Jedro

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ključnih navedb toženke in v zvezi z njimi izvedenih dokazov, prav tako ni (ustrezno) obrazložilo zavrnitve v zvezi s temi navedbami predlaganega dokaza z zaslišanjem priče, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo odločitev toženke št. ... z dne 18. 3. 2021, s katero je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višini 5 % od njegove bruto plače za dobo enega meseca. Toženki je naložilo, da tožniku plača znesek 225,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrne pravdne stroške v znesku 931,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo trditvam tožnika glede zagotavljanja (ne)zadostnega števila zaščitnih mask. Pri tem pa se ni opredelilo do navedb toženke, ki jih je podkrepila z listinami in s predlogom za zaslišanje priče. Zavrnitev zaslišanja priče je napačno obrazložilo, kar predstavlja postopkovno kršitev. Toženka je namreč zatrjevala, da je v njenih navodilih jasno navedeno, da če delavci potrebujejo dodatne količine mask, preko nadrejenega kontaktirajo posebno delovno skupino za koronavirus, ki jim bo priskrbela zaščitna sredstva. Tožnik dodatnih mask ni nikoli zahteval. Delavci, ki so zaprosili za dodatne maske, so jih prejeli. Delavcem je zagotavljala zadostno število mask. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo. Spregledalo je tudi, da je priča A. A. izpovedal, da so delavci dodatne maske pri delodajalcu lahko dobili. Tudi sicer pa je bila kontrola dne 18. 2. 2021 opravljena v jutranjih urah, ko bi zadostovala že prva maska, ki pa je tožnik ni nosil. Poudarja, da je tožnik izpovedal, da je v času kontrole imel na razpolago zaščitno masko. Nadalje navaja, da tožnikovih trditev, da maske ni nosil, ker je ob kontroli ravno malical (in ne ker ne bi bilo zadostnega števila mask), ni potrdila ne tožnikova priča B. B. (ki je izpovedal, da je tožnik v trenutku nadzora opravljal svoje delo) ne toženkina priča A. A., ki je opravljal nadzor. Navedenega sodišče ni upoštevalo. Nasprotuje tudi nadaljnji obrazložitvi sodišča prve stopnje, in sicer, da je bila disciplinska sankcija pretirana in nesorazmerna. Pojasnjuje, da je bila sankcija izrečena na podlagi prvega odstavka 172. člena ZDR-1 in 122. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa. Izrečena je bila najmilejša denarna kazen za najkrajše možno obdobje. Izrečena sankcija ustreza storjeni kršitvi, upoštevaje zaostrene epidemiološke razmere. Visok kadrovski izpad zaradi bolniških odsotnosti bi pri toženki glede na naravo njene dejavnosti lahko pomenil tudi zaustavitev železniškega prometa. Tožnik pa je jasno nasprotoval nošenju maske na delovnem mestu. Poudarja, da je izbira vrste kazni v disciplinskem postopku (v okviru zakonskih možnosti) stvar delodajalca. Številna ustna opozorila delavcem niso zalegla. Podredno pa poudarja, da izbira neustrezne sankcije nima za posledico celotne razveljavitve odločitve toženke, pač pa kvečjemu njeno spremembo glede sankcije. Pritožuje se še zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da bi bil tožnik za tožbo lahko upravičen kvečjemu do 200 točk in ne do 300 točk. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločitve toženke o disciplinski odgovornosti tožnika z dne 18. 3. 2021, s katero je toženka odločila, da je tožnik odgovoren za očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker dne 18. 2. 2021 ni upošteval ukrepov za preprečevanje okužbe z virusom COVID-19, in sicer obvezne nošnje zaščitne maske, zato mu je z izpodbijano odločitvijo izrekla denarno kazen v višini 5 % delavčeve bruto plače za dobo enega meseca. Tožnik je zahteval tudi vračilo zneska te kazni, ki jo je toženka na podlagi izpodbijane odločitve od njega že izterjala.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z obrazložitvijo, da je pogoj za zakonit izrek disciplinske sankcije zaradi opustitve spoštovanja ukrepov, sprejetih zaradi zagotavljanja varnega delovnega okolja, predhodna izpolnitev obveznosti toženke kot delodajalca zagotoviti varno delovno okolje, v konkretnem primeru zagotoviti ustrezno število zaščitnih mask, kot jih je v skladu z navodili pristojnih institucij potrebnih za zagotovitev ustrezne zaščite v 12 urni izmeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka delavcem zagotovila le eno zaščitno masko za 12 zaporednih ur dela, kar pa v tako dolgem času ne zagotavlja ustrezne zaščite.

