Jedro

Če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic, v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve RS, št. ... z dne 9. 10. 2006 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. 2. Tožečo stranko se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeni prošnji tožnice in njenega mladoletnega sina za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da morata Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi je navedla, da je tožnica dne 28. 8. 2006 vložila prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, v kateri je navedla, da je po narodnosti Srbkinja, njen mož pa je Albanec, zaradi česar ne more živeti niti na Kosovu niti ne v Srbiji. Leta 1999 je z možem ter dvema otrokoma zbežala v Srbijo in je bila tam vse do leta 2002. V tem času so jih nadlegovali, preklinjali in možu govorili, da je prišel v Srbijo, da bi vzel še srbski del. Zato so se preselili na Kosovo in tudi tam doživljali neprestana poniževanja, preklinjanja in celo fizična maltretiranja. Starejši otrok je vsakodnevno prihajal iz šole in jokal, zaradi govoric, ki so se nanašale nanjo, drugi otroci pa so ga tudi pretepali in mu govorili, naj odide v Srbijo. Njenega partnerja so pretepli samo zaradi nje, ker je srbske narodnosti. Dejali so mu, naj družino odpelje v Srbijo. Tudi nanjo so vsakodnevno vršili pritiske, jo preklinjali in ji grozili, kar jo je psihično ubijalo. Pred mesecem dni so na hišo metali kamenje in razbili okno. To je prijavila na policijsko postajo v A., policisti pa so ji rekli, da jih maltretira, ker jih je klicala samo zaradi razbitega okna, in da je dobro zanjo, da ji niso razbili glave. Namerno so pred njo zaprli trgovino, samo da ne bi vstopila in kaj kupila. Dvakrat so nanjo metali kamenje in enkrat celo zadeli otroka, ki je nato imel dva tedna veliko modrico. Grozili so ji tudi, da jo bodo preizkusili v postelji in da takim, kot je ona, ne dajo svoje države. Na Kosovu je živela pri tašči, ki je tudi Srbkinja, vendar ona nima toliko problemov, ker je že starejša. Njen oče pa se ji je zaradi zveze z Albancem odrekel. Mož je v azilnem domu, s Kosova pa je pobegnil pred štirimi meseci in odšel nekam, kjer je varno in bodo lahko živeli brez strahu. Njen starejši sin se nahaja pri tašči na Kosovu, ker ni imela možnosti, da bi s seboj vzela še njega, poskušala pa bo sedaj najti kakšno rešitev, da bi se jim pridružil. Tožena stranka na podlagi izjav tožnice v prošnji za azil ugotavlja, da prošnjo utemeljuje z nadlegovanjem tako v Srbijo kot na Kosovem, ker živi v narodnostno mešani izvenzakonski skupnosti. Vendar tožena stranka meni, da razlogi za zapustitev matične države, ki jih je tožnica navedla v skladu s 63b. členom Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 - ur.p.b., v nadaljevanju ZAzil), ne morejo predstavljati preganjanja, ki se je izoblikovalo kot pravni standard preganjanja v azilnih postopkih v upravni in sodni praksi. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1429/2005 z dne 7. 12. 2005. Prav tako tudi meni, da v obravnavanem primeru ne gre za preganjanje, kot ga opredeljuje Direktiva Sveta EU, št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica navedla predvsem verbalne napade s strani sovaščanov, katerih imen ni navedla in je o njih govorila le na splošno. Žalitve in zaničevanja ter metanja kamenja pa ni mogoče šteti kot preganjanje v smislu ustaljene upravno-sodne prakse. Vrhovno sodišče RS je v zvezi z navedeno Direktivo št. 2004/83/EC razvilo standard (sodbe VS RS v zadevah I Up 1063/2005 z dne 5. 10. 2005, I Up 1234/2005 z dne 19. 10. 2005, I Up 1271/2005 z dne 9. 11. 2005), po katerem žaljivke, posamezni pretepi, verbalne grožnje in lažji primeri diskriminacije ne pomenijo preganjanja v smislu 1. člena ZAzil. Po presoji tožene stranke opis preganjanja oziroma težav, s katerimi se je srečevala tožnica, ne dosegajo intenzivnosti preganjanja v smislu 9 (1) (a) in (b) člena Direktive, št. 2004/83/EC. Glede na navedbe tožnice, da njena tašča, ki je tudi Srbkinja, od svojega rojstva živi na Kosovu in tam nima večjih problemov, tožena stranka ocenjuje, da je strah tožnice, da bi jo v primeru vrnitve ubili, kot tudi njeno družino, neutemeljen, saj ni navedla nobenih konkretnih dokazov zanj. Tožnica sama nikoli ni bila fizično napadena, za njo so dvakrat metali kamenje, enkrat so ji razbili steklo na hiši, v matični državi pa še vedno živi njen starejši sin. V postopku tako ni bil ugotovljen obstoj okoliščin, ki bi predstavljale zadosten razlog za ugotovitev, da bi bila v primeru vrnitve tožnice in njenega drugega mladoletnega sina v izvorno državo, lahko ogrožena njuna varnost ali fizična integriteta. Tožena stranka glede na navedeno zaključuje, da je iz prošnje za azil razvidno, da tožnikoma v matični državi ne grozi preganjanje, zato je v skladu z 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila prošnji kot očitno neutemeljeni.

Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, ker je tožnica že v svoji prošnji navedla, da ne more živeti ne v Srbiji in ne na Kosovu. Ona je Srbkinja, mož pa Albanec, zato ju v Srbiji preganjajo Srbi, na Kosovu pa Albanci. Ko so se leta 1999 preselili v Srbijo, so nadlegovali tudi moža in mu govorili, da je v Srbijo prišel zato, da bi vzel še srbski del. Tožničin oče se je je odrekel, ker se je poročila z Albancem. En mesec pred odhodom so na hišo tožnice metali kamenje in ji razbili okno, grožnje in maltretiranje je prijavila policiji, ki pa ni reagirala. Poudarja, da razlogi, ki jih je navedla v prošnji za azil, ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnih postopkih, saj gre v njenem primeru za preganjanje, ki je bilo dalj časa trajajoče in zoper katerega državne oblasti niso ustrezno reagirale, saj tožeči stranki niso nudile ustrezne zaščite. Sodišču predlaga, da opravi obravnavo in tožnico zasliši, nato pa spremeni izpodbijano odločbo tožene stranke in ugodi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji, tožečo stranko pa oprosti tudi plačila sodnih taks, ker je brez sredstev za preživljanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijano odločbo izdala na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, in sicer v tako imenovanem pospešenem postopku, ko je na podlagi preučitve prošenj za azil zaključila, da tožeči stranki v matični državi ne grozi preganjanje v smislu ustaljene upravno-sodne prakse. Tožeča stranka je v tožbi ponovila iste razloge in dejstva, kot jih je navedla že v prošnji za azil, in do katerih se je tožena stranka že opredelila in o prošnji tudi odločila. Samo zato, ker je tožnica v tožbi navedla, da ne more živeti ne v Srbiji in ne na Kosovu, izpodbijana odločba po mnenju tožene stranke ne more biti nepravilna. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavil. K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna uporaba 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, po kateri pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tožena stranka je v konkretnem primeru ocenila, da je iz izjav tožnice v prošnji za azil, podani v smislu 63b. člena ZAzil, očitno, da ji v izvorni državi ne grozi preganjanje. Ocenila je, da zatrjevana dejanja tožnice ne dosegajo kriterijev preganjanja, ki so se izoblikovali v upravni in sodni praksi, oprla pa se je tudi na določbe Direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004, v katerih so opredeljene vrste in oblike ravnanj, ki lahko pomenijo preganjanje v smislu Ženevske konvencije (Uradni list RS-MP, št. 9/92) in upravičujejo priznanje azila zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Tožnica je v prošnji navajala, da izhaja iz mešane srbsko-albanske partnerske zveze, zaradi česar jih na Kosovu zaničujejo, zmerjajo, jim grozijo, obmetavajo s kamenjem, uradne oblasti pa jim ne nudijo ustrezne zaščite. V zvezi z navedenim je tožena stranka zaključila, da žaljivke, posamezni pretepi, verbalne grožnje in lažji primeri diskriminacije ne pomenijo preganjanja v smislu 1. člena ZAzil ter da opis preganjanja oziroma težav, s katerimi se je tožnica srečevala na Kosovu, ne dosegajo intenzivnosti preganjanja v smislu 9 (1) (a) in (b) člena Direktive št. 2004/83/EC.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-1187/06-15 z dne 10. 10. 2006 navedlo, da je zakonski kriterij, da se sme v pospešenem postopku zavrniti prošnjo za azil, če je iz prošnje prosilca za azil očitno, da mu ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil) izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje. Če prosilec za azil v prošnji zatrjuje takšne okoliščine, ki bi lahko pomenile dejanja preganjanja (kar pa še ne pomeni, da je bila tožnica izpostavljena dejanjem preganjanja, ki ustrezajo mednarodno priznani razlagi pojma biti preganjan v smislu Ženevske konvencije) pristojni organ ne more sprejeti odločitve o skrajšanem postopku le na podlagi prošnje za azil, temveč mora izvesti redni azilni postopek, v katerem izvaja tudi druge dokaze, ki so potrebni za odločitev.

Ker je po presoji sodišča tožnica v prošnji za azil navajala takšne okoliščine, ki bi ob ustrezni intenziteti lahko pomenile preganjanje v smislu Ženevske konvencije, bi morala tožena stranka odločiti v rednem azilnem postopku, v katerem bi morala tožnico tudi zaslišati, pribaviti aktualna poročila o stanju človekovih pravic na Kosovu in nato presoditi, ali gre za preganjanje v smislu 2. ali 3. odstavka 1. člena ZAzil. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka napačno uporabila zakon, je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - v nadaljevanju ZUS) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek v smislu 2. odstavka in 3. odstavka 60. člena ZUS.

K 2. točki izreka: Sodišče je predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji) ter tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks, ker je ocenilo, da bi bila z njihovim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, pri tem pa je upoštevalo tudi status tožnice kot prosilke za azil.