Jedro

Tožnica je v obravnavanem škodnem dogodku utrpela topo poškodbo desne roke, imela je poškodovan mezinec desnice, očitno pa je dobila tudi udarec v 5. dlančnico desnice. Odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.850,00 EUR tako, upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, predstavlja skoraj 1,5 povprečne mesečne neto plače, kar pa je povsem primerljivo z odškodninami za podobne škode, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnice.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 2. odstavka 154. člena ZPP in uspeh pravdnih strank v postopku nepravilno določilo, ker ni upoštevalo, da je bil v predmetni zadevi sporen tako temelj kot tudi višina tožbenega zahtevka, zaradi česar bi moralo uspeh določiti ločeno glede na uspeh po temelju in po višini ter upoštevati tako izračunani skupni (povprečni) uspeh. Uspeh v pravdi se praviloma sicer res določa le glede na vrednotenje uspeha „po višini“. Sodna praksa, ki je glede tega vprašanja zelo neenotna, pa izjemoma dopušča tudi vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema ugotovljenima deležema uspeha. Takšna metoda je sprejemljiva predvsem v odškodninskih sporih, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke sporen tako po temelju kot po višini in ko mora stranka veliko napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, kar povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov. Po presoji pritožbenega sodišča gre za takšen primer tudi v tej konkretni pravdi, v kateri je bil sporen tudi temelj tožbenega zahtevka, saj se je večina dokaznega postopka izvajala prav zaradi ugotavljanja temelja zahtevka, zaradi katerega je ta postopek od povprečnega dokaznega postopka v drugih zadevah bistveno odstopal tako po trajanju (številu opravljenih narokov) kot tudi po stroškovni plati, povzročil pa je tudi znatne stroške v primerjavi s tistimi, ki so nastali v nadaljevanju postopka v zvezi s samo višino tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi spremeni tako: - da se v točki III. izreka znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani Organa za Bpp, št.: SI56 01100 63704 21877, sklic št. 00 800370 - Bpp št. 2594/2018, zviša na znesek 352,84 EUR, znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani Organa za Bpp, št.: SI56 01100 63704 21877, sklic št. 00 800370- Bpp št. 3352/2020, zviša na znesek 235,20 EUR in znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani Organa za Bpp, št: SI56 01100 63704 21877, sklic št. 00 800370 - Bpp št. 1076/2020, zviša na znesek 96,08 EUR, - da se v točki IV. izreka znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zviša na znesek 2.161,94 EUR, - da se v točki V. izreka znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki zniža na znesek 196,40 EUR in - da se v točki VI. izreka znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati na račun sodnih taks Okrajnega sodišča v Celju, št. 01100 - 8450084805, sklic na št. 00 201 - 149 – 2018, zviša na znesek 178,50 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijani točki II. izreka potrdi.

