Jedro

Posojila družbenikov družbi se štejejo za premoženje družbe le v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave, zato 498. člen ZGD-1 v obravnavani zadevi, ki ni postopek zaradi insolventnosti, ni uporabljiv. Tako je znašal tožničin celotni kapital (AOP 56) –20.605,30 EUR. Tožnici kot družbi z omejeno odgovornostjo je na dan 31. 12. 2019 zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala, zaradi česar je „podjetje v težavah“ v skladu z (a) podtočko 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014. Začasni okvir glede na svoj namen in vsebino, glede na pravno teorijo, sodno prakso Sodišča EU in Splošnega sodišča nima zavezujočega učinka za države članice in se v državah članicah ne uporablja neposredno. Začasni okvir posamezni državi članici ne nalaga nobenih obveznosti v smislu, da bi morala zakonsko urediti in zagotoviti državno pomoč, temveč ji zgolj sporoča, katero državno pomoč bo Komisija štela za združljivo z notranjim trgom, če se bo zanjo odločila, in pod katerimi pogoji.

Iz 109. do 112. člena ZIUOPDVE je razvidno, da RS ni implementirala izjeme „podjetja v težavah“ za mikro in mala podjetja v slovenski pravni red, zato se ta izjema v RS ne uporablja. To pomeni, da morajo pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE, da niso „podjetja v težavah“ izpolnjevati tudi mikro in mala podjetja.

113. člena ZIUOPDVE je treba razlagati tako, da zgolj tisti pogoji, za katere so se države članice odločile, da jih bodo predpisale v nacionalni zakonodaji, se izvajajo v skladu z navedenima točkama Začasnega okvira. Z obravnavano določbo pa ni mogoče širiti zakonsko predpisanih pogojev za dodelitev te državne pomoči, zato določbe 113. člena ZIUOPDVE ni mogoče razlagati, češ da mora RS med prejemnike državne pomoči vključiti tudi mikro in mala podjetja, ki so v težavah.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS, davčni, tudi prvostopenjski organ) zavrnila tožničino vlogo za izplačilo pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za upravičeno obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021 (1.točka izreka) in ugotovila, da tožnico bremenijo njej nastali stroški, toženki pa posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je po podatkih tožničine vloge, ki jo je vložila 30. 6. 2021, tožnica registrirana od 13. 3. 2014. Prvostopenjski organ je ugotovil, da na dan 31. 12. 2019 znaša celoten tožničin kapital (AOP 56) - 20.605,30 EUR, vpoklicani kapital (AOP 57) pa 7.500,00 EUR, kar pomeni, da je pri tožnici izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala zaradi nakopičenih izgub na dan 31. 12. 2019. Tožnica se zato v skladu z 18 (a) točko 2. člena Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. 6. 2014 (v nadaljevanju Uredba 651/2014) v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 109. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE) šteje za „podjetje v težavah“ in kot takšna ni upravičena do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov.

3. Prvostopenjski organ je s temi ugotovitvami seznanil tožnico, ki je 19. 7. 2021 podala obsežna pojasnila. Izpostavila je svoj način poslovanja (redna plačila obveznosti in redno predložene obračune prvostopenjskemu organu), ki iz javno objavljenih bilanc in poslovnih izkazov za leto 2019 ni razviden, in ki potrjuje, da posluje odgovorno in dobro. Družbenika sta družbo financirala v obliki posojil in nepovrnjenih založenih sredstev, ki se všteva v skladu s prvim odstavkom 498. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v lastni kapital družbe, čeprav je zabeleženo izvenbilančno. Tožnica je v pojasnilu navedla, da mora prvostopenjski organ pri presoji pogoja „podjetja v težavah“ upoštevati tudi izjeme iz 3.12 točke Četrte spremembe začasnega okvira1 in da kot mikro podjetje, ki ni v insolvenčnem postopku in ni podvrženo omejitvam poslovanja zaradi prejetih državnih pomoči, izpolnjuje pogoje iz točke 3.12 Četrte spremembe začasnega okvira. Navedla je še, da je tretja alineja prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE neustavna, saj razlikuje med podjetji ustanovljenimi pred in po 1. 1. 2020. Tožnica ni „podjetje v težavah“.

4. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so nebistvene navedbe tožnice o tem, da njen način poslovanja, njeni predloženi obračuni davčnega odtegljaja za izplačilo mesečne plače in nadomestila plače na dan 31. 7. 2021, obračuni DDV za obdobje zadnjih 24 mesecev, redno izplačilo plač, davkov in prispevkov ter plačil dobaviteljem v dogovorjenih rokih, izkazujejo, da ni podjetje v težavah. Pri ugotavljanju te okoliščine je prvostopenjski organ namreč izključno omejen na uporabo kriterijev po Uredbi 651/2014, po kateri se presojajo pogoji na dan 31. 12. 2019. Status „podjetje v težavah“, kot ga v a ali b alineji 18. točke 2. člena določa omenjena uredba, je odvisen zgolj od višine lastniškega kapitala v razmerju do osnovnega kapitala, zato v skladu z Uredbo 651/2014 ne zadošča pojasnilo zavezanca, da njegov obstoj ni ogrožen, da bi postal upravičen do pomoči. 5. Glede navedbe, da sta v letu 2019 družbo financirala družbenika v obliki posojil in nepovrnjenih založenih sredstev, ki je zabeleženo izvenbilančno in se s tem všteva v lastni kapital družbe, je prvostopenjski organ ob sklicevanju na 498. člen ZGD-1 pojasnil, da se tako posojilo šteje za premoženje družbe le v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave. Iz uradnih evidenc, s katerimi razpolaga prvostopenjski organ izhaja, da tožnica ni v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave, zato ni sledil navedbam glede prekvalifikacije posojil in nepovrnjenih založenih sredstev v kapital družbe.

