Jedro

Upravni organ je pravilno ugotovil, da narodna zaščita v KS ni bila aktivirana. Zato delovanje tožnika, ki je kot član lovske družine z orožjem opravljal stražo, ne pomeni oboroženega pripadnika narodne zaščite v smislu ZVV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo A.A. (v nadaljevanju tožnik) z dne 16. 5. 2006 za priznanje statusa in pravic vojnega veterana. Iz obrazložitve izhaja, da je bila izpodbijana odločba izdana po sodbi Upravnega sodišča RS U 283/2007-8 z dne 29. 6. 2009. V ponovljenem postopku je upravni organ prve stopnje, v skladu z napotili v navedeni sodbi, kot pričo zaslišal še takratnega predsednika Krajevne skupnosti B. C.C. in ob upoštevanju razpoložljive dokumentacije in izjav zaslišanih prič, ugotovil, da tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo, ni opravljal takšnih dolžnosti, ki bi jih lahko uvrstili v prvi odstavek 1. člena Zakona o vojnih veteranih oziroma da ne gre za osebo iz 6. alinee 2. člena navedenega zakona, ki določa, kdo je vojni veteran.

Tožniku je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnjeno, da čeprav je nedvomno opravljal naloge, ki jih sam navaja (kot član lovske družine je opravljal stražo), to še ne pomeni, da je opravljal naloge oboroženega pripadnika narodne zaščite v smislu Zakona o vojnih veteranih. Na podlagi ugotovitve, da narodna zaščita v KS B. ni bila aktivirana tako kot to določa Zakona o obrambi in zaščiti (šesti odstavek 5. člena, 67. in 68. člen), tožnik pa tudi ni dokazal, da je bila narodna zaščita formalno aktivirana, upravni organ prve stopnje zaključuje, da ni podana podlaga za priznanje statusa vojnega veterana tožniku po 6. alineji drugega odstavka Zakona o vojnih veteranih in niti po prvem odstavku 1. člena istega zakona, po katerem je vojni veteran oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite, oseba, ki je poklicno opravljala določene naloge s področja obrambe in zaščite oz. s področja upravno notranjih zadev. Zato je upravni organ tožnikovo zahtevo zavrnil. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je z odločbo z dne 27. 10. 2011 pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno, ker ne sprejema pritožbenih navedb, da bi bilo glede aktiviranja narodne zaščite in tožnikovega sodelovanja v njej lahko drugače ugotovljeno, če bi bile zaslišane še druge priče oziroma izvedeno soočenje med pričo in tožnikom. Tožniku pojasnjuje, da bi v postopku za priznanje statusa vojnega veterana moral dokazati, da je bila narodna zaščita v pravno pomembnem obdobju v krajevni skupnosti, v kateri je deloval, aktivirana, kot tudi, da je sodeloval pri obrambi in zaščiti kot pripadnik narodne zaščite. Zavrača tudi tožnikov očitek, da izpodbijana odločba ne sledi napotilom Upravnega sodišča v sodbi U 283/2007-8 z dne 29. 6. 2009. Po presoji pritožbenega organa je upravni organ prve stopnje po zaslišanju priče, ki je v pravno pomembnem obdobju izvajala funkcijo predsednika krajevne skupnosti, pravilno ocenil dokaze, popolno ugotovil dejansko stanje in na podlagi zakona utemeljeno zaključil, da tožniku po 6. alineji 2. člena Zakona o vojnih veteranih, statusa vojnega veterana ni mogoče priznati.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da so ugotovljena dejstva na katerih temelji izpodbijana odločba v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz izjav prič C.C. in D.D. Iz izjave D.D. namreč izhaja, da je kot predsednik KS E. aktiviral lovce, med katerimi je bil tudi tožnik, na podlagi telefonskega poziva predstavnika narodne zaščite ali TO. Straža je imela odobritev za delovanje z bojno opremo, v nočnem času so zaradi varnosti imeli tudi geslo. Uporabo bojnih sredstev ni odredil predsednik krajevne skupnosti pač pa predstavnik narodne zaščite oziroma TO tako kot je bilo to določeno na sestanku z njimi. Čeprav krajevna skupnost ni spraševala predstavnika narodne zaščite oziroma TO po pisnem soglasju, je prav predsednik