III. Tožeča stranka in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo pod točko I. izreka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 1.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2016 dalje do plačila v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, pod točko II. izreka je v presežku, za plačilo nadaljnjega zneska 2.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 7. 2016 dalje do plačila, tožbeni zahtevek zavrnilo. Pod točko III. izreka je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 201,62 EUR, v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani Organa za Bpp, št.: SI56 01100 63704 21877, sklic št. 00 800370 - Bpp št. 2594/2018, pravdne stroške v znesku 134,4 EUR, v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani Organa za Bpp, št.: SI56 01100 63704 21877, sklic št. 00 800370- Bpp št. 3352/2020, pravdne stroške v znesku 54,9 EUR, v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani Organa za Bpp, št: SI56 01100 63704 21877, sklic št. 00 800370 - Bpp št. 1076/2020, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvi dan po preteku tega roka dalje do plačila, nadalje je pod točko IV. izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.235,39 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila, pod točko V. izreka je razsodilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 392,80 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvi dan po preteku tega roka dalje do plačila, pod točko VI. izreka pa je toženi stranki še naložilo, da je dolžna v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrajnega sodišča v Celju, št. 01100 - 8450084805, sklic na št. 00 201 - 149 - 2018 plačati 102,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica), ki sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu (v točkah od II. do VI. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odškodnino za nematerialno škodo (točka I. izreka sodbe) zviša za znesek 2.750,00 EUR in, glede na to spremembo, spremeni tudi odločitev o stroških postopka, poleg tega v vsakem primeru spremeni odločitev o stroških tako, da upošteva tudi dosežen uspeh glede temelja zahtevka, v obeh primerih pa toženi stranki naloži tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa sodišču prve stopnje očita, da pri odmeri odškodnine ni pravilno ovrednotilo in uporabilo pravnega standarda pravične odškodnine po dveh odškodninskih postavkah (telesne bolečine ter nevšečnosti in strah) in ni upoštevalo individualizacije pri odmeri nepremoženjske škode. Odmerjena odškodnina po odškodninski postavki za telesne bolečine (1.550,00 EUR, kar je, ob upoštevanju, da je znašala zadnja znana povprečna plača v RS 1.290,97 EUR, 1,2-kratnik povprečne plače) je po mnenju tožnice nižja od sodne prakse v primerljivih primerih, enako pa po njeni oceni velja tudi za prisojeno odškodnino za strah (300,00 EUR, torej 0,2-kratnik povprečne plače). Poudarja, da je njeno zdravljenje trajalo več kot mesec dni in pol, utrpela pa je poškodbo mezinca desne roke (udarnina desnega mezinca in udarec v predel 5. dlančnice). Mezinec je bil otečen, viden je bil hematom, aktivna gibljivost je bila povsem zavrta, pasivna pa neizvedljiva zaradi bolečin, 10 dni je morala nositi opornico, opravila pa je tudi ciklus fizioterapij. Toženka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, glede katerega je tožnica zahtevala, da se dopolni, saj je izvedenec medicinske stroke navedel, da se je pri tožnici 12. 6. 2014 vzpostavila polna gibljivost prsta (točka II. izvedenskega mnenja), spregledal pa je, da je fizioterapevt navedel, da je bila gibljivost popolna po opravljeni fizioterapiji, torej šele 9. 7. 2014, vendar tudi takrat ob prisotnosti bolečin. Ker so bili zaključki izvedenca drugačni od objektivni izkazanih, tožnica sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev postopka, ko ni izvedelo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja, saj je šlo za enomesečno razliko med ugotovitvami izvedenca in medicinsko dokumentacijo, ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, čeprav poskuša v obrazložitvi prikazati, kot da jo je (upoštevalo jo je le pri času omejene gibljivosti, ne pa pri trajanju telesnih bolečin). Sodišče je namreč navedlo, da je trajala fizikalna terapija do 9. 