6. V nadaljevanju je prvostopenjski organ ugotovil, da uporaba Sporočila Komisije – Začasnega okvira za ukrepe državnih pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19 (v nadaljevanju Začasni okvir) že na podlagi njegove vsebine ni zavezujoča za države članice, saj so s tem dokumentom določene vrste in obsegi pomoči, ki jih posamezna država članica lahko uporabi. Iz 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) pa izhaja, da Začasni okvir ni zavezujoč akt, temveč predstavlja le usmeritve oziroma zunanji okvir, znotraj katerega vsebino konkretnih ukrepov pomoči posamezna država članica opredeli v svojem pravnem redu. Začasni okvir omogoča, da se določbe glede „podjetij v težavah“ ne uporabljajo za mikro in mala podjetja, vendar navedena izjema ni bila prenesena v slovensko zakonodajo, zato tudi mikro in mala podjetja, ki prosijo za pomoč, ne smejo biti „podjetja v težavah“ na dan 31. 12. 2019. 7. Prvostopenjski organ je zaključil, da je bila tožnica ustanovljena pred 31. 12. 2016 in je „podjetje v težavah“, zato ni upravičena do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za upravičeno obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021. Dodatno je še pojasnil, da tožnica k pojasnilu ni predložila dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, da razlika med večjim vpoklicanim kapitalom in manjšim celotnim (lastniškim) kapitalom ni izračunana pravilno oziroma ni posledica pretekle in tekoče izgube v izkazu poslovnega izida ali v izkazu drugega vseobsegajočega donosa. Koeficient AOP 56 / AOP 57 je – 2,75 in je manjši od 0,5. Razlogi, ki jih tožnica navaja, ne vplivajo na izračun in odločitev o tem, ali gre za „podjetje v težavah“ ali ne.

8. Pritožbeni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno.

_Povzetek tožbenih navedb in zahtevek_

9. Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Meni, da je izpodbijana odločba obremenjena tudi s kršitvami ustavnih pravic. Navaja, da je stališče toženke, da uporaba določb Začasnega okvira ni obvezna za države članice, zmotno. Glede na 113. člen ZIUOPDVE se obravnavani ukrep izvaja v skladu s točko 3.1 Začasnega okvira in 3.12 Četrte spremembe začasnega okvira, ki v 87.f odstavku določa, da se lahko pomoč dodeli mikro in malim podjetjem, ki so bila v težavah že 31. 12. 2019, če v skladu z nacionalno zakonodajo niso v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti in niso prejela pomoči za reševanje in prestrukturiranje. Tožnica izpolnjuje pogoje iz 3.12 točke Četrte spremembe začasnega okvira, saj po številu zaposlenih in letnih prihodkih sodi med mala podjetja, ni v insolvenčnem postopku in nima omejitev poslovanja zaradi prejetih državnih pomoči. Meni, da je treba upoštevati namen zakonodajalca, ki je v izvzetju najbolj ranljivih in izpostavljenih družb (tj. mikro in malih podjetjih). Svoje stališče glede upravičencev utemeljuje tudi s sklicevanjem na 34. in 39. člen Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPGT), ki za mikro in mala podjetja kot pogoj za pridobitev pravice ne določa pogoja „podjetja v težavah“.

10. V nadaljevanju očita toženki, da ni presojala dejstev, da tožnica sodi med mala podjetja, ni v insolvenčnem postopku in ni podvržena omejitvam poslovanja zaradi prejetih državnih pomoči. Toženka se ni opredelila do vseh pravno-relevantnih tožničinih navedb v pojasnilu, čeprav so te navedbe pomembne za pojasnitev njenega dobrega in odgovornega poslovanja, ki ne izhaja iz javno objavljenih bilanc in poslovnih izkazov za leto 2019. 11. Tožnica navaja, da je v postopku predložila poslovno dokumentacijo, ki dokazuje, da ni „podjetje v težavah“ oziroma je dokazovala sposobnost poslovanja na dan 31. 12. 2019, do katerih se toženka ni opredelila, temveč je te dokaze le pavšalno zavrnila. S tem je toženka kršila načelo proste presoje dokazov, saj se je prvostopenjski organ vnaprej odločil, kateri dokazi bodo v postopku pretehtali. Zaradi neupoštevanja predlaganih dokazov je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno, kar onemogoča pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ker toženka za odločitev relevantnih navedb ni obravnavala, ni zagotovila vsebine pravice do izjave in izvedla načela kontradiktornosti iz 73. člena Zakona o davčnem postopku.

12. Tožnica predlaga, da sodišče postopek prekine in začne postopek za oceno ustavnosti 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE, saj meni, da je zaradi kršitve 14., 22., 23. in 25. člena Ustave neustavna. Navaja, da jo ta določba postavlja v neenakopraven položaj zgolj zaradi datuma ustanovitve, saj sporna določba družbam, ki so na dan 31. 12. 2019 „podjetja v težavah“ ne daje možnosti izpodbijanja in dokazovanja pozitivnega poslovanja po tem datumu, medtem ko imajo družbe, ki so bile ustanovljene po 1. 10. 2019, prosto pot do pridobivanja pomoči ne glede na uspešnost poslovanja. Edina omejitev po mnenju tožnice je slabše poslovanje iz prvega odstavka 112. člena ZIUOPDVE. Te pogoje tožnica izpolnjuje, zato uporaba tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE, kot jo je uporabila toženka, tožnico postavlja v neenak položaj brez utemeljenega razloga in ji je s tem povzročila veliko škodo. Navaja, da je prvostopenjski organ tožnico obravnaval drugače od družb, ustanovljenih po 1. 10. 2019, s čimer je storil hudo kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Ker je organ druge stopnje izpodbijano odločbo potrdil, sta bila kršena tudi 22. in 23. člen Ustave. Tožnica navaja, da je razlikovalna okoliščina v smislu „presečnega datuma“ iz 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE neprimerna in nerazumna glede na predmet urejanja, ki pomeni neenako obravnavanje enakih položajev in hkrati onemogoča gospodarno, uspešno in učinkovito opravljanje svoje dejavnosti. Neenakopravnost se po mnenju tožnice kaže tudi v razmerju do drugih podjetij na ravni EU, saj je Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči namenjen vsem državam članicam EU z namenom enakega obravnavanja in omogočanja izhoda iz gospodarske krize vseh podjetij, ki izpolnjujejo pogoje za mikro in mala podjetja.

13. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in nadomesti odločbo, tako da se odločitev glasi: „1. Vlogi tožnice za izplačilo pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za upravičeno obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021 v višini 9.810,14 EUR, ki jo je vložila dne 30. 6. 2021, se ugodi. 2. Davčni organ bremenijo stroški, ki jih ima tožnica zaradi postopka.“ Podrejeno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Priglaša stroške postopka v upravnem sporu.

_Povzetek odgovora na tožbo_

14. V odgovoru na tožbo toženka v bistvenem povzema in izpostavlja nekatere dele izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami glede ZIUPGT dodatno navaja, da gre za popolnoma drug zakon, pri čemer se njegova ureditev ne nanaša na tožničino situacijo. Nasprotuje tožbenim navedbam o kršitvi pravil postopka, saj tožnica v tožbi le splošno navaja, da je predložila poslovno dokumentacijo, ki je toženka ni argumentirano dokazno ocenila, pri čemer svojih navedb ne konkretizira. Meni, da je izčrpno pojasnila, zakaj posamezni dokazi, ki jih je tožnica predložila, za zadevo niso relevantni. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

_Presoja sodišča_ **K I. točki izreka**

15. Tožba ni utemeljena.

16. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila tožnica na dan 31. 12. 2019 „podjetje v težavah“.

17. Pravno podlago obravnavane zadeve predstavlja 109. člen ZIUOPDVE, ki v prvem odstavku določa, da je upravičenec do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov, v upravičenem obdobju iz osmega odstavka tega člena, pravna ali fizična oseba, ki: - je bila registrirana za opravljanje gospodarske dejavnosti najpozneje do 1. septembra 2020, - ima vsaj enega zaposlenega na dan uveljavitve tega zakona ali je samozaposlen, ki je na dan uveljavitve tega zakona vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-2 ali je družbenik ali delničar gospodarske družbe oziroma ustanovitelj zadruge ali zavoda, ki je poslovodna oseba, in je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 16. člena ZPIZ-2, - ni na dan 31. december 2019 podjetje v težavah skladno z 18. točko 2. člena Uredbe, - ne more opravljati svoje dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu zaradi posledic epidemije COVID-19 in - zagotavlja, da se nekriti fiksni stroški ne krijejo iz drugih virov, kot so zavarovanja, začasni ukrepi pomoči ali podpora iz drugih virov.

18. V skladu z nespremenjeno 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014, je „podjetje v težavah“ podjetje, za katerega velja vsaj ena od taksativno naštetih okoliščin. Ena izmed teh okoliščin, določena v podtočki (a) je, da se šteje podjetje za „podjetje v težavah“, če je v primeru družbe z omejeno odgovornostjo (razen malega in srednjega podjetja (MSP), ki obstaja manj kot tri leta ali, za namene upravičenosti do pomoči za financiranje tveganja, MSP v 7 letih po njegovi prvi komercialni prodaji in ki je upravičeno do naložb v financiranje tveganja po skrbnem pregledu izbranega finančnega posrednika) zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala. To je v primeru, ko nakopičene izgube, ki se odštejejo od rezerv (in vseh drugih elementov, ki se na splošno štejejo kot del lastnih sredstev družbe), povzročijo negativen kumulativni znesek, ki presega polovico vpisanega osnovnega kapitala.

19. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica družba z omejeno odgovornostjo, ki je bila registrirana v poslovnem registru 13. 3. 2014 in ne obstaja manj kot tri leta. Toženka je na podlagi podatkov bilance stanja na dan 31. 12. 2019 ugotovila, da je znašal tožničin osnovni kapital (AOP 57) 7.500,00 EUR, kar med strankama ni sporno. Tožnica pa je neutemeljeno prerekala, češ da ni „podjetje v težavah“, ker ima družba zadosti lastnega kapitala, ki ga je pridobila s financiranjem družbenika v družbo s posojili in nepovrnjenimi založenimi sredstvi, ki se vštevajo v lastni kapital družbe v skladu s 498. členom ZGD-1. Sodišče pojasnjuje, da so višina lastnega, lastniškega ali celotnega kapitala, ki jih v tožbi in izpodbijani odločbi uporabljata stranki, dejansko podatek o višini nakopičenih izgub, ki se odštejejo od rezerv. Po presoji sodišča je odločitev obeh upravnih organov v tej zadevi pravilna in zakonita glede višine lastnega kapitala in morebitnega vpliva financiranja družbenikov v družbo tako, da naj bi bil na podlagi 498. člena ZGD-1 lastni kapital višji, oba organa pa sta za svojo odločitev celovito in dovolj izčrpno navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje v skladu s drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). S tem v zvezi dodaja, da 498. člen ZGD-1 ureja le razmerja med družbo in družbenikom, kadar je družba v finančnih težavah. To je razvidno iz njenega prvega odstavka, ki določa, da se posojila družbenikov družbi štejejo za premoženje družbe le v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave, zato 498. člen ZGD-1 v obravnavani zadevi, ki ni postopek zaradi insolventnosti, ni uporabljiv. Toženka je torej na podlagi podatkov bilance stanja na dan 31. 12. 2019 pravilno ugotovila, da je znašal tožničin celotni kapital (AOP 56) –20.605,30 EUR in da je tožnici kot družbi z omejeno odgovornostjo na dan 31. 12. 2019 zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala, zaradi česar je „podjetje v težavah“ v skladu z (a) podtočko 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014. 20. Po presoji sodišča pa so prav tako neutemeljene tožbene navedbe, da tožnica ni „podjetje v težavah“, saj glede na način poslovanja posluje odgovorno in dobro, kar izhaja iz tega, da ima na dan 13. 7. 2021 predložene vse obračune davčnega odtegljaja za izplačilo plače in nadomestila plače in obračune DDV za obdobje 24 mesecev, da zaposlenim redno izplačuje plače ter plačuje davke in prispevke, redno posluje in dobaviteljem plačuje v dogovorjenih rokih. V skladu z (a) podtočko 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014 je za ugotavljanje, ali je določena fizična ali pravna oseba „podjetje v težavah“, treba ugotoviti zgolj razmerje med višino nakopičenih izgub, ki se odštejejo od rezerv, v razmerju do vpisanega osnovnega kapitala. Zato navedbe o dobrem in dogovornem poslovanju, ki iz javnih evidenc niso razvidne, za ugotavljanje statusa „podjetja v težavah“ niso pomembne, saj je edini relevanten kriterij za ugotavljanje, ali je podjetje v težavah (ali ne), višina osnovnega kapitala in višina nakopičenih izgub. To pa posledično pomeni, da so neutemeljene tožbene navedbe, da se organ prve stopnje ni opredelil do vseh pravno-relevantnih navedb tožnice iz pojasnil na dopis organa prve stopnje, češ da so pomembne za pojasnitev dobrega in odgovornega poslovanja, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Dobro in odgovorno poslovanje tožnice v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZIUOPDVE in (a) podtočko 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014 sploh ni eden izmed pogojev, da se pravna ali fizična oseba lahko šteje za upravičenca do obravnavane pomoči oziroma ki bi vplival na status „podjetja v težavah“.

21. V nadaljevanju je sporno tudi, ali mora tožnica glede na 87.f odstavek Četrte spremembe začasnega okvira izpolnjevati pogoj iz 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE, da bi bila upravičena do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov iz prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE. Odgovoriti je torej treba tudi na vprašanje, ali se 87.f odstavek Četrte spremembe začasnega okvira uporablja v slovenskem pravnem redu.

22. Pomoč v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov je ena izmed vrst državne pomoči. Sistem državnih pomoči ureja Evropska unija (v nadaljevanju EU) na ravni primarnega in sekundarnega prava zaradi varstva proste konkurence na skupnem evropskem trgu, ki je v skladu z (b) točko prvega odstavka 3. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) v izključni pristojnosti EU. Osnovni koncept pravne ureditve državnih pomoči je na primarni ravni določen v 107. do 109. členu PDEU. Prvi odstavek 107. člena PDEU2 opredeljuje državno pomoč in vsebuje prepoved podeljevanja državnih pomoči, ki pa ni absolutna in brezpogojna3, saj so državne pomoči v določenih primerih in pod določenimi pogoji dovoljene. Tako drugi odstavek 107. člena PDEU določa tri primere4, ko so državne pomoči združljive z notranjim trgom in gre za tako imenovane avtomatične izjeme od načelne prepovedi državnih pomoči. Diskrecijske izjeme od načelne prepovedi državnih pomoči ureja tretji odstavek 107. člena PDEU5, ki v petih točkah določa vrste državne pomoči, ki se lahko štejejo kot združljive z notranjim trgom. Namen pravil, ki zadevajo državne pomoči, je preprečiti, da bi bila prizadeta trgovina med državami članicami zaradi prednosti, podeljene s strani javnih organov, ki v različnih oblikah izkrivljajo ali bi lahko izkrivljali konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga. Zato ta člen ne razlikuje med ukrepi državne intervencije glede na njihove vzroke ali cilje, ampak jih opredeljuje glede na njihove učinke.6

23. Državna pomoč je združljiva z notranjim trgom, če tako ugotovi Evropska Komisija (v nadaljevanju Komisija). Postopek priglasitve državnih pomoči je urejen v 108. členu PDEU. Države članice so v skladu s tretjim odstavkom 108. člena PDEU dolžne priglasiti Komisiji načrt za dodelitev ali spremembo državnih pomoči. Komisija pa je dolžna preiskati, (1) ali gre za državno pomoč in (2) ali je združljiva z notranjim trgom. Če Komisija meni, da načrt za dodelitev ali spremembo pomoči ni združljiv z notranjim trgom, odloči, da mora država članica državno pomoč odpraviti ali spremeniti. Če država članica tega sklepa ne upošteva, lahko Komisija ali katerakoli druga zainteresirana država predloži zadevo neposredno Sodišču EU.

24. Na podlagi 109. člena PDEU je Svet Evropske unije (v nadaljevanju Svet) sprejel sekundarne pravne vire, ki urejajo postopek priglasitve državne pomoči, med katerimi je tudi Uredba Sveta (EU) št. 2015/1589 z dne 13. junija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU (kodificirano besedilo). Ta v 16. členu določa, da če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativni sklepi (tj. sklepi, da prijavljena pomoč ni združljiva z notranjim trgom), Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne znesek prejete pomoči skupaj z obrestmi po primerni obrestni meri, ki jo določi Komisija. To pomeni, da mora biti državna pomoč združljiva z notranjim trgom, sicer jo je treba vračati.

