Jedro

Pravni interes je podan že s tem, ko je zakon takšno tožbo predvidel in dopustil; še dodatnega pravnega interesa tako tožeči stranki ni bilo treba ne zatrjevati in ne izkazati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Družba M. d.o.o. iz K. je od tožeče stranke 20.9.1995 najela 3.500.000 SIT (sedaj 14.605,24 EUR) kredita, v zavarovanje katerega sta toženca z notarskim zapisom, v katerem je bila dogovorjena njegova neposredna izvršljivost, ustanovila zastavno pravico na stanovanju v Kranju ....

2. Ker dolžnik ni izpolnil vseh obveznosti iz posojilne pogodbe, je banka od nje odstopila. Toda predloga za izvršbo zaradi izterjave neporavnanih obveznosti navkljub dogovoru o neposredni izvršljivosti notarskega zapisa ni mogla vložiti: po določbi drugega odstavka 20. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla; toda zapadlost terjatve je treba dokazati in sicer (kot določa tretji odstavek istega člena ZIZ) z zapisnikom o poravnavi, z notarskim zapisom, z javno listino ali s po zakonu overjeno listino. S takšnim dokazilom tožeča stranka ni razpolagala. Zato ji je preostala v četrtem odstavku 20. člena ZIZ predvidena možnost dokazovanja zapadlosti terjatve: s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

3. Banka je s tožbo zoper oba zastavitelja zahtevala ugotovitev zapadlosti terjatve v višini 5.811.566,70 SIT na dan 25. 10. 2003. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je terjatev v višini 1.273.718,20 SIT zapadla 26. 9. 1996, da pa je zastarala pred vložitvijo v tem postopku obravnavane tožbe.

4. Pritožbeno sodišče je sodbo prvostopenjskega delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in ugotovilo, da je terjatev v višini 1.273.718,20 SIT zapadla 26. 9. 1996 in v zvezi s tem pojasnilo, da zastaranje terjatve ni relevantno, saj terjatev sicer ni (več) iztožljiva, jo je pa mogoče kljub temu veljavno izpolniti. V ostalem je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

5. Toženca sta zoper tisti del sodbe drugostopenjskega sodišča, s katerim je bila spremenjena sodba sodišča prve stopnje (to je o zapadlosti 1.273.718,20 SIT na dan 26.9.1996) vložila revizijo, s katero uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki je po njunem prepričanju podan zato, ker je terjatev iz kreditne pogodbe zastarala in je zato ugotovitvena tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa nedovoljena ter ker je datum zapadlosti ugotovljen napačno in brez dokazov o odstopu od pogodbe.

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7. Revizija ni utemeljena.

8. Vprašanje dovoljenosti ugotovitvene tožbe je vprašanje procesnega in ne materialnega prava. In procesno pravo v konkretnem primeru ni bilo kršeno. Po določbi drugega odstavka 181. člena ZPP se ugotovitvena tožba lahko vloži: 1) če je tako določeno s posebnimi predpisi, 2) če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali 3) če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. V konkretnem primeru je bila tožba vložena zato, ker je tako določeno s posebnim predpisom - z v 2. točki vsebinsko že povzeto določbo četrtega odstavka 20. člena ZIZ. Pravni interes je podan že s tem, ko je zakon takšno tožbo predvidel in dopustil(1); še dodatnega pravnega interesa tako tožeči stranki ni bilo treba ne zatrjevati in ne izkazati.

9. S trditvijo, da tožena stranka ni ponudila dokazov za trditev, da je odstopila od kreditne pogodbe in da je ostalo nedokazano, da je terjatev zapadla, pomeni nedovoljen poseg v dejanske ugotovitve prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče pa vendarle pripominja, da je bila ta okoliščina med postopkom nesporna: tožena stranka je v odgovoru na tožbo (tako kot tožeča stranka v tožbi) trdila, da "znaša skupna glavnica na dan zapadlosti kredita 1.273.718,20 SIT", v nadaljevanju pa še, da je "terjatev na podlagi kreditne pogodbe z dne 20.9.1995 zapadla 26. 9. 1996..." (prvi in drugi odstavek na listovni številki 15 spisa); v pritožbi zoper zamudno sodbo je ponovno zatrdila, da je terjatev na podlagi kreditne pogodbe zapadla 26. 9. 1996 in da njena višina znaša 1.273.718,20 SIT (listovna številka 19 in 20 spisa).

10. Revizija je po povedanem neutemeljena, zato jo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

.Op. št. (1): Aleš Galič, V: Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik, Založba Ljubljana 2006, stran 157