Jedro

Pritožnik utemeljeno opozarja, da izvedenec psihiatrične stroke pri pregledu nasprotnega udeleženca ni ugotovil prepričljivih znakov notranje pogojene duševne bolezni, znaki nanašalne blodnjavosti ob sprejemu pa so bili izrazito vezani na obdobje alkoholiziranosti in nezadovoljstvo s sodnim postopkom (v kazenski zadevi). Razen občutkov pod vplivom alkohola, da se vaščani o njem pogovarjajo, izvedenec drugih kvalifikacijskih znakov, ki bi potrdili obstoj duševne motnje psihotične intenzitete, zaradi katere naj bi imel hudo moteno presojo realnosti, ni diagnosticiral. S tem pa ni izpolnjen eden od nujnih pogojev za pridržanje, kot jih določa prvi odstavek 39. člena ZDZdr.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se predlog za zadržanje nasprotnega udeleženca na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... brez privolitve zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotnega udeleženca A. A. zadržalo v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice do 4. 3. 2022 (I. točka izreka) ter odločilo, da se stroški postopka krijejo iz proračuna (II. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da hudo ogrožanje zdravja in življenja ni izkazano in je le hipotetično ugotovljeno. Po petih dneh hospitalizacije je njegovo zdravstveno stanje stabilno, ni agresiven in nima težav z nadzorovanjem svojih ravnanj. Ob zaslišanju ni bil zmeden, skrbel ga je le kazenski postopek. Alkohol uživa v mejah normale, marihuane ne kadi več niti občasno, samomorilnih misli nima. Svojega življenja in zdravja z ničemer ne ogroža. Prav tako ne odklanja zdravljenja, saj jemlje predpisana zdravila in jih bo tudi v prihodnje, če bo potrebno. Ne želi pa se zdraviti v PB ... Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja tudi ni izpolnjen pogoj po prvem odstavku 39. člena ZDZdr, po katerem mora biti ogrožanje življenja ali hujše ogrožanje zdravja posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoja ravnanja. Takšna motnja pri nasprotnem udeležencu ni bila ugotovljena, zato je sodišča materialno pravo napačno uporabilo. Ker pogoji za zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice niso izpolnjeni, predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je skladno s prvim odstavkom 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, saj takšno zdravljenje predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (35. člen Ustave RS).

5. Pritožnik utemeljeno opozarja, da izvedenec psihiatrične stroke pri pregledu nasprotnega udeleženca ni ugotovil prepričljivih znakov notranje pogojene duševne bolezni, znaki nanašalne blodnjavosti ob sprejemu pa so bili izrazito vezani na obdobje alkoholiziranosti in nezadovoljstvo s sodnim postopkom (v kazenski zadevi). Razen občutkov pod vplivom alkohola, da se vaščani o njem pogovarjajo, izvedenec drugih kvalifikacijskih znakov, ki bi potrdili obstoj duševne motnje psihotične intenzitete, zaradi katere naj bi imel hudo moteno presojo realnosti, ni diagnosticiral. S tem pa ni izpolnjen eden od nujnih pogojev za pridržanje, kot jih določa prvi odstavek 39. člena ZDZdr.

6. Iz izvedeniškega mnenja je nadalje razvidno, da se specifičen odnos nasprotnega udeleženca, ki ima značaj "socialne" paranoidnosti, zdravi z drugačnimi metodami, ki vključujejo psihoterapevtske prijeme, razbremenitev, podporo in odpravo vzrokov, ne pa z medikamentozno terapijo. Težave nasprotnega udeleženca se namreč nanašajo na konkreten življenjski dogodek in ne na namišljen, blodnjav dogodek, zaradi katerega ne bi imel uvida v potrebnost zdravljenja in bi slednjega odklanjal. Iz mnenja tako tudi ne izhaja, da težav nasprotnega udeleženca ne bi bilo mogoče odvrniti z milejšimi oblikami pomoči, temveč zgolj s prisilno hospitalizacijo.

7. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje predlogu izvedenca, da se nasprotnega udeleženca zadrži na zdravljenju zaradi oprave dodatne diagnostike, nekritično sledilo. Kumulativno predpisane predpostavke za odreditev zdravljenja brez privolitve po določilu 39. člena ZZZdr namreč niso izpolnjene, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo ter predlog za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 30. členom ZDZdr).