25. Svet lahko na podlagi 109. člena PDEU določi vrste pomoči, ki so izvzete iz obveznosti priglasitve, Komisija pa sprejme uredbe o skupinah državnih pomoči, za katere je Svet odločil, da so lahko izvzete iz preliminarnega postopka preiskave (četrti odstavek 108. člena PDEU). Gre za tako imenovane skupinske izjeme, ki jih država članica lahko podeli brez predhodnega soglasja Komisije. Skupinske izjeme so določene v Uredbi Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junij 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členom 107 in 108 PDEU (v nadaljevanju Uredba 651/2014), ki pomeni pomembno izjemo od splošnega pravila, da morajo države članice vse načrte za dodelitev ali spremembo pomoči pred njihovo izvedbo priglasiti Komisiji. Za izjemo morajo biti izpolnjeni nekateri vnaprej določeni pogoji7. Uredba 651/2014 je bila večkrat spremenjena8, nazadnje z Uredbo 2021/1237, ki je začela veljati 1. 8. 2021, torej po vložitvi vloge tožnice za izplačilo pomoči, vendar pred izdajo izpodbijane odločbe. Zato jo je bila toženka v skladu z drugim odstavkom 288. člena PDEU9 in načelom zakonitosti iz 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavezana upoštevati pri sprejemu obravnavane odločitve.

26. Uredba 2021/1237 je spremenila (c) točko četrtega odstavka 1. člena Uredbe 651/2014, ki sedaj določa, da se Uredba 651/2014 ne uporablja za pomoč „podjetjem v težavah“, z izjemo shem pomoči za povrnitev škode, ki so jo povzročile nekatere naravne nesreče, shem zagonske pomoči, shem regionalne pomoči za tekoče poslovanje, shem pomoči, za katere velja člen 19b, pomoči malih in srednjih podjetij na podlagi člena 56f in pomoči finančnim posrednikom na podlagi členov 16, 21, 22 in 39 ter oddelka 16 poglavja III, če podjetja v težavah niso obravnavana bolj ugodno od drugih podjetij. Vendar se ta uredba z odstopanjem uporablja za podjetja, ki 31. decembra 2019 niso bila podjetja v težavah, a so to postala v obdobju od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2021. 27. Uredba 651/2014 s spremembami izrecno ne ureja ukrepov državne pomoči, ki bi bili izključno namenjeni za podporo gospodarstvu ob izbruhu koronavirusa. Za podporo gospodarstvu ob izbruhu koronavirusa je na podlagi (b) točke tretjega odstavka 107. člena PDEU Komisija 19. 3. 2020 sprejela Začasni okvir, ki je bil nato šestkrat spremenjen. PDEU, ki v 288. členu ureja vrste pravnih aktov in njihovo pravno naravo, sporočil Komisije in začasnih okvirov izrecno ne ureja. Po pravni teoriji so splošno gledano instrumenti mehkega prava (ti. soft law) priporočila, mnenja in ostali pravni akti Unije, ki v 288. členu PDEU niso omenjeni, kot na primer sporočila, obvestila ali navodila.10 Instrumenti mehkega prava so pravila ravnanja, ki načeloma nimajo pravno zavezujoče veljave, vendar imajo lahko praktične učinke.11

28. V zadevi Ryanair DAC proti Evropski Komisiji (T-657/20) dne 22. 6. 2022 se je Splošno sodišče med drugim opredelilo tudi do narave Začasnega okvira. Obrazložilo je, da je Komisija zaradi izjemnih okoliščin pandemije COVID-19 sprejela obravnavani Začasni okvir, v katerem je določila pogoje, ki so jih morali izpolnjevati začasni ukrepi državne pomoči, da bi se lahko šteli za združljive z notranjim trgom na podlagi tretjega odstavka 107. člena PDEU, in bi jih lahko odobrila zelo hitro po uradnem obvestilu države članice.12 Iz navedenega je razvidno, da državam članicam obravnavani Začasni okvir ne nalaga, da bi bile dolžne sprejeti začasne ukrepe. Države članice začasnih ukrepov državnih pomoči, ki so predpisani v Začasnem okviru, niso dolžne urediti tako, kot je to predvideno v Začasnem okviru, temveč lahko te iste začasne ukrepe državnih pomoči uredijo tudi drugače. 29. Takšno stališče je sprejel tudi Veliki senat Sodišča EU v zadevi C-526/14 z dne 19. 7. 2016, kjer je obrazloženo, da sporočilo Komisije ne more ustvarjati avtonomnih obveznosti za države članice, ampak je omejeno na določitev pogojev, ki so namenjeni zagotovitvi, da so državne pomoči združljive z notranjim trgom, in ki jih mora Komisija pri izvrševanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi tretjega odstavka 107. člena PDEU, upoštevati. Sporočilo Komisije nima zavezujočega učinka za države članice.13 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU sporočila Komisije in Začasni okviri nimajo zavezujočih učinkov za države članice14. To pomeni, da se v državah članicah ne uporabljajo neposredno.

30. Navedeno stališče sodišča pa nenazadnje potrjujeta tudi vsebina in namen obravnavanega Začasnega okvira. Ta v 11. odstavku določa, da v okviru skupnih prizadevanj držav članic za obravnavanje učinkov izbruha COVID-19 na njihova gospodarstva obravnavani Začasni okvir določa možnosti, ki jih imajo države članice na podlagi pravil EU za zagotavljanje likvidnosti in dostopa do financiranja podjetjem, zlasti mala in srednja podjetja, ki se v tem času soočajo z nenadnim pomanjkanjem, da bi si lahko opomogla od trenutnih razmer. Iz 16. odstavka pa izhaja, da je namen tega Začasnega okvira določiti okvir, ki bo državam članicam omogočal reševanje težav, s katerimi se soočajo podjetja, ob ohranjanju celovitosti notranjega trga EU in zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev. Že iz vsebine 11. in 16. odstavka Začasnega okvira je jasno razvidno, da države članice niso dolžne sprejeti kakršnihkoli začasnih ukrepov, s katerimi bi si nacionalno gospodarstvo opomoglo v situaciji, ki je nastala zaradi izrednih razmer (izbruha pandemije COVID-19). Toženka je pravilno ugotovila, da je Začasni okvir usmeritev oziroma zunanji okvir, znotraj katerega vsebino posamičnih ukrepov pomoči opredeli vsaka država članica v svojem pravnem redu. Državam članicam torej daje zgolj možnost, da morebitne začasne ukrepe uredijo, kot je določeno v Začasnem okviru. Vendar to ne pomeni, da država članica ne more urediti začasnih ukrepov državne pomoči tudi na drug način.

