Jedro

Z razlago, za katero se zavzema revident, da v primeru, ko eden od staršev kot zakoniti zastopnik začne postopek v imenu otroka, vendar ga zlorabi za lastne interese, izvršilno sodišče lahko odstopi od načela formalne legalitete in za formalnega predlagatelja in zavezanca za plačilo stroškov postopka šteje zakonitega zastopnika, bi izvršilno sodišče zakonito zastopnico prikrajšalo za njeno pravico do izjave, s tem pa poseglo tudi v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave). Vprašanja aktivne in pasivne legitimacije izvršilno sodišče praviloma ne sme ponovno presojati, saj bi s tem kršilo temeljno pravilo prepovedi ponovnega sojenja med istima strankama o stvari, o kateri je že pravnomočno razsojeno. Zakonita zastopnica mladoletnega predlagatelja glede na skromne ugovore revidenta v nepravdnem postopku, nikakor ni mogla predvideti, da bi lahko bila ona obravnavana kot predlagateljica postopka in s tem tudi kot zavezanka za plačilo stroškov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Upnik krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Pravdni stranki sta starša mladoletnega sina A. A., rojenega ... 2009. Po razpadu njune življenjske skupnosti sta 14. 12. 2017 sklenila sodno poravnavo, da bo A. A. v varstvu in vzgoji pri materi. Nato je oče 22. 3. 2018 vložil tožbo, s katero je zahteval, naj sodišče zaradi spremenjenih okoliščin A. A. zaupa v varstvo in vzgojo njemu. V postopku P 674/2018-IV je Okrožno sodišče sodišče v Ljubljani 8. 10. 2018 z začasno odredbo A. A. odvzelo materi in ga namestilo v Vzgojni dom ... .

2. Med trajanjem postopka P 674/2018-IV je mati otroka pred istim sodiščem v zadevi V N 81/2021 v imenu mladoletnega sina zoper očeta otroka 24. 12. 2020 vložila predlog za izrek ukrepov po 19. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND). Sodišče je ugotovilo, da ni nobenih dokazov o izvajanju nasilja s strani očeta B. B. in da ni pogojev za izrek predlaganih ukrepov. Tako je predlog zavrnilo in odločilo tudi, da je predlagatelj dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti stroške tega postopka v znesku 672 EUR.

3. Zoper odločitev sta se pritožila oba udeleženca. Nasprotni udeleženec, oče, je vložil pritožbo le glede višine prisojenih stroškov. Pritožbo predlagatelja je sodišče zavrnilo, pritožbi nasprotnega udeleženca pa je sodišče druge stopnje ugodilo in prisojene stroške na prvi stopnji zvišalo na 980,51 EUR, predlagatelju pa naložilo še povrnitev 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka. Nasprotni udeleženec je nato višjemu sodišču predlagal, naj sklep popravi tako, da bo povrnitev pritožbenih stroškov naložilo materi in ne mld. sinu. Višje sodišče je predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da s popravnim sklepom ni mogoče vsebinsko spremeniti odločbe o povrnitvi stroškov, dodalo pa je še, da je bila v trenutku odločanja mati otroka še vedno zakonita zastopnica mladoletnega predlagatelja, kar pomeni da je bila dejanska zavezanka za plačilo prisojenih stroškov.

4. Na podlagi navedenih sklepov o povrnitvi stroškov postopka je nasprotni udeleženec kot upnik predlagal izvršbo zaradi izterjave 1.260,50 EUR stroškov postopka zoper mater otroka. Izvršilno sodišče je ugotovilo, da je v izvršilnem naslovu kot predlagatelj naveden mladoletni A. A.. Tako je upnika opozorilo, da iz priloženega izvršilnega naslova ne izhaja, da ima materialno upravičenje do v predlogu navedene dolžnice in ga je pozvalo, naj predlog ustrezno dopolni. Upnik je predlog najprej dopolnil tako, da je kot dolžnika navedel mladoletnega sina, ki ga zastopa mati kot zakonita zastopnica. Ker je sodišče ugotovilo, da mladoletni sin nima transakcijskega računa, izvršba pa je bila predlagana le na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, je izvršilno sodišče upnika pozvalo, naj navede drugo izvršilno sredstvo. Upnik je predlog spremenil tako, da je kot dolžnico ponovno navedel mater otroka. Izvršilno sodišče je nato predlog zavrnilo, ker mati otroka C. C. v izvršilnem naslovu ni označena kot dolžnica. Opozorilo je, da bi, če bi samo presojalo, ali terjano poleg formalnega predlagatelja mladoletnega A. A. dolguje tudi njegova mati, C. C., odločalo preko vsebine izvršilnega naslova.