7. Toženka v pritožbi utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb in dokazov glede zagotavljanja zadostnega števila zaščitnih mask. Toženka je namreč tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je vsem delavcem, tudi tožniku, zagotavljala zadostno število zaščitnih mask; tako je vsak delavec dobil hkrati po 10 zaščitnih mask v kuverti in ko mu jih je zmanjkalo, je dobil pri neposredni vodji novih 10 mask; vsi delavci, ki so zaprosili za dodatne maske, so jih prejeli. V zvezi s tem se je toženka sklicevala tudi na njena navodila, ki jih je predložila v postopku in v katerih je navedeno, na koga naj se delavci obrnejo, če potrebujejo dodatne maske. O tem je, kot pravilno ugotavlja pritožba, izpovedala tudi priča A. A. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do vsega navedenega v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Glede števila in delitve mask ter razpoložljivosti za delavce je toženka predlagala tudi zaslišanje priče C. C., ki pa ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo, v obrazložitvi zavrnitve tega dokaznega predloga pa tudi ni obrazložilo, zakaj priče v zvezi s tem dejstvom ni zaslišalo.1 Sodišče prve stopnje se torej ni opredelilo do (glede na obrazložitev izpodbijane sodbe) ključnih navedb toženke in v zvezi z njimi izvedenih dokazov, prav tako pa ni (ustrezno) obrazložilo zavrnitve v zvezi s temi navedbami predlaganega dokaza z zaslišanjem priče, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je namreč v obrazložitvi sodbe dolžno opredeliti do navedb strank, ki so za odločitev bistvenega pomena. Za zagotovitev poštenega sojenja je pomembno, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.

8. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na nelogičnost obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer, da naj bi tožnik v času izvedenega nadzora malical, kar bi pomenilo, da razlog opustitve nošenja maske ni bil v tem, da mu naj jih toženka ne bi zagotovila v zadostnem številu. V zvezi s tožnikovimi trditvami o malici v času nadzora, katerega posledica je izpodbijana odločitev, pritožba utemeljeno opozarja tudi na izpovedbi prič B. B. in A. A., ki tožnikovih trditev o malicanju v času nadzora nista potrdili in do njunih izpovedb se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo.

9. Pritožba utemeljeno izpodbija tudi nadaljnji razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer, da je izrečena disciplinska sankcija pretirana in nesorazmerna. Glede na v izpodbijani odločitvi očitano hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in obrazložitev izpodbijane odločitve, upoštevaje prvi odstavek 172. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in prvi odstavek 122. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/2007 in nasl.), se pritožbeno sodišče strinja z v izpodbijani toženkini odločitvi izrečeno disciplinsko sankcijo.

10. Ni pa utemeljena pritožba glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov pravilno izhajalo iz izhodiščnih 300 točk za sestavo tožbe, in sicer na podlagi tretje alineje 1. b točke tarifne številke 16 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Gre namreč za spor o disciplinski odgovornosti.

11. Glede na obrazloženo postopkovno kršitev je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Gre namreč za kršitev, ki je pritožbeno sodišče zaradi njene narave ne more odpraviti samo. Ne more namreč namesto sodišča prve stopnje (prvič) obravnavati prezrtih trditev in dokazov stranke. Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. S tem bi pritožbeno sodišče poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja.2 Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12. Kot je razvidno iz že obrazloženega, se bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju opredeliti (tudi) do podanih trditev in dokazov oziroma dokaznih predlogov toženke. Če bo dokazni predlog zavrnilo, bo moralo takšno odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Nato bo moralo o zahtevku ponovno odločiti, upoštevaje tudi obrazložitev tega sklepa.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Obrazložilo je namreč zgolj zavrnitev predlaganega zaslišanja te priče v zvezi z dejstvom seznanjenosti delavcev z obveznostjo nošenja mask, torej drugim dejstvom. 2 Prim. sklep VSRS II Ips 176/2017.