Jedro

Sodišče, ki odloča o prenosu pristojnosti (krajevne), ugotavlja obstoj pogojev le na podlagi predloga upravičenca in njegove utemeljitve.

V postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ne more zatrjevane pristranskosti sodišča prve stopnje ugotavljati na podlagi dejanskih okoliščin, ki sploh niso bile zatrjevane v predlogu za prenos pristojnosti in zato tudi niso bile predmet presoje sodišča, ki je odločalo o tem predlogu.

Izrek

Zahteva obsojenega M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pri Okrožnem sodišču v Kopru je bil obs. M.J. s pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZ SFRJ in obsojen na dve leti in šest mesecev zapora. Kazenski postopek v tej zadevi je bil kasneje obnovljen in v tem obnovljenem postopku je zagovornica obsojenega predlagala prenos krajevne pristojnosti z utemeljitvijo, da bi bilo obsojenčevo ustavno pravico do poštenega sojenja moč zagotoviti le s prenosom pristojnosti na drugo sodišče, ki ni povezano s koprsko policijo. Ta zagovorničin predlog je bil z uvodoma navedenim sklepom zavrnjen kot neutemeljen.

Zoper omenjeni pravnomočni sklep je vložil obs. M.J. dne 5.7.1998 zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je iz celotnega spisa zlahka razvidno, da obstaja utemeljen dvom v nepristranost sodišča, saj v celotnem postopku ni bilo odobreno niti enemu dokaznemu predlogu njegove obrambe. Kljub temu pa Višje sodišče v Kopru od njega zahteva konkretne dokaze o pristranosti, čeprav je po njegovem zadosten dokaz za to že sam poskus "nezakonite preprečitve obnovitve". Navaja, da ga njegove skrajno negativne izkušnje s sodiščem v Kopru, ki se v sedanjosti ponavljajo z dodelitvijo povsem nezainteresirane zagovornice po uradni dolžnosti, utrjuje v prepričanju, da bo imel poštene pogoje za dokaz svoje nedolžnosti le pred sodiščem, ki ni obremenjeno z njegovim primerom. Predlaga, da naj o njegovi kazenski zadevi presodi katerokoli drugo sodišče, pri čemer naj Vrhovno sodišče upošteva tudi druge elemente, ki morda v zahtevi niso vsebovani.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagala, da se obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena. Meni, da obsojenec v zahtevi ne pove, v čem vidi kršitve zakona, iz vsebine pa je razvidno, da ne soglaša z oceno izpodbijanega sklepa o tem, ali obstaja dejanska podlaga za predlagani prenos krajevne pristojnosti, kar pa ni predmet obravnave v okviru vloženega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Predlogu za prenos krajevne pristojnosti je moč ugoditi le ob pogojih iz 1. odstavka 35. člena ZKP - da je očitno, da bo drugo sodišče lažje izvedlo postopek, ali če so za takšen prenos drugi tehtni razlogi. Sodišče, ki odloča o prenosu pristojnosti, ugotavlja obstoj teh pogojev le na podlagi predloga upravičenca in njegove utemeljitve. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v izpodbijanem sklepu pravilno ocenjeno in tudi ustrezno obrazloženo, da to, kar je navajala obramba - da se osebje sodišča v Kopru pozna z osebjem organov za notranje zadeve - ni tehten razlog v smislu 35. člena ZKP za prenos krajevne pristojnosti. Obs. M.J. v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pove, v čem naj bil s takšno oceno kršen zakon in tudi sicer vsebinsko ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ki bi bila lahko podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo. Obsojenec namreč v zahtevi navaja povsem druge (nove) okoliščine, ki naj bi kazale na to, da mu na sodišču v Kopru ne bo zagotovljeno nepristransko sojenje. V postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti pa Vrhovno sodišče ne more zatrjevane pristranskosti sodišča prve stopnje ugotavljati na podlagi dejanskih okoliščin, ki sploh niso bile zatrjevane v predlogu za prenos pristojnosti in zato tudi niso bile predmet presoje sodišča, ki je odločalo o tem predlogu. Obsojenčev predlog, da naj Vrhovno sodišče upošteva tudi druge elemente, ki v njegovi zahtevi niso vsebovani, pa je v nasprotju z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP, po kateri se odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Po povedanem je Vrhovno sodišče ocenilo, da obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti vsebinsko uveljavlja le nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dopustno (2. odstavek 420. člena ZKP), zaradi česar jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).