Jedro

Po uveljavljeni sodni praksi nogometno igrišče predstavlja pozidano zemljišče, zato njegovo vračilo ni mogoče, vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za nepremičnino, na kateri bi se nahajalo nogometno igrišče per se, temveč za nepremičnino, ki se nahaja izven ograje, torej izven ograjenega nogometnega igrišča, zato bi v tem primeru lahko prišlo v poštev (le) uveljavljanje ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Ljubljana, št. 351d-804/1993-351 z dne 15. 9. 2014, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrnitvi tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno odločbo je prvostopni organ odločil, da se upravičencu A.A. vrne v last del podržavljenega zemljišča 927/6 (v času nacionalizacije 927/2), ki po parcelaciji predstavlja parc. št. 927/12 (travnik) v izmeri 1184 m2, k.o. ..., ter v posest skrbnici za posebni primer iz 3. točke izreka te odločbe (1. točka izreka), da je zavezanka za vrnitev tožnica (2. točka izreka), kot skrbnico za posebni primer določil C.C. (3. točka), odločil še, da je pravnomočna odločba podlaga za vknjižbo lastninske pravice pri denacionalizirani nepremičnini za upravičenca, ki jo izvede zemljišča knjiga po uradni dolžnosti, po predhodni vknjižbi sprememb zemljiškega katastra na podlagi odločbe pristojne geodetske uprave (4. točka izreka), da bo o preostalem podržavljenem premoženju odločeno v nadaljevanju postopka z novo odločbo (5. točka izreka) in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, upravni organ pa stroškov ni zaznamoval (6. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je bilo o tem delu parcele že enkrat odločeno, zaradi napačne določitve zavezanca za vračilo pa je Upravno sodišče s sodbo, I U 696/2010 z dne 15. 3. 2011, v tem delu odločbo prvostopnega organa odpravilo in vrnilo v ponoven postopek. Organ je ugotovil, da gre za del podržavljene parc. št. 927/2, ki po parcelacijskem elaboratu sedaj predstavlja parc. št. 927/12, travnik v izmeri 1184 m2. Za ta del je po presoji organa možno vračilo v naravi, saj gre za zemljišče – travnik izven z žično ograjo ograjenega nogometnega igrišča. Iz izpisa zemljiške knjige izhaja, da je vpisana lastninska pravica na tožnico, zato je ta glede na 51. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zavezanka za vrnitev. Zemljišče se nahaja izven objekta – nogometnega igrišča (izven ograje) in tudi ni v njegovi funkciji, ne predstavlja delov njegovega kompleksa v smislu, da bi vrnitev parcele v naravi vplivala na njegovo uporabo oziroma koriščenje. Iz odločbe Okrajne razlastitvene komisije pri ObLO Ljubljana okolica z dne 23. 10. 1954 izhaja, da je bila upravičencu izplačana odškodnina v državnih obveznicah v višini 61.512 din, ki pa ne presega 30 % vrednosti podržavljene nepremičnine, zato se po 72. členu ZDen ne upošteva. Strankam je bila ves čas postopka dana možnost opredeljevanja do predmetne zahteve ter zavarovanja njihovih pravic v smislu 8., 135. in 143. člen ZUP/86. O preostalem delu zahteve bo organ odločil v nadaljevanju postopka.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice. V zvezi z ugovori tožnice je navedel, da tožnica zmotno utemeljuje oviro za vrnitev v naravi z izdanim Sklepom o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana, s katerim je bilo Nogometno igrišče ... s parc. št. 927/2, k.o. ..., opredeljeno kot športni objekt občinskega pomena in katerega lastnica je postala tožnica. Glede na 64. člen Zakon o športu (v nadaljevanju ZSPo) in odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-341/94 z dne 13. 11. 