7. 2014, česar pa pri odmeri odškodnine po mnenju tožnice ni upoštevalo. Ker je glede trajanja telesnih bolečin sodišče prve stopnje izhajalo iz izvedenskega mnenja, mu tožnica še očita, da je dejansko stanje zaradi procesnih kršitev ugotovilo nepopolno in nepravilno. Za primer, če bi pritožbeno sodišče ocenilo, da pravila postopka niso bila kršena in da je dejansko stanje pravilno in popolnoma ugotovljeno, pa je po mnenju tožnice treba pri odmeri odškodnine upoštevati, da je bolečina subjektivna kategorija in da izvedensko mnenje služi le objektivizaciji obsega škode, ne more pa biti edino izhodišče za odmero odškodnine, da je treba upoštevati tudi trditve in izpoved poškodovanca, kar je že ustaljena sodna praksa. Sodišču prve stopnje očita, da je povsem nekritično sledilo oceni izvedenca medicinske stroke glede intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, zato je odškodnino odmerilo prenizko, kar potrjujejo tudi primeri iz sodne prakse, ki jih v nadaljevanju tudi obrazloženo navaja (odločbi Vrhovnega sodišča RS VS001265 in VS001235). Tožnica sodišču prve stopnje nadalje še očita, da je dalo premajhno težo številnim nevšečnostim in nelagodnostim (6 pregledov, ciklus 6 fizioterapij, 10-dnevno nošenje opornice za mezinec, hlajenje, razgibavanja, jemanje analgetikov in drugi), ki jih je trpela med zdravljenjem. Po njenem mnenju bi pravično zadoščenje za to obliko nepremoženjske škode predstavljala odškodnina v višini 3 povprečnih plač, kar pomeni, da je upravičena do odškodnine v višini 4.000,00 EUR, torej ji pripada še odškodnina v višini 2.450,00 EUR. V zvezi z odmerjeno odškodnino iz naslova prestanega strahu pa tožnica sodišču prve stopnje očita, da ji neutemeljeno ni prisodilo odškodnine iz naslova sekundarnega strahu, pri čemer je sledilo mnenju izvedence in to kljub temu, da iz njene izpovedi izhaja, da se je ustrašila za izid zdravljenja. Ob tem izpostavlja, da glede na postavljeno diagnozo ni mogla pričakovati, da bosta zavrta gibljivost prsta in bolečina vztrajala toliko časa ter da bo morala opraviti tudi ciklus fizioterapij. Glede na postavljeno diagnozo in kasnejši potek zdravljenja je po njenem mnenju jasno, da je tožnica utrpela strah za izid zdravljenja, ki je presegal običajen oziroma povprečen strah. Pravično zadoščenje tako predstavlja najmanj odškodnina v višini 0,5 povprečne plače, kar pomeni, da je upravičena do odškodnine v višini 600,00 EUR, torej ji iz tega naslova pripada še odškodnina v višini 300,00 EUR. Tožnica še opozarja, odškodnina za nematerialno škodo ni matematična operacija, kljub temu da se jo odmerja po posameznih odškodninskih postavkah, ob nujni individualizaciji odškodnine pa je potrebno opraviti tudi primerjavo s sodno prakso, saj se je le tako mogoče približati enakim merilom za vse primere in s tem pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. V tem primeru se po njeni oceni pokaže, da je odškodnina po tej odškodninski postavki za telesne bolečine in nevšečnosti odmerjena prenizko, upoštevaje trajanje in jakost telesnih bolečin, predvsem pa je po njenem mnenju sodišče prve stopnje povsem prezrlo številne in dlje časa trajajoče nevšečnosti, ki jih je trpela tožnica, ter predvsem njeno starost. Ob zaključku svoje pritožbe tožnica izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških odločalo v skladu z doseženim uspehom v pravdi in je tako na tej podlagi presodilo, da je uspeh tožnice 40 %, tožene stranke pa 60 %, pri izračunu uspeha pa je upoštevalo zgolj uspeh glede višine odškodnine za nematerialno škodo, ni pa upoštevalo, da je tožnica v pravdi v celoti uspela glede temelja. Upoštevaje ta uspeh pa je po mnenju tožnice (končni) odstotek uspeha tožnice v pravdi višji, saj znaša 70 % (100 % +40 %/2=70 %) in ne zgolj 40 %, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožnice odgovorila, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožnice glede glavne stvari ni utemeljena, utemeljena pa je glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, vsebovane v izpodbijani sodbi.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnica od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 20. 5. 2014, ko si je pri opravljanju družbeno koristnega dela pri zavarovancu tožene stranke poškodovala mezinec desne roke.

