Jedro

V postopku izdaje začasne odredbe se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podan takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo nasprotno. Tudi po pritožbeni oceni tožnik ni izkazal ne verjetnosti nastanka terjatve niti nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Na podlagi navedb in listinske dokumentacije v tej fazi postopka obstoji več okoliščin, ki govorijo v prid pravilnosti in zakonitosti izdanih odločb o izplačilu sorazmernega dela tožnikovega sorazmernega dela starostne pokojnine, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe na odložitev izvršitve izpodbijanih odločb toženca številka: ... z dne 18. 12. 2025 in številka: ... z dne 18. 11. 2025 do izdaje pravnomočne sodne odločbe, tako da se tožniku še naprej izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine po odločbi toženca številka: ... z dne 4. 9. 2023.

2.Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ni izvedlo celovite presoje predpostavk za izdajo začasne odredbe, zlasti pa ni zadostno upoštevalo narave in intenzitete škode, ki tožniku nastaja z izvrševanjem izpodbijane odločbe pred sodno presojo njene zakonitosti. Tožnik je s predlogom za izdajo začasne odredbe uveljavljal zgolj začasno ureditev razmerja po 272. členu ZIZ, katerega namen je preprečitev stanja, ki ga kasnejša ugodna sodna odločitev ne bi mogla več učinkovito sanirati. Presojati bi morali dejanski učinek izvrševanja akta na socialni in ekonomski položaj posameznika, ki lahko povzroči težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo. Sodišče ni pravilno ugotovilo konkretnega ekonomskega položaja, v katerem se tožnik zaradi izvrševanja izpodbijane odločbe nahaja. Znižanje pokojnine za približno 800,00 EUR predstavlja znaten poseg v tožnikov eksistenčni položaj. Gre za realne učinke, ki nastajajo vsak mesec. Po izvršitvi izpodbijane odločbe tožniku mesečno ostane zgolj 2.222,00 EUR, ki jih mora nameniti za poravnavo fiksnih stroškov 1.744,19 EUR, 146,04 EUR, 111,84 EUR in 305,00 EUR enkrat na leto ter drugih stalnih in poslovnih življenjskih stroškov. Preostali znesek ne omogoča kritja osnovnih življenjskih potreb niti zagotavljanja minimalne likvidnosti poslovanja. Tožnik kot lastnik s. p. ne opravlja osebnega dela, ima pa stalne, fiksne obveznosti tudi v primeru začasno odsotnih prihodkov. Denarni tok je bil ob ustanovitvi s. p. načrtovan ob predpostavki prejemanja celotne starostne pokojnine. Z naknadnim znižanjem se je porušil poslovni model. Če tožnik ne bi imel prihodkov, bi bil objektivno nezmožen poravnati stroške dela, prišlo bi do blokad transakcijskega računa, izvršb in likvidacije podjetja, česar ne bi mogel kasneje sanirati. Slednje dosega prag težko popravljive oziroma nepopravljive škode. Predlagani odlog izvrševanja ne povzroča konkretne škode tožencu, ne posega v javni interes, ne prejudicira končnega izida pravde in omogoča naknadni finančni proračun, medtem ko zavrnitev odloga tožniku lahko povzroči nepovratne posledice. V tej fazi se preveri zgolj ali tožbeni zahtevek ni očitno neutemeljen. Tožba je vložena in obrazložena. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in ugodi predlogu.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih v pritožbi uveljavlja tožnik. Sklep je ustrezno obrazložen in se ga da preizkusiti. Pri odločanju o začasni odredbi je potrebno upoštevati, da gre za sumaren postopek in da se o njem odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Temu dokaznemu standardu je podvržena dokazna ocena in izvajanje dokazov. V primeru odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče ne presoja izpodbijanih odločb toženca. Slednje bo predmet rednega sojenja. Sodišče prve stopnje je v tem primeru svojo odločitev utemeljeno oprlo zgolj na dokaze, ki jih je predložil tožnik. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.ZDSS-1 v prvem odstavku 70. člena določa, da lahko sodišče med postopkom na predlog stranke ali po uradni dolžnosti: (1) odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali (2) naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. V četrtem odstavku istega člena je določeno, da se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. To pomeni, da je pri odločanju o izdaji začasne odredbe potrebno upoštevati tudi določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6.Tožnik je 23. 12. 2025 vložil tožbo, s katero zahteva, da se odpravi izpodbijana dokončna odločba toženca ter da se tožniku izplačuje celotna pokojnina oziroma se zadeva vrne v ponovno odločanje ter se predloži v ustavno presojo. Hkrati je tožnik podal predlog za izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočne sodne odločitve zadrži izvrševanje dokončne odločbe toženca, katero odpravo zahteva.