upravnega organa kot njegova podaljšana roka angažiral krajevno skupnost in preko nje tudi lovcem s strelnim orožjem dal dovoljenje za uporabo le-tega. Tožnik je zato prepričan, da je na podlagi, v upravnem postopku izvedenih dokazov upravičena in utemeljena njegova zahteva za priznanje statusa vojnega veterana in za vpis v evidenco vojnih veteranov. Sodišču zato predlaga, da izvede predlagane dokaze in po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo razveljavi in tožniku prizna zahtevani status in ga vpiše v evidenco vojnih veteranov. Zahteva tudi plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov navedenih v obrazložitvi odločb organa prve in druge stopnje. Navaja, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da bi bila v skladu s takratnimi predpisi aktivirana narodna zaščita in da je tožnik deloval kot oboroženi pripadnik narodne zaščite. V nadaljevanju ugovarja tožnikovi razlagi izpovedbe priče D.D. Ne glede na razlago tožnika, pa na podlagi izpovedbe te priče, ni mogoče ugotoviti, da je sam, kot tudi ne predsednik sosednjih krajevnih skupnosti ali načelniki zaščite v le-teh, aktiviral narodno zaščito in da se od upravnega organa za to dobili soglasje (pisno ali ustno). Sodišču glede na navedeno predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba, ki temelji na podatkih v upravnih spisih, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi upravnih organov navedenih v obrazložitvah obeh odločb strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: V obravnavanem primeru je za ugotovitev, ali se tožniku lahko prizna status in pravice vojnega veterana po Zakonu o vojnih veteranih, pravno pomembna okoliščina ali je bil tožnik oborožen pripadnik narodne zaščite v KS B. Upravni organ prve stopnje, je na podlagi razpoložljive dokumentacije in izjav prič ugotovil, da narodna zaščita v KS B. ni bila aktivirana in da zato tudi nesporno delovanje tožnika, ki je kot član lovske družine z orožjem opravljal stražo, ne pomeni, da gre za oboroženega pripadnika narodne zaščite v smislu Zakona o vojnih veteranih. Te relevantne okoliščine pa tožnik tudi po mnenju sodišča ni dokazal. Delovanje v narodni zaščiti je povezano tudi z razporedom državljanov (šesti odstavek 5. člena Zakona o obrambi in zaščiti), ki jo je po 67. členu takrat veljavnega zakona lahko aktiviral načelnik narodne zaščite, poslovodni ali njemu enak organ ali predsednik krajevne skupnosti v soglasju z upravnim organom, pristojnim za obrambne zadeve. Po drugem odstavku navedenega člena je o aktiviranju narodne zaščite v večjem obsegu odločil izvršni svet občinske skupščine, po 68. členu istega zakona pa so državljani opravljali v narodni zaščiti naloge po razporedu, ki ga je določil načelnik narodne zaščite, njegov namestnik ali pomočnik.

Po navedenem pa narodna zaščita na tem območju dokumentirano ni bila aktivirana, tožnik pa tega tudi ni dokazal. Tudi po oceni sodišča upravni organ prve stopnje v izjavah zaslišanih prič, ni imel podlage za ugotovitev, da je predsednik krajevne skupnosti ali načelnik narodne zaščite, v KS B. ali v sosednjih krajevnih skupnostih aktiviral narodno zaščito in da so od upravnega organa za to dobili soglasje. Zato tudi tožena trditev glede tega dejstva ni skladna s podatki v upravnih spisih. To pa pomeni, da je zmotno stališče tožnika, ki očitno meni, da za izkazanost pogojev za priznanje statusa vojnega veterana zadošča že navedeno in tudi ugotovljeno delovanje tožnika.

Ker tožnik v tožbi ne navaja dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi sodišče, ki se z dokazno oceno na kateri temelji v izpodbijani odločbi ugotovljeno dejansko stanje strinja, lahko podvomilo v njeno pravilnost in zakonitost, tudi ponovno izvajanje dokazov v tem upravnem sporu ni bilo potrebno.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe pravila postopka niso bila kršena in da je odločba pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.