Jedro

Ker je tožnik dejansko delal v Republiki Avstriji, bi morala tožena stranka na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev, ki v 1. točki 3. člena določa, da podjetja zagotovijo delavcem, ki so napoteni v drugo državo članico, minimalno urno postavko, kot je opredeljena z nacionalno zakonodajo ali prakso države članice, na katere ozemlje je delavec napoten oziroma kjer je delo opravljal, pri plačilu tožniku za opravljeno delo upoštevati določbe avstrijske Kolektivne pogodbe za gradbeno industrijo in gradbeništvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 1.945,44 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2012 do plačila in znesek 1.296,96 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013 do plačila, ter pri obeh zneskih obračunati bruto zneske in odvesti vse pripadajoče davke in prispevke v višini razlike od že odvedenih davkov in prispevkov za to obdobje, višji zahtevek od prisojenih do vtoževanih zneskov je zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti povzročene stroške v tem individualnem delovnem sporu v višini 882,50 EUR, s tem da jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... pri Uradu za javna plačila A., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega 15 dnevnega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožena stranka tožniku v celotnem obdobju zaposlitve izplačevala plače na roko, ob podpisu blagajniškega prejemka s strani tožnika. Tak način izplačevanja je bil edini možen, ker tožnik ni imel bančnega računa. Pred začetkom meseca mu je izplačala akontacijo plače (obakrat v znesku 100,00 EUR), saj drugače ni hotel delati. Tako je bilo za mesec november 2012 dne 2. 11. 2012 in za mesec december dne 23. 12. 2012. Denar je vsakič prejel šele po podpisu blagajniškega prejemka. Tožena stranka je tožnika nujno potrebovala, ker je imela sklenjene pogodbe za izvedbo del v Avstriji, ki so vključevale visoke pogodbene kazni za primer zamude pri izvedbi del. Iz navedenega tako izhaja, da je tožena stranka tožniku izplačala vse, kar je navedeno v blagajniških prejemkih. Vsi ostali delavci so plačilo prejemali na tekoči račun. Ker je tožnik blagajniški prejemek podpisal tako, da njegovega podpisa ni mogoče identificirati, tožena stranka pa drugega dokaza nima, bi moralo sodišče to upoštevati, ko je presojalo verodostojnost izpovedi direktorice. Dejstvo, da je tožnik za oba meseca prejel akontacijo plače, potrjuje tudi to, da je na delo prihajal. Tega namreč ne bi storil, če ne bi prejel akontacije. Tožnik je prejel plačo oziroma znesek v višini 634,50 EUR, ki je naveden na blagajniškem prejemku z dne 21. 12. 2012, čeprav podpisa izvedenec ni mogel identificirati. Za mesec november mu je tožena stranka izplačala celotno plačo, za mesec december 2012 pa mu je plačala le prispevke in davke od plače, neto plače v znesku 281,81 EUR pa mu ni izplačala, ker ji je povzročil škodo, ki pa sicer znatno presega ta znesek.

Tožena stranka je tožniku plačo obračunavala po Kolektivni pogodbi gradbenih dejavnosti in sicer 2. tarifnem razredu, kamor je njegovo delovno mesto pomožni delavec uvrščeno in ta predvidena plača znaša 763,06 EUR bruto. Za njegovo plačo se ne morejo uporabljati določbe Kolektivne pogodbe za gradbeno industrijo in gradbeništvo Avstrije, ker ta ne zavezuje ne tožnika in tudi ne tožene stranke, saj sta oba subjekta v Sloveniji. Podlage za tako izplačilo ne moreta predstavljati niti Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES z dne 16. 12. 1994 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev, saj direktive niso neposredno uporabljive v RS. Tudi sicer pa višina plače po izračunu sodišča ni pravilna. Tožnik je v mesecu novembru delal 168 ur, ob uporabi avstrijskih predpisov, kjer se malica ne všteva v delovni čas, to znese 158 ur. V mesecu decembru pa ni delal 112 ur, saj je tožena stranka z delom zaključila že 14. 12., zato je v tem mesecu opravil zgolj 80 delovnih ur. Sodišče je tudi napačno uporabilo urno postavko za delo, ki ga je opravljal tožnik. Za pomožne delavce se je od 1. 5. 2013 po avstrijski tarifi za gradbene delavce uporabljala urna postavka v višini 10,06 EUR in ne 11,58 EUR, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje.

Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka 15 dni od prejema sodbe do plačila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, za delo pomožni delavec v gradbeništvu, zaposlen pri toženi stranki. Kljub temu, da tožena stranka z njim ni sklenila pogodbe o zaposlitvi skladno z 212. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je bil tožnik napoten na delo v Avstriji in je tam delo tudi dejansko opravljal in sicer od 1. 11. 2012 do 21. 12. 2012, ko ga je tožena stranka odjavila, saj so z delom v decembru zaradi slabega vremena zaključili prej. Ker je tožnik dejansko delal v Republiki Avstriji, bi morala tožena stranka na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev, ki v 1. točki 3. člena določa, da podjetja zagotovijo delavcem, ki so napoteni v drugo državo članico, minimalno urno postavko, kot je opredeljena z nacionalno zakonodajo ali prakso države članice, na katere ozemlje je delavec napoten oziroma kjer je delo opravljal, pri plačilu tožniku za opravljeno delo upoštevati določbe avstrijske Kolektivne pogodbe za gradbeno industrijo in gradbeništvo. Ta je za preprosta dela določala za 39 urni delovni teden minimalno plačo v višini 1.967,90 EUR. Glede na te ugotovitve, so neutemeljene pritožbene navedbe, da se za plačilo v Sloveniji ne more uporabljati navedena Direktiva, ker sta oba subjekta v Sloveniji. Bistveno namreč je, da je bil tožnik napoten na delo v Avstrijo in je tam delo dejansko opravljal. 6. Sodišče prve stopnje je v točki 13 obrazložitve sodbe pravilno določilo urno postavko, ki je znašala 11,58 EUR. Tako bi bil tožnik v mesecu novembru za 168 ur upravičen do plačila v znesku minimalne plače, v mesecu decembru do 21. 12. 2012, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, pa za 112 ur dela v znesku 1.945,44 EUR. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb o višini urne postavke v Avstriji od 1. 5. 2013 in prav tako tudi ne priloge k pritožbi, saj gre za pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Tožena stranka je te trditve in dokaze prvič navajala oziroma predložila šele s pritožbo, pri čemer ni pojasnila, zakaj tega ni mogla storiti do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

7. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v postopku ni dokazala, da je tožniku akontacijo plače in plačo izplačala v gotovini, saj iz izvedenskega mnenja forenzičnega laboratorija B. pri Ministrstvu C., katerega izvedenstvo je odredilo sodišče, ne izhaja, da bi predložene blagajniške prejemke podpisal tožnik. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve sodbe, da na spornih blagajniških prejemkih ni podpisa tožnika. Predmet izvedenstva grafološke stroke ni bil, kako je tožnik podpisal blagajniški prejemek, ampak ali je blagajniške prejemke tožnik podpisal. Zaradi tega sodišče prve stopnje tudi ni moglo upoštevati izpovedi direktorice tožene stranke s tem v zvezi.

8. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do plačila plače za mesec december 2012, saj skladno z določbo 2. odstavka 136. člena ZDR delodajalec svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja ni smel pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožnik takega soglasja ni podal. 9. Iz navedenega izhaja, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena in 154. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.