Jedro

Pravdni stranki sta s sklenitvijo Sporazuma o priznanju in plačilu terjatve dotedanja pravna razmerja (ki so temeljila na podjemnih pogodbah) obnovili – toženec je obveznost(i) pripoznal, razmerje pa je bilo tudi prenovljeno. Tako je nastala nova obveznost, ki ima svoj temelj v sklenjenem sporazumu – poravnavi, kar tožencu preprečuje uveljavljanje ugovorov, ki se nanašajo na ugasle obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 4.157,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012 ter 850,43 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje.

2. Zoper takšno sodbo se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in brez pritožbenega predloga pritožuje toženec. Navaja, da je iz izvidov Nacionalnega veterinarskega inštituta razvidno, „da je ena žival poginila zaradi zastrupitve in ne zaradi zamaščenosti jeter in katoze, kot je bilo zdravljeno. Druga žival pa je poginila zaradi pljučnice in ne zato, ker bi se ji zasukalo črevesje, kot je postavil diagnozo veterinar, kar priznava tudi V.“. Predlaga, da sodišče za strokovno informacijo povpraša mag. T. P. 3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so veterinarji tožeče stranke pri tožencu dlje časa opravljali kurativne in preventivne storitve zdravljenja ter, da je tožeča stranka tožencu pošiljala račune za storitve, ki jih ni plačal. Sodišče je tudi ugotovilo, da je toženec v sporazumu o priznanju ter plačilu terjatve z dne 30. 10. 2012 (priloga A3 v spisu) priznal, da znaša dolg za neplačane veterinarske storitve 4.037,41 EUR brez pripadajočih zamudnih obresti ter se zavezal, da bo dolgovani znesek plačal. Vsa ta dejstva je v postopku pred sodiščem prve stopnje priznaval tudi toženec in jim v pritožbi ne nasprotuje.

6. Sporazum o priznanju in plačilu terjatve z dne 30. 10. 2012 predstavlja poravnavo. Pravdni stranki sta z njeno sklenitvijo dotedanja pravna razmerja (ki so temeljila na podjemnih pogodbah) obnovili, toženec je obveznost(i) pripoznal, razmerje pa je bilo tudi prenovljeno (323. člen Obligacijskega zakonika). Tako je nastala nova obveznost, ki ima svoj temelj v sklenjenem sporazumu – poravnavi, kar tožencu preprečuje uveljavljanje ugovorov, ki se nanašajo na ugasle obveznosti. Ugovorov, ki bi se nanašali na prenovljeno obveznost (ki, kot je bilo pojasnjeno, temelji na sporazumu o priznanju in plačilu terjatve), pa toženec ni uveljavljal. 7. Ne glede na zgoraj pojasnjeno, pa se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi s toženčevim ugovorom, da je bil pristop do živali površen in nestrokoven. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da poročili Nacionalnega veterinarskega inštituta, ki jih je toženec kot dokaz priložil odgovoru na tožbo, ne izkazujeta tega, kar trdi toženec, torej, da naj bi bilo zdravljenje živali nestrokovno, je pravilna. Višje sodišče tožencu še dodatno pojasnjuje, da se poročila nanašajo celo na obdobje po sklenitvi sporazuma in torej v nobenem primeru (torej tudi če bi uveljavljana terjatev še temeljila na podjemnih pogodbah) ne bi mogla vplivati na zmanjšanje njegovih obveznosti, ki so nastale pred tem.

8. Pritožbena trditev, da predloženi dokazi potrjujejo, da je bilo zdravljenje veterinarjev tožeče stranke napačno, torej ne more vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni bila storjena kakšna od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katere mora višje sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

9. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.