodno varstvo v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali glede odločitve o disciplinski odgovornosti delavca. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu ne uveljavlja nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, temveč obstoj delovnega razmerja za čas od 15. 10. 2007 do 15. 7. 2008, ki naj bi obstajalo kljub temu, da ni bilo sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi. Spori o obstoju delovnega razmerja spadajo med spore, v zvezi s katerimi se za uveljavljanje in varstvo pravic uporablja določba 204. člena ZDR. Sodna praksa je zavzela stališče, da dokler delovno razmerje še traja, delavec lahko na podlagi 3. odstavka 15. člena ZDR in po postopku, predpisanem v 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR, zahteva od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa delovno razmerje že preneha, mora delavec uveljavljati sodno varstvo v roku določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR. Navedena sodna praksa je bila sprejeta v primerih, ko so delavci uveljavljali transformacijo pogodbe o zaposlitvi (54. člen ZDR) in sicer, ko so uveljavljali, da jim je zaradi razlogov iz 54. člena ZDR nezakonito prenehala veljati pogodba o zaposlitvi. V konkretnem primeru je bil tožnik prepričan, da je v delovnem razmerju pri toženi stranki (kljub temu, da ni prejel pisne pogodbe o zaposlitvi), zato do trenutka, ko je izvedel, da ga tožena stranka ni prijavila v zavarovanje in zanj plačevala prispevkov, ni imel podlage, da od delodajalca zahteva odpravo kršitve oziroma, da svoje obveznosti izpolni. V trenutku, ko je tožnik zahteval od tožene stranke (ustno), da ga prijavi v zavarovanje, ga je delodajalec odpustil z dela. Tožnik ne uveljavlja nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, temveč zahteva le ugotovitev obstoja delovnega razmerja, plačilo prispevkov za čas trajanja delovnega razmerja in vpis delovne dobe v delovno knjižico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v takem primeru, ko ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, delavec nima direktnega sodnega varstva po 3. odstavku 204. člena ZDR. Ker tožnik ni uveljavljal varstva pravic po 1. odstavku 204. člena ZDR, ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe pravilna, vendar ne iz razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da bo tožnik lahko od tožene stranke pisno zahteval odpravo kršitve obveznosti po 1. odstavku 204. člena ZDR in če tožena stranka v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca, ne bo izpolnila svojih obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma odpravila kršitve, bo lahko tožnik v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti, zahteval sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v takem primeru glede na vsebino tožbenega zahtevka, uporaba 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR ne velja le za čas trajanja dejanskega delovnega razmerja, temveč tudi po prenehanju delovnega razmerja.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP v zvezi s 2. točko 365. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, ker s pritožbama nista uspeli.