Jedro

Enotno stališče sodne prakse je, da se nagrade za nasvete, mnenja, pregled dokumentacije in druga opravila, ki jih opravi odvetnik zato, da lahko sestavi vlogo, ali da se pripravi za udeležbo na naroku, ne obračunavajo in priznavajo posebej, ampak da so te storitve že vštete v siceršnji nagradi za opravilo, za katero je pridobljene podatke oziroma listine odvetnik uporabil

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče, na podlagi določbe drugega odstavka 93. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015, OT), sklenilo, da se odvetniku M. Š. iz Odvetniške pisarne Š. priznajo nagrada in potrebni izdatki v skupnem znesku 2.543,75 EUR, v presežku pa je bil zahtevek zavrnjen.

2. Zoper sklep se je odvetnik pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (Odvetniške tarife) s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in mu po stroškovniku priglašene nagrado in potrebne izdatke v celoti prizna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Glede zavrnitve priglašenih nagrad v vrednosti 100 točk za posvet z obdolžencem pred zaslišanjem pri preiskovalnemu sodniku 17. 5. 2020 in 1000 točk za posvete z obdolžencem v priporu se pritožnik sklicuje na določbo prve alineje 1. točke Tarifne številke 39 OT, glede zavrnitve priglašene nagrade za pregled spisa na 2. točko Tarifne številke 39 OT, glede zavrnitve priglašene nagrade za izpolnjevanje obrazca in naročilo kopij spisa v vrednosti 50 točka pa na 6. točko Tarifne številke 39 OT. Izraža prepričanje, da je upravičen do plačila navedenih storitev, ker je šlo za samostojna opravila v kontekstu celotnega kazenskega postopka in se ta opravila vrednotijo posebej. Te samostojne storitve so bile nujno potrebne za obrambo obdolženca, kar je vplivalo na občutno skrajšanje kazenskega postopka zaradi obdolženčevega priznanja krivde. Zaradi pogajanj je moral večkrat osebno obiskati obdolženca v priporu. Opozarja na različno prakso prvostopenjskega sodišča, saj mu je po isti sodnici že priznalo tovrstne stroške v zadevi, opr. št. III K 12909/2016. Obenem se pritožnik sklicuje na obvezno razlago Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije, sprejeto 9. 2. 2016 v zvezi z določbo prve alineje 1. točke Tarifne številke 39 OT in pojasnilo z dne 28. 9. 2017 v zvezi z 2. točko Tarifne številke 39 OT.

5. V določbi drugega odstavka 19. člena OT je sicer res predpisano, da so pojasnila in obvezne razlage, ki jih daje Upravni odbor OZS v smislu prvega odstavka istega člena, v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča in drugi organi, ki odločajo v okviru svojih pristojnosti o odvetniških stroških, vendar pa je usklajena sodna praksa višjih sodišč v Republiki Sloveniji o tem vprašanju zavzela drugačno stališče1. Po slednjem sodišča niso vezana na obvezne razlage posameznih določil OT, ki jih je sprejel Upravni odbor OZS, saj jih zavezujejo le Ustava in zakoni, določbe drugega odstavka 19. člena OT pa imajo značaj podzakonskega predpisa, ki ga sodišča niso dolžna upoštevati. Tudi Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da je OT podzakonski akt, ki ga odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu Zakona o odvetništvu (ZOdv) v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv določa, da je taka OT obvezna za sodišča in druge državne organe, ne predpisuje pa, da je obvezno treba uporabiti obvezno razlago OT, ki jo sprejme OZS. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki pa je presegel okvir javnega pooblastila, zato razlage OT, ki jo sprejme OZS, ni dolžno upoštevati niti sodišče niti drug državni organ2. Zato sodišče druge stopnje kot neutemeljen zavrača pritožbeni očitek, da je prvo sodišče spregledalo obvezno razlago Upravnega odbora OZS, sprejeto 9. 2. 2016 v zvezi z določbo prve alineje 1. točke Tarifne številke 39 OT in pojasnilo OZS z dne 28. 9. 2017 v zvezi z 2. točko Tarifne številke 39 OT, glede vrednotenja posveta s stranko ter pregleda spisov, listin in druge dokumentacije.