5. Zoper tako odločitev je upnik vložil pritožbo, ki jo je višje sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Opozorilo je, da je izvršilno sodišče zaradi načela formalne legalitete vezano na izvršilni naslov tako glede obveznosti kot glede aktivne in pasivne legitimacije strank. Izjema od tega načela glede strank je določena v 24. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ko se izvršba lahko dovoli tudi na predlog upnika, ki ni upnik iz izvršilnega naslova oziroma zoper dolžnika, ki ni dolžnik iz izvršilnega naslova, če upnik prehod terjatve oziroma obveznosti izkaže z javno ali po zakonu overjeno listino oziroma s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Ker je bil predlagatelj v nepravdnem postopku V N 81/2021 mladoletni A. A., C. C. pa le njegova zakonita zastopnica, to pomeni, da slednja ni bila stranka postopka. Pritožnik s sklicevanjem, da je bil postopek voden izključno v interesu C. C. ne more vplivati na presojo podane legitimacije v izvršilnem postopku. Upnik tako na podlagi predloženega izvršilnega naslova ne more zahtevati neposrednega plačila stroškov od takratne zakonite zastopnice.

6. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 173/2022 z dne 1. 6. 2022 upniku dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je mladoletni otrok, ki še ni dopolnil 15 let in sam še ni pridobil procesne sposobnosti, kljub temu da je v njegovem imenu predlog na sodišče vložil njegov zakoniti zastopnik, lahko formalni udeleženec nepravdnega postopka in s tem zavezanec za plačilo stroškov, ki iz takšnega nepravdnega postopka izvirajo? **Revizija**

7. Upnik zoper sklep sodišča druge stopnje vlaga revizijo, v kateri opozarja, da je zakonita zastopnica v konkretnem primeru izrabila pravice otroka, saj je postopek po ZPND sprožila v lastnem interesu. Ob vložitvi predloga otrok ni bil več njej zaupan v varstvo in vzgojo, saj ji je bil na predlog centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) s sklepom sodišča z dne 8. 11. 2018 odvzet in je bil do 20. 7. 2021, ko je bil s sklepom sodišča začasno predodeljen očetu, nameščen v Vzgojnem domu ... Mati otroka je enake trditve kot v postopku po ZPND navajala že v postopkih, ki so tekli v zvezi z odločanjem o varstvu in vzgoji, a so bile vse prepričljivo ovržene. Tudi nepravdno sodišče je prepoznalo, da je šlo za zlorabo postopka. V 18. točki sklepa V N 81/2021 z dne 24. 4. 2021 je navedlo, da „vloženi predlog po ZPND po tem, ko s svojimi predlogi v predhodnih postopkih ni uspela, kaže na njeno zlorabo procesnih pravic“. Zato upnik meni, da bi sodišče moralo ugoditi njegovemu predlogu za prisilno izterjavo stroškov postopka zoper mater otroka, čeprav je bil formalno predlagatelj postopka mladoletni sin A. A.. Meni, da je z izpodbijano odločitvijo višjega sodišča prekršeno načelo enakega varstva pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Upnik se sprašuje na kakšen način, če ne preko predloga za izvršbo, lahko pride do povračila stroškov, ki jih je z vložitvijo povsem neutemeljenega predloga po ZPND povzročila dolžnica. Opozarja na zadevi I Ip 877/2020 z dne 15. 12. 2020 in II Ips 55/2020 z dne 4. 12. 2020, v katerih je sodišče odstopilo od načela formalne legalitete. Meni, da bi moralo tako ravnati sodišče tudi v obravnavanem primeru in upoštevati, da je tudi višje sodišče, ko je zavrnilo izdajo popravnega sklepa, navedlo, da je dejanska zavezanka za plačilo dosojene obveznosti otrokova zakonita zastopnica. Tako predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da predlogu za izvršbo zoper dolžnico ugodi, podrejeno pa, naj sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, dolžnici pa naloži tudi plačilo vseh stroškov postopka.