31. V prid temu stališču sodišča je tudi 86. odstavek Četrte spremembe Začasnega okvira, ki je umeščen v 3.12 točko in ureja pomoč v obliki podpore za nekrite fiksne stroške. Ta določa, da se države članice lahko odločijo prispevati k nekritim fiksnim stroškom tistih podjetij, za katera je izbruh COVID-19 pomenil prekinitev ali zmanjšanje njihove poslovne dejavnosti. Države članice imajo torej možnost izbire, ali bodo ta ukrep državne pomoči sprejele ali ne.

32. Sodišče na podlagi obrazloženega ugotavlja, da Začasni okvir glede na svoj namen in vsebino, glede na pravno teorijo, sodno prakso Sodišča EU in Splošnega sodišča nima zavezujočega učinka za države članice in se v državah članicah ne uporablja neposredno. Začasni okvir posamezni državi članici ne nalaga nobenih obveznosti v smislu, da bi morala zakonsko urediti in zagotoviti državno pomoč, temveč ji zgolj sporoča, katero državno pomoč bo Komisija štela za združljivo z notranjim trgom, če se bo zanjo odločila, in pod katerimi pogoji. To pa državni članici ne preprečuje, da morebitno državno pomoč uredi na drugačen način mimo pogojev, ki jih je predvidela Komisija.

33. V nadaljevanju se je sodišče opredelilo do vprašanja, ali so v slovenskem pravnem redu mikro in mala podjetja upravičenci do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov kljub temu da so bila na dan 31. 12. 2019 „podjetja v težavah“.

34. Komisija je v okviru točke 3.12 Četrte spremembe začasnega okvira v 87. odstavku določila, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da jih bo štela za združljive z notranjim trgom, če se država članica odloči prenesti to pomoč v svoj pravni red. V prvem stavku 87.f odstavka Začasnega okvira je določila, da se pomoč ne odobri podjetjem, ki so bila v smislu Uredbe 651/2014 dne 31. 12. 2019 že podjetja v težavah. Isto pravilo je RS je implementirala v 3. alineji prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE. Od tega pravila pa Četrta sprememba Začasnega okvira dopuščata izjemo. V drugem stavku 87.f odstavka določa, da se lahko pomoč dodeli mikro in malim podjetjem, ki so bila v težavah že 31.decembra 2019, če v skladu z nacionalno zakonodajo niso v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti in niso prejela pomoči za reševanje ali prestrukturiranje. Vsaka posamezna država članica se lahko tako sama odloči, ali bo implementirala možnost izjeme glede „podjetja v težavah“ za mikro in mala podjetja, ni pa tega dolžna storiti. Iz 109. do 112. člena ZIUOPDVE je razvidno, da RS ni implementirala izjeme „podjetja v težavah“ za mikro in mala podjetja v slovenski pravni red, zato se ta izjema v RS ne uporablja. To pomeni, da morajo pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE, da niso „podjetja v težavah“ izpolnjevati tudi mikro in mala podjetja.

35. Tožnica navaja, da bi toženka morala upoštevati 113. člen ZIUOPDVE ki določa, da se ukrep dodelitve in izplačila pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov izvaja s točko 3.12 in točko 3.1 Začasnega okvirja. V tem okviru bi toženka morala upoštevati 87.f odstavek Četrte spremembe Začasnega okvira, ki določa, da pogoj „podjetje v težavah“ ne velja za mikro in mala podjetja. Sodišče temu ne more pritrdi. Ko že obrazloženo, začasni okvir nima zavezujočega pravnega učinka za države članice in se v državah članicah ne uporablja neposredno, zato je treba določbo 113. člena ZIUOPDVE razlagati tako, da zgolj tisti pogoji, za katere so se države članice odločile, da jih bodo predpisale v nacionalni zakonodaji, se izvajajo v skladu z navedenima točkama Začasnega okvira. Z obravnavano določbo pa ni mogoče širiti zakonsko predpisanih pogojev za dodelitev te državne pomoči, zato določbe 113. člena ZIUOPDVE ni mogoče razlagati tako, kot to želi tožnica, češ da mora RS med prejemnike državne pomoči vključiti tudi mikro in mala podjetja, ki so v težavah. Iz drugega stavka 87.f odstavka Četrte spremembe začasnega okvira jasno izhaja, da država lahko šteje med prejemnike pomoči takšna podjetja, pri čemer iz 109. do 112. člena ZIUOPDVE jasno in nedvoumno izhaja, da se RS za to izjemo ni odločila, saj tega ni bila dolžna narediti. Zato tožnica s tem argumentom ne more uspeti.