6. Pritožba zmotno graja odločitev prvega sodišča, da zagovorniku kot samostojnih storitev ni priznalo stroškov za posvet pred zaslišanjem, pregled sodnega spisa ter izpolnjevanje formularja za izdajo prepisa sodnih listin. Po tarifni številki 39 OT se sicer odvetniku priznavajo storitve kot so: posveti, nasveti in mnenja, pregledi spisov, listin in druge dokumentacije, sestava poročil o pregledu, kratki dopisi in obvestila, pribava ZK izpiskov, izpiskov iz sodnega registra in drugih podatkov, izpolnjevanje formularjev in druge storitve kot npr. nakazila izvedenin, taks in podobno, a le, če storitve iz te tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah in gre za samostojno storitev. Stroškovno uveljavljane storitve pa v predmetni zadevi niso bile samostojne, pač pa so predstavljale sestavni del zagovora obdolženca v predhodnem oziroma preiskovalnem postopku ter pripravah na predobravnavni narok in vrednotene v okviru tretje alineje prvega odstavka Tarifne številke 9 OT. Šlo je za posvete z obdolžencem, brez katerih zagovornik in obdolženi niti ne bi mogla pripraviti in uskladiti obrambe, ta posvet in ostala zgoraj povzeta opravila zagovornika, pa so bila v neposredni povezavi s sestavo vlog (pritožb) ter pripravo udeležbe na narokih. Enotno stališče sodne prakse je, da se nagrade za nasvete, mnenja, pregled dokumentacije in druga opravila, ki jih opravi odvetnik zato, da lahko sestavi vlogo, ali da se pripravi za udeležbo na naroku, ne obračunavajo in priznavajo posebej, ampak da so te storitve že vštete v siceršnji nagradi za opravilo, za katero je pridobljene podatke oziroma listine odvetnik uporabil3. 7. V nadaljevanju pritožbe zagovornik izpodbija odločitev sodišča, da mu zavrne priglašeno nagrado v višini 200 točk za pogajanja na Okrožnem državnem tožilstvu v Celju 7. 9. 2020. Izpostavlja, da je bil tega dne zagotovo na tožilstvu v zvezi s pogajanju glede višine predlagane zaporne kazni. Če državni tožilec razgovora ni zabeležil, to še ne pomeni, da ga ni bilo.

8. Sodišče prve stopnje je z uradnimi poizvedbami pri Okrožnem državnem tožilstvu v ... ugotovilo, da se 7. 9. 2020 pri tem organu niso izvajala zatrjevana pogajanja glede višine predlagane zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je vezano na takšno ugotovitev, dokler je zagovornik ne ovrže z ustreznim dokazilom. Stroškovniku z dne 29. 1. 2021 (list. št. 2111) pa tudi aktualni pritožbi zagovornik ni priložil dokazila, ki bi ovrglo pritožbeno izpodbijani zaključek sodišča prve stopnje.

9. Pritožnik problematizira tudi sklep prvega sodišča v delu, kjer mu je priznalo stroške le za 14 namesto 18 odsotnosti iz pisarne za čas potovanja. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je sploh prišlo do te številke.

10. Tudi v tem delu sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje sicer res ni določno pojasnilo na kakšen način je prišlo do zaključka o 14 zagovornikovih odsotnostih iz pisarne za čas potovanja, vendar pa gre ugotoviti, da to povsem jasno izhaja iz konteksta obrazložitve izpodbijanega sklepa. Priznane so bile namreč odsotnosti za dneve, ko so bili na sodišču opravljeni naroki (zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom, zaslišanje prič, predobravnavni narok, narok za izrek kazenske sankcije) in sicer 17. 5. 2020, 16. 6. 2020, 7. 7. 2020, 13. 10. 2020, 20. 11. 2020 in 23. 11. 2020, torej 6 odsotnosti. Za pogajanja na Okrožnem državnem tožilstvu sta bili zagovorniku priznani dve odsotnosti in sicer 1. 9. 2020 in 23. 9. 2020, ne pa tudi odsotnost 7. 9. 2020, ki ni bila ustrezno dokumentirana. In nazadnje je bilo zagovorniku priznanih še 6 odsotnosti, ko sicer ni bil na sodišču ali tožilstvu, pa pa je imel posvet z obdolžencem v priporu in sicer 19. 5. 2020, 15. 6. 2020, 17. 7. 2020, 26. 8. 2020, 4. 9. 2020 in 31. 12. 2020. Sodišče pa zagovorniku ni priznalo, poleg zgoraj omenjene nedokumentirane odsotnosti, še treh odsotnosti, pri katerih sta se pokrivala pristop na sodišče, pogajanja na tožilstvu oziroma posvet z obdolžencem v priporu. Tako pravilen seštevek vseh odsotnosti iz pisarne za čas potovanja znaša 14 odsotnosti in gre zaključiti, da je izpodbijani sklep tudi v tem delu neoporečen.

11. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Tako npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 220/2019, z dne 25. 3. 2019 ter I Cp 1379/2018, z dne 14. 9. 2018 ter sklep Višjega sodišča v Celju z dne 20. 1. 2017, opr. št. I Cp 661/2016. 2 sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 996/2005, z dne 14. 9. 2005 3 Tako npr. odločbe Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cpg 43/2017 in II Cp 48/2016 ter Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cp 1787/2016, Cp 1803/2016, III Cp 1579/1999.