7.V zadevi gre za t. i. regulacijsko začasno odredbo, katere namen je začasna ureditev spornega razmerja. Regulacijske začasne odredbe so zaradi preprečitve težko nadomestljive škode dopustne v izjemnih, nujnih in upravičenih primerih pod pogojem, da je izkazano, da bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta stranki nastala težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Obstoj težko nadomestljive škode je potrebno ugotavljati in presojati za vsak primer posebej in to restriktivno. Težko nadomestljiva škoda se mora neposredno nanašati na dejstva, ugotovljena v upravnem aktu, tj. v okviru priznanja pravice do sorazmernega dela pokojnine. O težko nadomestljivi škodi lahko govorimo le tedaj, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da bo škodo težko nadomestiti ali omiliti in se pričakuje nastanek resnih posledic, ki bi jih težko sanirali.

8.V postopku izdaje začasne odredbe se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podan takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo nasprotno. Tudi po pritožbeni oceni tožnik ni izkazal ne verjetnosti nastanka terjatve niti nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode.

9.Začasna odredba ni sredstvo za dosego izpolnitve zahtevka, temveč zgolj sredstvo za zavarovanje terjatve, zaradi česar ne sme prejudicirati odločitve o tožbenem zahtevku. Sodišče je v 6. točki pravilno ugotovilo, da tožnik v predlogu o začasni odredbi ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve. V predlogu za izvršbo tožnik pavšalno zatrjuje, da je odločba toženca nezakonita ter se pri tem sklicuje na zakonska in ustavna določila, kot dokaz pa predložil zgolj izpodbijano dokončno odločbo toženca z dne 18. 2. 2025 in prvostopenjsko odločbo toženca z dne 18. 11. 2025. Pri presoji verjetnosti obstoja terjatve je ključno določilo 1. alineje drugega odstavka 116. člena ZPIZ-2, da se uživalcu starostne, predčasne in vdovske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost v obsegu, ki ustreza sorazmernemu delu polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa

izplačuje sorazmerni del pokojnine. Hkrati je iz podatkov poslovnega registra Agencije RS za javnopravne evidence in storitve razvidno, da je bil tožnik 4. 10. 2025 vpisan v register kot samostojni podjetnik posameznik, čemur tožnik nenazadnje ne nasprotuje. Sodišče je pravilno zaključilo, da na podlagi navedb in listinske dokumentacije v tej fazi postopka obstoji več okoliščin, ki govorijo v prid pravilnosti in zakonitosti izdanih odločb o izplačilu sorazmernega dela tožnikovega sorazmernega dela starostne pokojnine, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.

10.Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v samem predlogu konkretno navesti okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Ker gre tudi pri obstoju težko nadomestljive škode za pravni standard, je zapolnitev tega pravnega standarda potrebno ugotavljati in presojati glede na konkretne okoliščine posameznega primera, bodisi objektivne bodisi subjektivne. Obstoj težko nadomestljive škode v takšnem smislu in obsegu, kot jo uveljavlja tožnik, ni niti izkazana niti sprejemljiva. Gre zgolj za pavšalne in predvsem pogojne navedbe oziroma simulacijo neke življenjske situacije tožnika,

ki pa tudi po oceni pritožbenega sodišča, na stopnji verjetnosti objektivno ne izkažejo nastanka težko nadomestljive škode. Tudi po pritožbeni oceni tožnik ni izkazal, da bo z izplačevanjem pokojnine v znižani višini 75 %, tj. 2.271,47 EUR, dejansko ogroženo njegovo preživetje, zaradi česar bo s tem pri tožniku nastala težko nadomestljiva škoda, zato so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče je v 8. točki pravilno ugotovilo, da o težko nadomestljivi škodi govorimo takrat, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da jo bo težko nadomestiti ali omiliti. Pričakuje se nastanek resnih posledic, ki se kažejo v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo težko saniral. Ob tem je potrebno izpostaviti, da številne procesne garancije in strogi formalni in substančni pogoji za dovolitev in opravo izvršb ob njihovi morebitni izvedbi varujejo eksistenco dolžnika.

11.Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča, da niso izpolnjeni pogoji po določbi 70. člena ZDSS-1 v zvezi z 272. členom ZIZ za izdajo predlagane začasne odredbe.

12.Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Omenjeno izhaja tudi iz sodne prakse pritožbenega sodišča (Psp 431/2018 z dne 5. 12. 2018, Psp 134/2020 z dne 15. 6. 2020, Psp 62/2021 z dne 29. 3. 2021, Psp 171/2025 z dne 9. 10. 2025).

2Vendar zavarovanci iz 14. člena tega zakona najmanj 2 uri dnevno ali 10 ur tedensko, in zavarovanci iz 15., 16. in 17. člena tega zakona najmanj četrtino polnega zavarovalnega časa.

3V višini 75 %, ko zavarovanec dela 2 uri dnevno ali znaša zavarovalni čas od 10 do 14 ur tedensko.

4Da bi ga izplačevanje znižane pokojnine v višini 75 %, tj. 2.271,47 EUR pahnilo v blokado računov in likvidacijo.