8. Sodišče je revizijo vročilo dolžnici, ki pa nanjo ni odgovorila.

9. Revizija ni utemeljena.

**Načelo stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku**

10. Sodišči prve in druge stopnje sta se pri svoji odločitvi oprli na načelo stroge formalne legalitete (17. člen ZIZ). Po tem načelu je izvršilno sodišče pri dovolitvi izvršbe vezano na izvršilni naslov in ne more ponovno presojati njegove materialnopravne pravilnosti in zakonitosti.

11. Revident opozarja, da je v zadevi II Ips 55/2020 z dne 4. 12. 2020 Vrhovno sodišče odstopilo od tega načela. Pri tem pa spregleda, da je v tej zadevi izvršilno sodišče razlagalo vsebino dogovora o obveznosti v neposredno izvršljivem notarskem zapisu. Pri razlagi predmeta obveznosti ima namreč izvršilno sodišče kljub sicer zelo ozkemu razlagalnemu prostoru le nekaj več svobode kot pri vprašanju aktivne in pasivne legitimacije. Predmet obveznosti mora biti namreč v izvršilnem naslovu konkretiziran (le) do te mere, da je terjatev ugotovljiva z jezikovno razlago.1 Vprašanja aktivne in pasivne legitimacije pa izvršilno sodišče praviloma ne sme ponovno presojati, saj bi s tem kršilo temeljno pravilo prepovedi ponovnega sojenja med istima strankama o stvari, o kateri je že pravnomočno razsojeno.2 Poleg tega bi s takim ravnanjem lahko poseglo v pravico strank do izjave.

12. Naloga postopka, v katerem je izdana odločba, ki je nato izvršilni naslov, je namreč prav v tem, da se v kontradiktornem postopku ugotovi obstoj obveznosti in kdo sta upnik in dolžnik te obveznosti. S tem je že rešeno vprašanje legitimacije strank v morebitnem izvršilnem postopku. Pravico, da zahteva prisilno izvršitev ugotovljene terjatve, ima samo tisti, ki je v izvršilnem naslovu naveden kot upnik, in to le zoper tistega, ki je v izvršilnem naslovu naveden kot dolžnik.3 ZIZ sicer izjemoma dopušča spremembo stranke v izvršilnem postopku, vendar le, če je prehod terjatve oziroma obveznosti izkazan z javno ali po zakonu overjeno listino ali s pravnomočno sodno odločbo.4 **Razlaga pasivne legitimacije in pravica do izjave**

13. Upnik pa v reviziji zagovarja stališče, da v primeru, če eden od staršev kot zakoniti zastopnik začne postopek v imenu otroka, vendar ga zlorabi za lastne interese, izvršilno sodišče lahko odstopi od načela formalne legalitete in za formalnega predlagatelja in zavezanca za plačilo stroškov postopka šteje zakonitega zastopnika. Trdi, da drugače kot preko predloga za izvršbo od matere otroka ne bi mogel doseči povračila stroškov, ki mu jih je povzročila z vložitvijo povsem neutemeljenega predloga po ZPND.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča bi izvršilno sodišče s takim ravnanjem prekomerno poseglo v pravico zakonite zastopnice mladoletnega predlagatelja do kontradiktornega postopka. Če bi namreč sodišče šele v izvršilnem postopku zakonito zastopnico prekvalificiralo v predlagateljico, bi ji s tem odvzelo možnost razpravljanja o obveznosti povrnitve stroškov.