36. Na navedeno stališče sodišča ne vpliva tožničino neutemeljeno sklicevanje na določbe Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPGT). V 34. členu ZIUPGT je določeno, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se lahko pravna ali fizična oseba šteje za upravičenca do pomoči v obliki delnega povračila stroškov organizacije srečanj in dogodkov v obdobju od 1. 8. 2021 do vključno 31. 12. 2021, medtem ko 39. člen ureja pogoje, ki jih je treba izpolnjevati, da se pravno ali fizično osebo šteje za upravičenca do pomoči v obliki denarnih povračil za produkcijo filmov in avdiovizualnih del v času od uveljavitve tega zakona do 31. 12. 2021. Začasna ukrepa iz 34. kot tudi 39. člen ZIUPGT urejata situaciji, ki nista primerljivi s tožničino situacijo v obravnavani zadevi. Hkrati pa sta navedena začasna ukrepa iz ZIUPGT veljala v drugem časovnem obdobju, zato je tožničino sklicevanje na določbe ZIUPGT neutemeljeno.

37. Tožbene navedbe, da je bil namen zakonodajalca pri sprejemu ZIUOPDVE izvzetje najbolj ranljivih in izpostavljenih mikro in malih družb, kar potrjuje dejstvo, da je v 34. in 39. členu ZIUPGT glede upravičencev, ki so „podjetja v težavah“ izvzel mikro in mala podjetja, so neutemeljene. ZIUPGT, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS 13. 7. 2021, je dopolnil in spreminjal nekatere določbe ZIUOPDVE, vendar pa med temi ni 109. člena ZIUOPDVE, ki določa pogoje, ki jih morajo upravičenci izpolnjevati za pridobitev pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov. Če bi imel zakonodajalec dejansko namen za mikro in mala podjetja izključiti pogoj „podjetja v težavah“, bi to tudi tako uredil. Glede na to, da je bil obravnavani ukrep kasneje še spremenjen z nadaljnjo interventno zakonodajo, je zakonodajalec imel vse možnosti spremeniti tudi obravnavani pogoj, česar pa ni storil. 38. Sodišče po povedanem zavrača tožničine očitke o zmotno uporabljenem materialnem pravu, ker davčni organ ni upošteval točke 3.12 oziroma podtočke 87.f Četrte spremembe začasnega okvirja, saj določila Začasnega okvirja in njegove spremembe kot že obrazloženo niso zavezujoča, niti jih zakonodajalec (v zvezi z odstopanjem za mikro in mala podjetja v težavah) ni prenesel v določila ZIUOPDVE. Posledično tudi niso utemeljena tožničina navajanja glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z izpolnjevanjem pogojev iz drugega stavka 87.f podtočke Četrte spremembe začasnega okvirja, saj izjema, da se za mikro in mala podjetja ne ugotavlja pogoja „podjetje v težavah“ v slovenskem pravnem redu ne velja. To pa pomeni, da dejstva, da tožnica sodi med mala podjetja, da ni v insolvenčnem postopku in da ni podvržena omejitvam poslovanja zaradi prejetih državnih pomoči niso relevantna za obravnavano odločitev.

39. Sodišče zavrača očitke o kršitvah pravil postopka na strani 7 tožbe (kršitev načela kontradiktornosti, kršitev pravice do izjave in kršitev pravice do pravnega sredstva). Tožbene navedbe, da se prvostopenjski organ ni opredelil do predlaganih dokazov – poslovne dokumentacije, ki naj bi dokazovala tožničino sposobnost poslovanja na dan 31. 12. 2019, temveč je te dokaze zgolj pavšalno zavrnil, so neutemeljene, saj je iz izpodbijane odločbe razvidno, zakaj posamezne listine, ki jih je tožnica predložila, za odločitev niso bistvene.

40. Tožnica v tožbi uveljavlja kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom. Načelo enakosti pred zakonom določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino (14. člen Ustave RS). Gre za eno temeljnih ustavnih norm in pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju, kot tudi pri uporabi prava (enakost v zakonu in enakost pred zakonom). Vendar pa načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, ampak je o kršitvi načela enakosti iz 14. člena Ustave RS mogoče govoriti le takrat, kadar se enaki dejanski položaji obravnavajo različno. Tožnica meni, da je bilo načelo enakosti kršeno s tem, ko zakonodajalec različno obravnava družbe, ki so na dan 31. 12. 2019 podjetja v težavah, medtem ko imajo družbe, ustanovljene po 1. 10. 2019 prosto pot do pridobivanja pomoči, ne glede na uspešnost poslovanja. Vendar pa navedeno ne drži. Iz osmega odstavka 109. člena ZIUOPDVE izhajajo omejitve za upravičence, ki so bili registrirani od vključno 1. 10. 2019 do 1. 9. 2020. Potrebno je tudi upoštevati, da so v konkretnem primeru družbe, ustanovljene po 1. 10. 2019, pričele s poslovanjem v času pred izbruhom epidemije COVID-19, torej v času pred upadom prihodkov od prodaje zaradi omejitev gospodarske dejavnosti, medtem ko so se podjetja v težavah že na dan 31. 12. 2019 soočala z upadom prihodkom že pred izbruhom epidemije COVID-19. Zato po presoji sodišča takšna obravnava ne pomeni diskriminacije tožnice, ampak gre za različno ureditev dveh različnih položajev. Zato sodišče ocenjuje, da z njo ni prišlo do kršitve načela enakosti pred zakonom in s tem do posega v pravice iz 14. člena Ustave RS. Posledično sodišče zavrača tudi očitke o kršitvah pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

