Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče zaključuje, da je tožnik z namenom izpolnjevanja pogojev Javnega razpisa namerno predložil lažne dokumente, kar predstavlja kršitev prvega odstavka 57. člena ZKme-1 in drugega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) je zavrnila zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33124-50/2012/5 z dne 25. 9. 2012 (1. točka izreka). Tožečo stranko je izključila iz prejemanja podpore v okviru ukrepa 323: ohranjanje in izboljšanje dediščine podeželja do 31. 12. 2017 (2. točka izreka). Odločila je tudi, da stroški postopka v tem postopku niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je z odločbo o pravici do sredstev, št. 33124-50/2012/5 z dne 25. 9. 2012, tožeči stranki odobrila vlogo nepovratna sredstva v višini do 116.258,00 EUR za subvencioniranje iz ukrepa 323: ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja (v nadaljevanju Javni razpis). Sredstva so se odobrila po postopku in pogojih, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP). Na podlagi predložene dokumentacije za izplačilo nepovratnih sredstev je Agencija ugotovila, da je tožeča stranka po zahtevanih dopolnitvah predložila pomanjkljivo ponudbo št. 2014/91 z dne 17. 6. 2014 družbe A. d.o.o v znesku 133.381,43 EUR, ponudbo podjetja B. d.o.o. v skupnem znesku 152.691,40 EUR ter ponudbo podjetja C. d.o.o. v istem znesku. Med predloženimi tremi ponudbami tudi ni ustrezno specificirane ponudbe št. 66/2014 z dne 9. 12. 2014, na podlagi katere je stranka izbrala izvajalca A. d.o.o. in na podlagi katere je izvajalec tožeči stranki tudi izstavil račun za opravljena dela. Ponudba A. d.o.o. št. 2014/97 z dne 17. 6. 2014 se namreč v znesku, datumu in številki ne ujema s ponudbo, ki je navedena v pogodbi z izvajalcem del in zato ni ustrezna, saj ima drug datum in drugačen znesek od izbrane ponudbe. Taka ponudba ni relevantna in ne more biti upoštevana kot ustrezna podlaga za izdajo računa. S tem je bila kršena določba tretjega odstavka poglavja IV.1.1. Javnega razpisa.

2. Glede gradbene pogodbe Agencija navaja, da je tožeča stranka prvotno k zahtevku za izplačilo sredstev predložila pogodbo, št. 25/2-2014 z dne 10. 1. 2015, sklenjeno med tožečo stranko in družbo A. d.o.o., v kateri je navedeno, da je predmet pogodbe obnova stanovanjske hiše na naslovu ... 13, pod imenom naročnika pa je podpisana druga oseba in ne tožeča stranka. Na poziv Agencije je tožeča stranka 25. 8. 2015 predložila pogodbo med istima strankama z isto številko in istim datumom z navedbo, da je predmet pogodbe statična obnova v stanovanju na naslovu ... 14, kot naročnik pa podpisan tožnik. Obe pogodbi sta originalni, iz česar je Agencija zaključila, da je tožeča stranka na podlagi njenega poziva podpisala novo pogodbo z datumom 10. 1. 2015 in to z namenom zadostiti zahtevam Agencije ter zato te pogodbe ni mogoče šteti za verodostojno. Tožeča stranka je vlogi za Javni razpis v prijavnem obrazcu navedla, da se naložba nahaja na naslovu ... 14, priložila je tudi kulturnovarstveno soglasje za objekt ... 14 na parc. št. 1361 k.o. D. in gradbeno dovoljenje za objekt ... 14, k zahtevku za izplačilo sredstev pa uporabno dovoljenje za gospodarski objekt na zemljišču s parc. št. 1361 k.o. D.. V vseh dokumentih kot stranka nastopa tožeča stranka na naslovu ... 13, iz česar nesporno izhaja, da je predmet sofinanciranja objekt na naslovu ... 14 in zato navedbe tožeče stranke, da se vsebina pogodbe in izvedba del nanaša na objekt ... 13, ni mogoče šteti za resnične in predstavljajo lažno izjavo. V zvezi z izvedbo del je ugotovila, da iz predloženih pogodb izhaja, da bo izvajalec dela izvedel s svojimi delavci in lastnim materialom. Ustnega dogovora, na katerega se sklicuje tožeča stranka, da bodo dela izvedena po potrebi s podizvajalci in na ključ, ni mogoče upoštevati, saj mora biti gradbena pogodba v skladu z drugim odstavkom 649. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) sklenjena v pisni obliki, da se lahko šteje za veljavno.