15. Načelo kontradiktornosti namreč velja tudi v nepravdnem postopku (5. člen Zakona o nepravdnem postopku; v nadaljevanju ZNP-1). Nepravdno sodišče mora udeležencem postopka dati možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka. Izjavljanje v postopku ni obveznost, temveč le pravica udeleženca. Vendar mora biti udeležencu za to, da lahko uveljavi svojo pravico do izjave, omogočeno, da ob vsej potrebni skrbnosti spozna, s katerih dejanskih in pravnih vidikov bo sodišče zadevo obravnavalo.

16. Zakonita zastopnica mladoletnega predlagatelja glede na potek postopka in zlasti glede na skromne ugovore revidenta v nepravdnem postopku nikakor ni mogla predvideti, da bi lahko bila ona obravnavana kot predlagateljica postopka in s tem tudi kot zavezanka za plačilo stroškov. Revident kot nasprotni udeleženec v tem postopku namreč ni ugovarjal aktivni legitimaciji mladoletnega sina niti upravičenosti matere za njegovo zastopanje, saj je te ugovore prvič podal šele v izvršilnem postopku.5 Prav tako si v nepravdnem postopku ni prizadeval, da bi sodišče na podlagi osmega odstavka 22a. člena ZPND plačilo stroškov naložilo materi. Po tej določbi sodišče o stroških postopka odloči po prostem preudarku, v okviru katere je mogoče upoštevati tudi zlorabo postopka. Revident navedenih možnosti ni izkoristil ne v prvostopenjskem in ne v pritožbenem nepravdnem postopku. Spremembo odločitve o stroških je že po pravnomočnosti sklepa skušal doseči na neustrezen način, s predlogom za izdajo popravnega sklepa.6 Revident torej po lastni krivdi ni izkoristil pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo v nepravdnem postopku. Tako ni res, da drugače kot preko predloga za izvršbo od matere otroka ne bi mogel doseči povračila stroškov, ki mu jih je povzročila z vložitvijo neutemeljenega predloga po ZPND.

17. Vrhovno sodišče je, upoštevajoč navedene okoliščine, odločilo, da bi izvršilno sodišče z razlago, za katero se zavzema revident, zakonito zastopnico mladoletnega predlagatelja prikrajšalo za njeno pravico do izjave, s tem pa poseglo tudi v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave).

18. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP, v zvezi z 42. členom ZNP-1).

19. Odločitev, da upnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

20. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Več Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2021. 2 S. Triva, V. Belajac, M. Dika, Sudsko izvršno pravo, Opči dio, Informator, Zagreb 1984, str. 44. 3 Nav. delo, str. 108. 4 Prvi odstavek 24. člena ZIZ: Izvršbo dovoli sodišče tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. 5 Po izraženih stališčih v pravni teoriji je v postopkih za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok lahko formalni predlagatelj nepravdnega postopka le v primeru, ko po petnajstem letu bodisi sam predlaga začetek postopka bodisi prijavi udeležbo v postopku. Sicer ostaja le materialni udeleženec. Avtorji opozarjajo, da bi, če bi v postopkih za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok dali otroku predlagalno pravico tudi pred pridobitvijo procesne sposobnosti, to že v izhodišču lahko izzvalo spore med staršema, kdo bo v imenu otroka začel postopek. Več M. Končina Peternel, Otrok kot udeleženec postopka, Pravosodni bilten, št. 1/2019, str. 121, in M. Čujovič, v S. Kraljić in drugi, Zakon o nepravdnem postopku s komentarjem, Založba WD 2022, str. 120. Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi glede na omejeno vsebino revizije in dejstvo, da revizija ni bila vložena zoper odločbo, izdano v postopku po ZPND, tega vprašanja ni obravnavalo. 6 Napačna navedba sodišča druge stopnje, da je bila v trenutku odločanja mati otroka še vedno zakonita zastopnica mladoletnega predlagatelja in s tem dejanska zavezanka za plačilo prisojenih stroškov, je bila v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo popravnega sklepa navržena _obiter dictum_.