Jedro

Kdor ne obvlada aktivno slovenskega jezika v pisni in ustni obliki, ne izpolnjuje pogoja za pridobitev državljanstva po 12. členu ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije M.M., državljana Republike Hrvatske, ker ne obvlada slovenskega jezika v taki meri, da bi se lahko sporazumeval z okoljem, v katerem živi in dela in zato ne izpolnjuje pogoja iz 5. točke 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS).

Tožnik v tožbi navaja, da res ne zna tekoče govoriti slovensko iz razloga, ker je star šestdeset let. Je že dvanajst let upokojen, ne opravlja dela v javni službi, ampak le vzgaja svoja otroka. Na Ministrstvo za notranje zadeve je bil vabljen na razgovor 11.2.1993. Tega dne se mu je sin v šoli poškodoval in ga je moral peljati k zdravniku, ki mu je opravil manjši operacijski poseg. Istega dne je moral peljati k zdravniku tudi hčerko, ker je žena v službi. Tako je prišel na razgovor oziroma izpit iz slovenskega jezika depresiven in živčno razrvan. Na tem razgovoru mu je komisija predlagala, da gre na 3-mesečni tečaj slovenskega jezika in pride po tem roku na ponoven preizkus. V tem času (29.3.1993) pa je žena odšla na težko operacijo in se je iz bolnišnice vrnila 9.4.1993. Na ponoven preizkus slovenskega jezika je bil povabljen dne 15.4.1993, torej en mesec pred dogovorjenim rokom. Navaja, da se je komisija do njega nekorektno obnašala, čeprav jo je seznanil z boleznijo žene ter da se ni držala dogovorjenega roka. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je tožba neutemeljena iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in pri tem vztraja. Glede očitkov nehumanega obnašanja komisije, pa pripominja, da mu je ta prav iz humanih razlogov izjemno dovolila, da ponovno opravlja preizkus znanja slovenskega jezika, kar v zakonu ni predvideno. Zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 12. člena ZDS, ki je veljal v času, ko je tožena stranka v tej zadevi odločala, je oseba, ki je bila poročena z državljanom Republike Slovenije, lahko z naturalizacijo pridobila državljanstvo Republike Slovenije, če je dejansko živela v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto in če je izpolnjevala pogoje iz 1., 4., 5., 6., 7. in 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik izpolnjuje vse pogoje iz 2. odstavka 12. člena v zvezi s 10. členom ZDS, razen pogoja iz 5. točke 10. člena, torej, da ne obvlada slovenskega jezika v taki meri, da se lahko sporazumeva z okoljem. Iz listinskih dokazov, ki so priloženi k spisu izhaja, da je tožnik pred strokovno komisijo, ki jo je imenovala vlada, dvakrat opravljal preizkus pogovornega jezika ter znanja slovenskega jezika, in sicer 11.2.1993 in 15.4.1993. Iz zapisnika strokovne komisije z dne 11.2.1993 izhaja, da je komisija ugotovila, da tožnik ne obvlada slovenskega jezika v taki meri, kot je predpisano v 5. točki 10. člena ZDS ter da mu bo komisija omogočila, da se ponovno zglasi čez dva meseca. V poročilu z dne 20.4.1993 strokovna komisija navaja, da je tožnik pri prvem razgovoru (11.2.1993) pokazal, da nima niti toliko slovenskega besednega zaklada, da bi lahko z njim odgovarjal na preprosta vprašanja splošno sporazumevalnega jezika. Zato mu je svetovala - od nikogar pa tega ne zahteva - tečaj slovenskega jezika, da bi na ta način premostil težave z jezikom, saj jim kljub dolgoletnemu bivanju v Sloveniji sam ni bil kos. Prav tako mu je omogočila ponovno preverjanje čez dva meseca, kakor je zapisano v zapisniku, izpolnjenem neposredno ob preverjanju, o čemer je bil tožnik tudi seznanjen. Na ponovni razgovor je bil tožnik povabljen 15.4.1993. Komisija je ugotovila, da tožnik ne obvlada splošno sporazumevalnega jezika ter da je poznavanje slovenskega besednega zaklada izredno skromno. V razgovoru je tožnik povedal, da nima časa za izpopolnjevanje jezika in izjavil, da noče več opravljati ponovnega preverjanja jezika.

Glede na navedeno je sodišče, v skladu s svojo pristojnostjo, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti akta, s katerim državni organ odloča o pravicah in obveznostih v posamezni stvari, ocenilo, da je tožena stranka na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi tudi pravilno uporabila materialno določbo, saj tožnik ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da ne obvlada aktivno slovenskega jezika v pisni in ustni obliki, kar je pogoj za pridobitev državljanstva po 12. členu ZDS.

Ker je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).