7. Ker je bilo o podlagi tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo sodišča prve stopnje z dne 14. 1. 2020, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 249/2020 z dne 23. 9. 2020, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločalo le še o višini tožbenega zahtevka, t.j. o višini odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo tožnici. Tožnica je za nastalo nepremoženjsko škodo od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v skupni višini 4.600,00 EUR, od tega iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnino v višini 4.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu pa odškodnino v višini 600,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1, še zlasti pa na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A. A. z dne 15. 2. 2021 (v nadaljevanju: izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke), priložene zdravstvene dokumentacije tožnice in njene izpovedi, tožnici odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.850,00 EUR, od tega iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 1.550,00 EUR, iz naslova prestanega strahu pa v višini 300,00 EUR.

9. Tožnica ne konkretizira, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo, ker ni sledilo njenemu predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja. Če pa je imela v mislih kršitev določila 254. člena ZPP, ki ureja postopanje sodišča v primeru obstoja nejasnosti, nepopolnosti in nasprotij v izvedenskem mnenju enega ali več izvedencev, pa gre lahko pri takšni kršitvi pravil postopka zgolj za relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je podana samo v primeru, če je ugotovljena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V tem konkretnem primeru pa ta pogoj ni podan, saj je sodišče prve stopnje pripombam tožnice v tistem delu, v katerem je izpostavljala nasprotja v izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke, njegovo nejasnost oziroma nepopolnost in zaradi katerih je tožnica tudi predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, glede na pojasnilo v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe upoštevalo v njeno korist in jim sledilo. Zaključilo je namreč, da gre pri navedbi datuma 4. 5. 2014 namesto pravilno 4. 6. 2014, kot izhaja iz priložene dokumentacije v spisu, za očitno pisno pomoto izvedenca, da je izvedenec v mnenju v I. točki tudi jasno in dosledno pojasnil, da je bila gibljivost prsta popolna dne 9. 7. 2014, to pa izhaja tudi iz seznama obiskov fizioterapije v ZD Ribnica z dne 9. 7. 2014 (priloga A5), to pa je sodišče prve stopnje nato v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe tudi upoštevalo. Prav tako je še pojasnilo, da iz IV. točke izvedeniškega mnenja izhaja, da je izvedenec pri nevšečnostih zaradi zdravljenja upošteval fizikalno terapijo in dopustil možnost, da je tožnica jemala analgetike kupljene v prosti prodaji, kar je prav tako upoštevalo pri odmeri pravične denarne odškodnine, kot to izhaja iz točke 8. obrazložitve izpodbijane sodbe. Preostali del njenih pripomb na pisno izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki predstavlja zgolj nestrinjanje tožnice z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke, pa, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo potrebno dokazovanje s sodnim izvedencem dopolnjevati v skladu z določili člena 254. člena ZPP. Glede na vse zgoraj povedano sodišče prve stopnje s tem, ko ni sledilo predlogu tožnice za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke določil člena 254 ZPP ni kršilo in posledično tudi ni na škodo tožnice zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

10. Ker je v njeno korist upoštevalo vse tiste pripombe tožnice, ki so se nanašale na nejasnost izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke oziroma na nasprotja v tem mnenju, v preostalem delu pa je tožnica zgolj izražala nestrinjanje z ugotovitvami sodnega izvedenca kot strokovnjaka, z nedopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke sodišče prve stopnje tudi ni zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, zato so tovrstni očitki tožnice neutemeljeni.