41. Tožbene navedbe glede kršitve 14. člena Ustave RS, češ da je razlikovalna okoliščina v smislu „presečnega datuma“ iz 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE neprimerna in nerazumna glede na predmet urejanja, ki pomeni neenako obravnavanje enakih položajev in hkrati onemogoča gospodarno, uspešno in učinkovito opravljanje svoje dejavnosti, so po presoji sodišča nekonkretizirane. V skladu s sodno prakso pa tožnica ne more utemeljiti kršitve ustavne pravice iz 14. člena Ustave, ki jo v tožbi nekonkretizirano uveljavlja15. 42. Kršitev načela enakosti se po mnenju tožnice kaže tudi v razmerju do drugih podjetij na ravni EU, saj je Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči namenjen vsem državam članicam EU z namenom enakega obravnavanja in omogočanja izhoda iz gospodarske krize vseh podjetij, ki izpolnjujejo pogoje za mikro in mala podjetja. Kot že obrazloženo, Začasni okvir in njegove spremembe države članice ne zavezuje in se v njej ne uporablja neposredno, zato lahko vsaka država članica obravnavano pomoč uredi tudi drugače, kot je to urejeno v Četrti spremembi začasnega okvira. Na podlagi navedenega pa zatrjevani neenakopravni položaj tožnice v razmerju do drugih podjetij na ravni EU in kršitev 14. člena Ustave RS po presoji sodišča ni podana.

43. Sodišče predlogu tožnice, naj prekine postopek in vloži zahtevo za presojo ustavnosti, ni sledilo, saj je ocenilo, da zatrjevana protiustavnost, zaradi katerih tožnica meni, da je 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE neustavna, ni podana. V skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Sodišče ni našlo nobenih razlogov, ki bi lahko kazale na protiustavnost obravnavane določbe ZIUOPDVE.

44. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

45. V skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 je sodišče odločilo brez glavne obravnave, ker tožnica izvedbe glavne obravnave ni predlagala. Tudi sicer pa med tožnico in tožencem ni sporno relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in je odločilnega pomena za sedaj sprejeto odločitev, pač pa je bilo sporno le pravno vprašanje glede pravilnosti uporabe 3. alineje prvega odstavka 109. in 113. člena ZIUOPDVE. O svojih pravnih nadziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je tožnica lahko in se tudi je izrekla v tožbi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi pri odločanju o opravi glavne obravnave upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku16. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.17 Tak je tudi obravnavani primer.

**K II. točki izreka**

46. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker toženka stroškov postopka ni priglasila, je sodišče sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka v tem upravnem sporu.

1 Četrta sprememba začasnega okvira za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19 in sprememba Priloge k Sporočilu Komisije državam članicam o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije za kratkoročno zavarovanje izvoznih kreditov (v nadaljevanju Četrta sprememba začasnega ovira) 2 V skladu s prvim odstavkom 107. člena PDEU vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami. 3 Zadeva 78/76 Steinike und Weiling proti Nemčiji, odstavek 8. 4 Drugi odstavek 107. člena PDEU določa: „Z notranjim trgom je združljivo naslednje:pomoč socialnega značaja, dodeljena posameznim potrošnikom, pod pogojem, da je dodeljena brez diskriminacije glede na poreklo zadevnih izdelkov;pomoč za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali izjemni dogodki;pomoč, dodeljena gospodarstvu nekaterih območij Zvezne republike Nemčije, ki jih je prizadela delitev Nemčije, kolikor je takšna pomoč potrebna za nadomestilo gospodarske škode, ki jo je ta delitev povzročila. Pet let po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, lahko Svet na predlog Komisije sprejme sklep o razveljavitvi te točke.“ 5 Tretji odstavek 107. člena PDEU določa: „Kot združljivo z notranjim trgom se lahko šteje naslednje:pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven izjemno nizka ali kjer je podzaposlenost velika, in v regijah iz člena 349 glede na njihov strukturni gospodarski in socialni položaj;pomoč za pospeševanje izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega interesa ali za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice;pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi;pomoč za pospeševanje kulture in ohranjanja kulturne dediščine, kadar takšna pomoč ne škoduje trgovinskim pogojem in konkurenci v Uniji v obsegu, ki je v nasprotju s skupnimi interesi;druge vrste pomoči, kakršne lahko Svet določi v sklepu, ki ga sprejme na predlog Komisije.“ 6 Zadeva 173/73 Italija proti Komisiji, EU:C:2004:234, odstavek 13. 7 Prva točka preambule Uredbe Komisije (EU) 2021/1237 z dne 23. julija 2021 o spremembi Uredbe (EU) št. 651/2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (Besedilo velja za EGP (v nadaljevanju Uredba 2021/1237). 8 Uredba 651/2014 je bila spremenjena s Uredbo Komisije (EU) 2017/1084 z dne 14. junija 2017, Uredbo Komisije (EU) 2020/972 z dne 2. julija 2020, Uredbo Komisije (EU) 2021/452 z dne 15. marca 2021 in Uredbo 2021/1237. 9 V skladu s to določbo so uredbe v celoti zavezujoče in se v vseh državah članicah uporabljajo neposredno. 10 Oana Andreea Stefan, European Competition Soft Law in European Courts: A Matter of Hard Principles?, 24. 8. 2022o Eurpean Law Journal, Vol. 14, No. 6, november 2008. 11 Francis Snyder, Soft Law and Institutional Practice in the European Community, European University Institute, Florence,EUI Working Paper LAW No. 93/5. 12 Glej 67 točko obrazložitve Ryanair DAC proti Evropski Komisiji (T-657/20). 13 Primerjaj sodbo Sodišča EU Kotnik in drugi z dne 19. 7. 2016, C-526/14, 44. do 45. točka obrazložitve. 14 Primerjaj sodbe Sodišča EU C-70/06 z dne 9. 10. 2007, EK proti Portugalski, C-369/07 z dne 7. 7. 2009, EK proti Grčiji, C-270/11 z dne 30. 5. 2013, EK proti Kraljevini Švedski. 15 Enako tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 30/2021 z dne 19. 1. 2022, točka 18. 16 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge. 17 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 , Ramos Nunes de Carvalho e Sá v. Portugal, app no. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, odst. 190-191.