1997, v kateri gre za analogno situacijo kot v tem primeru, je treba to določbo razlagati tako, da so lahko nepremičnine, ki so bile ob uveljavitvi ZDen v družbeni lastnini, četudi je prišlo do spremembe pravne narave tega premoženja po uveljavitvi ZDen, iz vračanja v naravi izvzete le, če zanj obstajajo še druge ovire. To ne bi veljalo le v primeru, če bi šlo za stvari, ki bi bile zaradi javnega interesa v času uveljavitve ZDen že pod posebnim ustavnim ali zakonskim varstvom, kar pa za obravnavano zemljišče ne velja. Iz enakega razloga zato tudi ni možno slediti ugovoru tožnice, da je z izdajo sklepa zemljišče pridobilo status javnega dobra. Prav tako tudi niso izkazane ovire dejanske narave oziroma natančneje ovire po 32. členu ZDen glede na predložena dokazila, nobena od predloženih fotografij pa tudi ne izkazuje, da je del kompleksa. Ker pa je bilo v zadevi že odločeno o več delih podržavljenega zemljišča s parc. št. 927/2, k.o. ..., pa organ tudi ni ravnal preuranjeno, ko je posredoval geodetski upravi v izvršitev izdelani parcelacijski elaborat. Sicer pa je v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje še glede parc. št. 927/13, 927/16 in 927/17 in glede lege trenerskih in sodniških klopi oziroma tribun za gledalce. Zato to ne vpliva na odločitev o vrnitvi parc. št. 927/12. 3. Tožnica je v tožbi navedla, da ugotovitve glede stanja parc. št. 927/12 v naravi ne držijo. Na ogledu 14. 7. 2011 in 10. 12. 2013 na terenu samem ne izhaja, da je organ sploh ugotavljal možnost vračila v naravi za to parcelo, temveč so bile predmet ogledov parc. št. 927/10, 927/11, 927/13, 927/16 in 927/17. To dejstvo tudi ne izhaja iz fotografij, ki jih je izdelal organ na ogledu 10. 12. 2013, zato ni jasno, zakaj oba organa štejeta parc. št. 927/12 kot tisto zemljišče, za katerega ni izkazana ovira po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen oziroma v smislu drugega odstavka 32. člena ZDen. Tožnica je prepričana, da gre za del kompleksa, namenjenega športni dejavnosti in gledalcem nogometa, zato bi se z vrnitvijo parcele bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora, kar pomeni oviro po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Nogometno igrišče ne predstavlja zgolj igralne površine, temveč tudi površino izven nje. Gre za površine, ki so pomožno igrišče, prostor za gledalce, klopce za rezervne igralce, makadamska pešpot, parkirišče, itd., kar vse služi nogometnemu igrišču v celoti. Prostor za gledalce predstavlja prav parc. št. 927/12 in se nahaja izven ograje, ki v celoti obdaja igrišče. V konkretnem primeru gledalci nimajo možnosti ogleda tekem znotraj igralne površine, ki je namenjena nogometašem, ker nimajo prostora in je edina možnost, da si ogledajo tekmo izven ograje, kjer ni urejenih tribun in stojišč za gledalce. Gre za prostorski kompleks, namenjen športni dejavnosti, kar onemogoča vrnitev v naravi. Nogometno igrišče ne predstavlja zgolj objekt v obsegu igralne površine, pri čemer pa neopremljenost zemljišča s tribunami oziroma stojišči za gledalce ne spreminja dejstva, da gre za objekt, ki služi namenu. Prav tako po mnenju tožnice ne gre za analogno pravno situacijo iz ustavne odločbe, U-I-341/94. Dejstvo je, da je med postopkom prišlo do olastninjenja te nepremičnine. V pravni teoriji so bili lastniški položaji športnih objektov posebni, saj so športna društva lahko bila lastniki športnih objektov oziroma njihovi upravljavci, pri čemer so bili slednji v družbeni lastnini. Sedaj je lastninjenje športnih objektov uredil ZSpo (64. člen). Iz ureditve po drugi svetovni vojni naprej so imeli športni objekti vse od 1945 dalje status dobrin v splošni rabi oziroma javnega dobra, ki jih lahko uporablja vsak. To pomeni, da je imela parc. št. 927/2 že pred uveljavitvijo ZDen status dobrine v splošni rabi oziroma javnega dobra, torej izven pravnega prometa. Na takih dobrinah pa ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Enako določa tudi ZSpo (18. člen, 20. člen). Po 6. alineji 2. točke 211. člena ZGO-1 pa se tudi šteje, da imajo javni športni objekti status grajenega javnega dobra. Torej je parc. št. 927/12 grajeno javno dobro in je na njej mogoč omejen pravne promet glede posebne pravice uporabe, ni pa mogoče pridobiti lastninske pravice originarno. Ne gre za poseg v pričakovane pravice denacionalizacijskega upravičenca in s tem za varovan položaj po ZDen. Sicer pa s tem predlagatelja nista izgubila pravice do denacionalizacije, temveč se je spremenila oblika vrnitve. Tožnica je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

4. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

5. Stranka z interesom C.C. je v odgovoru na tožbo navedla, da je ta parcela zarasla s travo in grmovjem, da je nihče ne uporablja, zato ni razloga, da se ne vrne. V spisu se nahaja tudi dokumentacija, ki izkazuje protipravno postavitev ograje. Gre za pas med cesto in igriščem in se tam tekma ne spremlja. Z vrnitvijo v naravi ne bi bila v ničemer okrnjena funkcionalnost kompleksa, tega pa tožnica v postopku tudi ni zatrjevala. Tožničino pravno naziranje glede 64. člena ZSpo pa je pravno zmotno. Sicer pa je bila ta nepremičnina družbena lastnina v uporabi društva. Če bi držalo tožničino naziranje, bi kot zavezanec za vračilo nastopalo samo društvo in ne tožnica. Ker pa društvo ni izkazalo interesa po lastninjenju, je premoženje prešlo pod upravo lokalne skupnosti. Nepremičnina tudi ni imela status javnega dobra, ker če bi ga imela, ne bi bil možen promet z njo. Predlagala je zavrnitev tožbe in da sodišče naloži povrnitev njenih stroškov postopka tožnici.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna delna odločba, ki je bila izdana v ponovljenem postopku, po tem, ko je naslovno sodišče s sodbo, I U 696/2010 z dne 15. 3. 2010, odpravilo odločbo prvostopnega organa, št. 351d-804/1993-211 z dne 27. 11. 2009, in mu naložilo, da sprejme novo odločitev, sledeč pri tem napotilom iz sodbe.

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno upošteval konkretna napotila iz v prejšnji točki citirane sodbe naslovnega sodišča in v skladu s 51. členom ZDen določil kot zavezanko za vrnitev sporne nepremičnine tožnico. Se pa strinja s tožnico, da je zaključek o neobstoju ovir za vračanje v naravi parc. št. 927/12 v izmeri 1184 m2, k.o. ..., napačen oziroma vsaj preuranjen.

9. Prvostopni organ je namreč svoj zaključek utemeljil na naslednjih dejstvih: - da se sporno zemljišče nahaja izven objekta, tj. nogometnega igrišča (izven ograje) in tudi ni v njegovi funkciji, in da - ne predstavlja delov njegovega kompleksa v smislu, da bi vrnitev parcele v naravi vplivala na njegovo uporabo oziroma koriščenje. Drugostopni organ je temu zaključku pritrdil s tem, da je še dodal, da ugovarjano stanje te parcele tudi ne izkazujejo dokazila oziroma fotografije, ki se nahajajo v spisu. Tožnica pa ugovarja, da sporna nepremičnina niti ni bila predmet ogledov na kraju samem 14. 7. 2011 in 10. 12. 2013, da pa sicer gre za površino izven igralne površine, ki je namenjena tako igralcem kot tudi gledalcem in je torej nedvomno v funkciji nogometnega igrišča ter kot taka del kompleksa. Svoj ugovor je oprla smiselno na 32. člen ZDen in na 4. točko prvega odstavka 19. člena ZDen.

10. Po 32. členu ZDen se ne vračajo podržavljena nezazidana stavbna zemljišča (če so bila ob uveljavitvi tega zakona že oddana za gradnjo) in podržavljena zazidana stavbna zemljišča, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Po uveljavljani sodni praksi nogometno igrišče predstavlja pozidano zemljišče, zato njegovo vračilo ni mogoče, vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za nepremičnino, na kateri bi se nahajalo nogometno igrišče per se, temveč za nepremičnino, ki se nahaja izven ograje, torej izven ograjenega nogometnega igrišča, zato bi v tem primeru lahko prišlo v poštev (le) uveljavljanje ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Tega ugovora tožnice pa sodišče ne more preizkusiti, ker za to nima podlage v izpodbijani odločbi in tudi ne v upravnih spisih. Iz mapne kopije, ki se nahaja v upravnih spisih, sicer izhaja, da se nepremičnina nahaja med samim nogometnim igriščem (torej izven samega igrišča) in javno cesto, vendar pa to za potrditev zaključka organa ne zadošča. Kot tožnica opozarja v tožbi, nepremičnina s parc. št. 927/12 namreč dejansko ni bila predmet ogledov na kraju samem in posledično tudi ne predmet obravnave teh ogledov, iz predloženih fotografij teh ogledov pa tudi ni tako jasno razvidno dejansko stanje, na podlagi katerega je prvostopni organ odločil o zadevi, zlasti glede na ugovore tožnice, da gre za prostor, ki je v funkciji nogometnega igrišča (prostor za gledalce, pomožno igrišče, klop za rezervne igralce, itd). Ker pa prvostopni organ pred izdajo izpodbijane odločbe s svojimi ugotovitvami glede v tej delni odločbi obravnavane nepremičnine tožnice ni seznanil, tožnica tega konkretnega ugovora v postopku za to nepremičnino ni mogla podati (tožnica je sicer v postopku ugovarjala obstoj ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen za celotno obravnavano podržavljeno nepremičnino s parc. št. 927/2) in zato tudi ni možen njegov preizkus.

11. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v postopku nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje in so bila kršena pravila postopka, ki so ali bi lahko vplivala na odločitev v zadevi (3. in 2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), zato je tožbi v skladu z 2. in 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu, da o zadevi ponovno odloči. 12. V zvezi s tožbenimi ugovori tožnice, ki se nanašajo na podanost ovire za vrnite v naravi glede na določbe ZSpo, pa sodišče ponovno, kot je sicer tožnici pojasnilo že v sodbi, I U 1583/12 z dne 1. 10. 2013 (v tej sodbi je sodišče presojalo odločbo organa, s katero je bilo odločeno o nepremičninah s parc. št. 927/13, 927/16 in 927/17, k. o. ..., ki so tudi del podržavljene nepremičnine, ki se obravnava v tem postopku), in kot je tožnici pojasnil tudi že drugostopni organ v svoji odločbi, navaja, da zakonskih določb 64. člena ZSpo (ki je predstavljal pravno podlago za lastninjenje športnih objektov v družbeni lastnini, ki so bili v upravljanju društev) ni mogoče razlagati tako, da športna društva in lokalne skupnosti, ki so na tej podlagi pridobile lastninsko pravico, olastninjenje nepremičnin lahko uveljavljajo kot oviro za vračilo nepremičnine v naravi v smislu tretjega odstavka 16. člena ZDen v absolutnem smislu. Po mnenju sodišča gre v primeru lastninjenja športnih objektov po ZSpo za analogno situacijo, kot po odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-341/94 z dne 13. 11. 1997, v kateri je to odločilo, da določba (prvega odstavka 48. člena) Zakona o gasilstvu (v nadaljevanju ZGas), po kateri so prostovoljna gasilska društva in njihove zveze pridobile z dnem uveljavitve tega zakona (14. 1. 1994) lastninsko pravico na premičnem in nepremičnem premoženju, ki je namenjeno gasilstvu in s katerim upravljajo ob uveljavitvi tega zakona, ni v neskladju z Ustavo, če se razume tako, da pridobitev lastninske pravice na podlagi te določbe nima pravnih posledic za stranke v postopku po ZDen. Ob tem je Ustavno sodišče še navedlo, da ZGas ne vsebuje določb, ki bi varovale pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev, kot to velja za številne zakone, ki so urejali olastninjenje družbenega premoženja (npr. Stanovanjski zakon, Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini itd.); vendar je navedeno določbo prvega odstavka 48. člena ZGas treba ustavno skladno razlagati tako, da pridobitev lastninske pravice na podlagi te določbe nima pravnih posledic za stranke v postopku po ZDen (ker bi drugačno razumevanje zakonske določbe pomenilo poseg v ustavno načelo pravne države – 2. člen Ustave, pa tudi v načelo enakosti denacionalizacijskih upravičencev – 14. člen Ustave). Kar pomeni, da so po mnenju sodišča nepremičnine, ki so bile ob uveljavitvi ZDen v družbeni lastnini, tudi če je prišlo do spremembe pravne narave tega premoženja po uveljavitvi ZDen, izvzete iz vračila v naravi le, če so izkazane (še) druge okoliščine, ki po ZDen za to predstavljajo oviro, npr. po 19. členu ZDen, 32. členu ZDen, itd. (in sicer v obsegu, v katerem je izkazana ovira po kateri od navedenih zakonskih določb). Pri tem sodišče še dodaja, da to ne bi veljalo le v primeru, če bi šlo za nepremične stvari, ki bi bile zaradi javnega interesa v času uveljavitve ZDen že pod posebnim ustavnim ali zakonskim varstvom; navedeno pa za športne objekte v upravljanju društev ni bilo ugotovljeno.

13. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnice je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, in je odvetnik, priznajo stroški v višini 285 EUR z dodanim 22 % DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR.

14. Stroškovni zahtevek je uveljavljala tudi stranka z interesom, ki je nastopala na strani toženke (predlagala je zavrnitev tožbe). ZUS-1 ne ureja vprašanja povrnitve stroškov strank z interesom, zaradi česar je treba smiselno uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je zato, ker je tožbi ugodilo, stroškovni zahtevek stranke z interesom smiselno določbi 154. člena ZPP v zvezi s 22. členom ZUS-1 zavrnilo.