11. Tudi s pritožbenimi navedbami, da je treba pri odmeri odškodnine upoštevati, da je bolečina subjektivna kategorija in da izvedensko mnenje služi le objektivizaciji obsega škode, ne more pa biti edino izhodišče za odmero odškodnine, da je treba upoštevati tudi trditve in izpoved poškodovanca, kar je že ustaljena sodna praksa, s pritožbenimi navedbami, s katerimi sodišču prve stopnje očita, da je povsem nekritično sledilo oceni izvedenca medicinske stroke glede intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin in zato odškodnino za to obliko nepremoženjske škode odmerilo prenizko in s pritožbenimi navedbami, da je glede sekundarnega strahu (nepravilno) sledilo izvedencu medicinske stroke in ji za ta strah ni prisodilo odškodnine kljub temu, da iz njene izpovedi izhaja, da se je ustrašila za izid zdravljenja, da glede na postavljene diagnoze ni mogla pričakovati, da bosta zavrta gibljivost prsta in bolečina vztrajala toliko časa ter da bo morala opraviti tudi ciklus fizioterapij, tožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, saj z njimi z lastno enostransko dokazno oceno, v kateri favorizira dokaz z lastnim zaslišanjem in mu pripisuje večjo dokazno moč kot dokazu s sodnim izvedencem, kritizira in izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. S takšno enostransko dokazno oceno pa ne more vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na doslednem upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in je življenjsko logična in prepričljiva. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, ki jih je tožnica trpela v posledici obravnavanega škodnega dogodka, povsem pravilno večjo dokazno moč pripisalo dokazu z izvedencem medicinske stroke, ki je, kot je to obrazložilo v točki 8. izpodbijane sodbe, podal objektivne in strokovne ugotovitve, saj gre pri njem za strokovnjaka, medtem ko je izpoved tožnice tako glede utrpelih, kot še sedaj prisotnih bolečin subjektivno obarvana in ima manjšo dokazno moč od mnenja izvedenca, ki njeno izpoved objektivizira. Pravilno pa je iz istih razlogov kot v zvezi z ugotavljanjem trajanja in intenzitete telesnih bolečin večjo dokazno moč dokazu z izvedencem v primerjavi z dokazom z zaslišanjem stranke (tožnice), ob v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe predstavljenih pravilnih izhodiščih, kdaj je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino za strah, t.j., kadar je strah intenziven in je trajal dlje časa, če je bil intenziven kratkotrajen, pa je mogoče prisoditi odškodnino le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju, porušeno oškodovančevo ravnovesje, sodišče prve stopnje pripisalo tudi pri ugotavljanju obstoja sekundarnega strahu.

12. Ker vse njegove dejanske ugotovitve temeljijo na pravilni dokazni oceni, je sodišče prve stopnje povsem pravilno in tudi popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, potrebna za ugotovitev obsega nepremoženjske škode, ki je tožnici nastala v posledici obravnavanega škodnega dogodka, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje, kot bo to v nadaljevanju še dodatno obrazloženo, tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato so tudi očitki tožnice o zmotni uporabi materialnega prava pri odmeri pravične denarne odškodnine neutemeljeni.

13. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami2. 14. Dokazno podprte, temelječe na izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke, medicinske dokumentacije tožnice ter njene izpovedi, in s tem pravilne so tako ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku utrpela topo poškodbo desne roke, da je imela poškodovan mezinec desnice, očitno pa je dobila tudi udarec v 5. dlančnico desnice, da kosti niso bile zlomljene in ni prišlo do izpahov, da je zaradi te poškodbe tožnica trpela kratkotrajne srednje hude kljuvajoče telesne bolečine nekaj ur po poškodbi, trajne lahke 3 dni, občasne lahke pa v obdobju treh tednov, če se je z mezincem udarila v trdo oviro, prijela, prenašala in potiskala bremena, da po mesecu dni telesnih bolečin ni več imela in da jih tudi v bodoče ne bo več trpela. Nadalje je sodišče prve stopnje dokazno podprto ugotovilo še, da je tožnica v času zdravljenja trpela tudi številne neugodnosti in sicer je bilo zanjo neugodno pri 2 pregledih v kirurških ambulantah, pri dvakratnem RTG slikanju z vsemi neugodnostmi sevanja, 10-dnevno nošenje Brownove opornice za mezinec, hlajenje, podlaganje roke, razgibavanje, pregledi pri osebni zdravnici v dneh 22. 5. 2014, 28. 5. 2014, 4. 6. 2014, 9. 7. 2014, oprava fizikalne terapije od 12. 6. 2014 do 9. 7. 2014 v ZD Ribnica, jemanje analgetikov za lajšanje bolečin, zaradi imobilizacije težje umivanje, oblačenje, obuvanje, oprava normalnega soročnega dela, po odstranitvi opornice zmerna funkcionalna omejena gibljivost prsta, nesposobnost čvrstih prijemov, prenašanja in dvigovanja težjih predmetov v obdobju meseca dni, ko je bila gibljivost popolna.

15. Ob tako ugotovljenih telesnih poškodbah, ob tako ugotovljenem trajanju in intenziteti telesnih bolečin, ki jih je tožnica utrpela in upoštevaje dejstvo, da v bodoče telesnih bolečin, ki bi bile posledica obravnavanega škodnega dogodka, ne bo več trpela ter upoštevaje vse neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih je v nasprotju s trditvami tožnice v pritožbi sodišče prve stopnje povsem ustrezno upoštevalo, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava 179. člena OZ povsem pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do pravične denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v višini 1.550,00 EUR. Zavzemanje pritožbe za zvišanje prisojene denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode na celotni vtoževani znesek 4.000,00 EUR pa nima podlage v ugotovljenih dejstvih sodišča prve stopnje.

16. Dokazno podprte in s tem pravilne so tudi ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnica ob poškodbi utrpela le kratkotrajni strah, da se je ob nenadnem zdrsu in padcu težke posode na prst takrat še kot mladoletne kratkotrajno hudo ustrašila in se zbala zase in za prst, da je bilo tako kratkotrajno intenzivno porušeno tožničino psihično ravnovesje, pa tudi, da glede na naravo poškodbe in potek zdravljenja tožnica ni utrpela takšnega strahu za izid zdravljenja, ki bi presegal običajen, povprečen strah za zdravljenje. Čeprav pritožba meni drugače, pravilnost takšnega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica ni utrpela takšnega strahu za izid zdravljenja, ki bi presegal običajen, povprečen strah za zdravljenje, potrjuje tudi izpoved tožnice same, ki je v zvezi s strahom v času zdravljenja povedala zgolj to, da jo je tekom trimesečnega zdravljenja skrbelo, kako bo s prstom. Tudi upoštevaje izpoved tožnice in njeno mladost (ob škodnem dogodku je bila stara le dobrih 16 let), ki jo je sodišče prve stopnje, čeprav pritožba neutemeljeno meni drugače, kot je to razvidno iz točke 9. obrazložitve izpodbijane sodbe, prav tako upoštevalo, saj je ravno z njeno mladostjo utemeljilo upravičenost tožnice do odškodnine iz naslova prestanega primarnega strahu, tako ni možen drugačen zaključek, za katerega se sicer zavzema tožnica v pritožbi, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da strah za izid zdravljenja ni v pomembni meri vplival na njeno duševno ravnovesje, saj zloma ni bilo, oteklina in bolečine pa so pričakovano postopoma izzvenele, postopoma pa je pridobivala tudi na funkcionalni uporabnosti roke in prsta.

17. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, takšni intenziteti in trajanju prestanega primarnega in sekundarnega strahu, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava 179. člena OZ povsem pravilno zaključilo, da tožnica ni utrpela takšnega strahu za izid zdravljena, da bi bila upravičena do odškodnine za prestani sekundarni strah, za prestani primarni strah pa ji je odmerilo povsem pravično odškodnino v višini 300,00 EUR. Zavzemanje pritožbe za zvišanje prisojene denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode na celotni vtoževani znesek 600,00 EUR tako nima podlage v ugotovljenih dejstvih sodišča prve stopnje.

18. Odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.850,00 EUR tako, upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, predstavlja skoraj 1,5 povprečne mesečne neto plače, kar pa je povsem primerljivo z odškodninami za podobne škode, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnice3. Zadevi, na kateri se v pritožbi sklicuje tožnica (odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 356/2003 (VS001265) in II Ips 540/2002 (VS001235)), pa tudi zadeve, na katere se v odgovoru na pritožbo sklicuje tožena stranka (odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II DoR 116/2014 (VS002529), II DoR 133/2016 (VS002648) in II DoR 68/3017 (VS00000088), ni mogoče uporabiti kot primerljivih zadev, saj je šlo pri teh zadevah ali za povsem drugačne poškodbe (odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II DoR 116/2014 (VS002529), kjer je oškodovanec kot vodilno poškodbo utrpel poškodbo levega kolena, ob tej poškodbi pa še poškodbo leve roke in udarnino hrbtenice in II DoR 133/2016 (VS002648), kjer je oškodovanec utrpel kot vodilno poškodbo udarnino glave, ob njej pa še zlom baze končnega členka prstanca leve roke in nateg vratnih mišic), ali pa za bistveno večji obseg škode (odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 356/2003 (VS001265), kjer je oškodovanec poleg udarnine kazalca desne roke utrpel še prelom srednjega členka mezinca leve roke, II Ips 540/2002 (VS001235), kjer je oškodovanec poleg udarnine levega palca utrpel še podnohtno podplutbo in odluščenje nohta levega palca in II DoR 68/3017 (VS00000088), kjer je oškodovanec utrpel udarnino in odrgnino desne podlahti v obsegu 4x3 cm, doživel pa je tudi bistveno hujši strah zaradi fizičnega napada povzročitelja škode in izrečenih groženj).

19. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tako povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1.850,00 EUR, v skladu s 1. odstavkom 378. člena OZ v zvezi z 299. členom OZ pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine in sicer od dne 28. 7. 2016 do plačila, pri čemer začetek teka zakonskih zamudnih obresti pritožbeno ni izpodbijan.

20. Pritožba tožnice zoper izpodbijano sodbo je glede na vse obrazloženo v delu, ki se nanaša na glavno stvar (točka II. izreka) neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

21. Utemeljena pa je tožničina pritožba glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, vsebovane v točkah od III. do VI. izreka izpodbijane sodbe. Pritrditi je namreč tožnici, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 2. odstavka 154. člena ZPP in uspeh pravdnih strank v postopku nepravilno določilo, ker ni upoštevalo, da je bil v predmetni zadevi sporen tako temelj kot tudi višina tožbenega zahtevka, zaradi česar bi moralo uspeh določiti ločeno glede na uspeh po temelju in po višini ter upoštevati tako izračunani skupni (povprečni) uspeh. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem stroškovnem delu sodbe odločalo o povračilu pravdnih stroškov na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da sodišče glede na doseženi uspeh lahko odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje se je pri tem odločilo za metodo vrednotenja uspeha v pravdi zgolj po višini. Uspeh v pravdi se praviloma sicer res določa le glede na vrednotenje uspeha „po višini“, t.j. s kolikšnim deležem svojega zahtevka po višini je tožeča stranka uspela v postopku. Sodna praksa4, ki je glede tega vprašanja zelo neenotna, pa izjemoma dopušča tudi vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema ugotovljenima deležema uspeha. Takšna metoda je sprejemljiva predvsem v odškodninskih sporih, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke sporen tako po temelju kot po višini in ko mora stranka veliko napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, kar povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov. Po presoji pritožbenega sodišča gre za takšen primer tudi v tej konkretni pravdi, v kateri je bil sporen tudi temelj tožbenega zahtevka, saj se je večina dokaznega postopka izvajala prav zaradi ugotavljanja temelja zahtevka, zaradi katerega je ta postopek od povprečnega dokaznega postopka v drugih zadevah bistveno odstopal tako po trajanju (številu opravljenih narokov) kot tudi po stroškovni plati, povzročil pa je tudi znatne stroške v primerjavi s tistimi, ki so nastali v nadaljevanju postopka v zvezi s samo višino tožbenega zahtevka. Vse te okoliščine so takšne, da v tem konkretnem primeru opravičujejo uporabo izjeme pri določanju uspeha v postopku. Ob pravilni uporabi 2. odstavka 154. člena ZPP tako znaša uspeh tožnice v tej zadevi, namesto po sodišču prve stopnje ugotovljenega v izpodbijani sodbi v višini 40 %, 70 % (kolikor znaša rezultat aritmetične sredine med 100 % uspehom po temelju in 40 % uspehom po višini), uspeh tožene stranke pa, namesto ugotovljenega v izpodbijani sodbi v višini 60 %, 30 % (kolikor znaša rezultat aritmetične sredine med 0 % uspehom po temelju in 60 % uspehom po višini).

22. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z načinom izračuna uspeha pravdnih strank in glede na po sodišču prve stopnje tožnici in toženi stranki odmerjene potrebne pravdne stroške (pri čemer sama odmera pravdnih stroškov ni bila izpodbijana), je bilo pritožbi tožnice ugoditi in izpodbijano sodbo v stroškovni odločitvi (t.j. v točkah od III. do VI. izreka) temu ustrezno v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremeniti tako, da se v točki III. izreka znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani Organa za Bpp, št.: SI56 01100 63704 21877, sklic št. 00 800370 - Bpp št. 2594/2018, zviša iz 201,62 EUR na znesek 352,84 EUR (kolikor znaša 70 % od 504,06 EUR odmerjenih stroškov za izvedenca iz področja iz varstva pri delu), znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani Organa za Bpp, št.: SI56 01100 63704 21877, sklic št. 00 800370- Bpp št. 3352/2020, zviša iz 134,4 EUR na znesek 235,20 EUR (kolikor znaša 70 % od 336,00 EUR odmerjenih stroškov za izvedenca medicinske stroke) in znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani Organa za Bpp, št: SI56 01100 63704 21877, sklic št. 00 800370 - Bpp št. 1076/2020, zviša iz 54,9 EUR na znesek 96,08 EUR (kolikor znaša 70 % od 137,25 EUR odmerjenih stroškov za vložitev odgovora na pritožbo tožene stranke zoper vmesno sodbo); da se v točki IV. izreka znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zviša iz 1.235,39 EUR na znesek 2.161,94 EUR (kolikor znaša 70 % od 3.088,49 EUR tožnici odmerjenih pravdnih stroškov iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe); da se v točki V. izreka znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki zniža iz 392,80 EUR na znesek 196,40 EUR (kolikor znaša 30 % od 654,67 EUR odmerjenih stroškov tožene stranke v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe) in da se v točki VI. izreka znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati na račun sodnih taks Okrajnega sodišča v Celju, št. 01100 - 8450084805, sklic na št. 00 201 - 149 – 2018, zviša iz 102,00 EUR na znesek 178,50 EUR (kolikor znaša 70 % od 255,00 EUR sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje).

23. Tožnica je s pritožbo uspela le v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, v celoti pa je bila neuspešna s pritožbo glede glavne stvari, odgovor na pritožbo tožnice, ki ga je vložila tožena stranka, pa ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi tožnice, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da morata tožnica in tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. in 3. odstavkom 154. člena ter 155. člena ZPP trpeti vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 4. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 636/2008, II Ips 156/2011, II Ips 131/2013, II Ips 312/2013 in druge. 3 V primerljivih zadevah, ki jih predstavljajo sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 701/2017 z dne 7. 3. 2018 in Pdp 424/2020 z dne 23. 9. 2020, sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2587/2016 z dne 7. 12. 2016 in sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 512/97, so bile oškodovancem prisojene odškodnine v razponu od 1 do 3 povprečnih neto plač. 4 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1972/2015 z dne 2. 9. 2015, sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1527/2016 z dne 28. 9. 2016, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1844/2016 z dne 26. 10. 2016 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1292/2016 z dne 7. 9. 2016.