3. Javni razpis v petem odstavku Poglavja IV.3 med drugim določa, da mora upravičenec k zahtevku za izplačilo sredstev predložiti originalni izvod ali overjeno fotokopijo računa ter originalne začasne in končne gradbene situacije, ki sta jo potrdila pooblaščeni nadzorni organ in upravičenec. Tožeča stranka je k zahtevku za izplačilo sredstev prvotno predložila račun 2015/62 z dne 26. 6. 2015 družbe A. d.o.o., brez specifikacije. Dne 25. 8. 2015 je na poziv Agencije predložila račun istega izdajatelja z isto številko, brez specifikacije in brez podpisa odgovorne osebe. Agencija je zato ponovno pozvala tožečo stranko naj predloži s strani podjetja A. d.o.o. izdane podrobne specifikacije računa, iz katerih bodo razvidne vse zaračunane postavke posameznih sklopov s količinami, cenami na enoto in zneski, originalne začasne in končno gradbeno situacijo, potrjene s strani odgovornega nadzornika in upravičenca, ter dokazila iz katerih bo nedvoumno razvidna povezava med računom št. 2015/62 podjetja A. d.o.o. z dne 26. 6. 2015 in predmetno investicijo ter pogodbo št. 25/2-2014. Tožeča stranka je predložila specificiran račun istega izdajatelja z isto številko, ki je povsem drugačne oblike, v rekapitulaciji pa so zneski posameznih sklopov bistveno drugačni od zneskov na predhodno predloženih računih. Na računu sta navedeni ponudba št. 2014/66 z dne 9. 12. 2014 in pogodba št. 25/02-2014 z dne 10. 1. 2015, račun ima tudi žig in podpis nadzornika ter podpis izdajatelja, podpisa upravičenca pa ni ne na računu ne na specifikaciji, kar pomeni, da račun ni potrjen skladno s pogoji Javnega razpisa. Nadalje ugotavlja, da je račun predložen dne 17. 9. 2015 tožeča stranka pridobila naknadno, z namenom zadostiti zahtevam Agencije, saj so zneski posameznih sklopov bistveno drugačni od zneskov na prvotno predloženem računu št. 2015/62 z dne 26. 6. 2015, ki naj bi ga tožeča stranka plačala in ga zato Agencija ne more šteti za ustreznega.

4. Nadalje navaja, da je tožeča stranka za izplačilo sredstev prvotno predložila fotokopijo gradbenega dnevnika, v katerem ima prvi dnevni list datum 13. 1. 2015 z v njem navedenimi podatki, kot jih citira. Ob drugem pozivu pa je tožeča stranka dne 17. 9. 2015 predložila originalen gradbeni dnevnik izvajalca E.E. s.p. (v nadaljevanju Original 2), v katerem ima prvi dnevni list datum 13. 1. 2015, v njem pa so navedeni drugi podatki, kot na prvotno predloženi fotokopiji gradbenega dnevnika. Iz zapisnika o kontroli na kraju samem z dne 7. 1. 2016 in 20. 1. 2016, ki ju je tožeča stranka podpisala in nanju ni imela pripomb, je razvidno, da tožeča stranka hrani originalni gradbeni dnevnik (v nadaljevanju Original 1), ki je po vsebini izvedenih del in obliki indentičen fotokopiji gradbenega dnevnika, ki ga je posredovala z zahtevkom za izplačilo sredstev. V poljih "naročnik", "odgovorni nadzornik" ali "odgovorni nadzornik posameznik" in "odgovorni vodja del ali odgovorni vodja posameznih del" pa je Original 1 drugačen kot k predlogu za izplačilo priložena fotokopija. Po izvedenem postopku kontrole na kraju samem je bila tožeča stranka 1. 2. 2016 pozvana k predložitvi originalnega gradbenega dnevnika, to je tistega, ki je bil predložen v postopku kontrole na kraju samem. Dne 2. 2. 2016 je tožeča stranka predložila drug originalni gradbeni dnevnik (v nadaljevanju Original 3) in ne tistega, ki ga je predložila v postopku kontrole na kraju samem. Predloženi gradbeni dnevnik Original 3 vsebuje tako originalne kot kopirane strani, v njem pa so na prvih treh dnevnih listih navedeni naslednji podatki: izvajalec A. d.o.o., objekt ... 13. Gradbeni dnevnik Original 3 se torej v celoti nanaša na objekt ... 13, predmet vloge in zahtevka za izplačilo pa je obnova objekta ... 14. Prvi trije listi v gradbenem dnevniku Original 3 imajo datume 15. 10. 2014, 16. 10. 2014 in 17. 10. 2014, pogodba št. 25/1-2014 med tožečo stranko in A. d.o.o. pa je bila sklenjena 10. 1. 2015. Predmet pogodbe je popis del s cenami št. 2014/66 z dne 9. 12. 2014. Iz tega izhaja, da naj bi, glede na podatke v gradbenem dnevniku Original 3, izvajalec del A. d.o.o. dela na objektu izvajal še pred izdajo ponudbe in sklenitvijo gradbene pogodbe s tožečo stranko. Po tem, ko tožena stranka povzame razlike med posameznimi predloženimi gradbenimi dnevniki, zaključi, da zatrjevanje tožeče stranke, da so gradbene dnevnike vodila vsa tri podjetja (A. d.o.o., F. d.o.o. in E.E. s.p.), ne more biti resnična, saj je iz dokumentov razvidno, da je resnični gradbeni dnevnik vodil E.E. s.p., ki je dela izvajal, druga dva izvajalca pa sta ga nato prepisala. V gradbenih dnevnikih Original 2 in Original 3 so navedena zgolj dela, ki so navedena v dnevniku Original 1, ki ga je vodil E.E. s.p., razen prvih treh dnevnih listov v Originalu 3, pa so poleg gradbenih del navedena dela, ki niso relevantna, saj gre za pripravljalna in rušitvena dela, opravljena pred podpisom gradbene pogodbe. Zaključila je, da družbi A. d.o.o. in F.. d.o.o. na objektu del nista izvajala, saj bi bila sicer njuna dela v gradbenem dnevniku in knjigi obračunskih izmer ustrezno vpisana. Tožeča stranka je z namenom izpolnjevanja pogojev Javnega razpisa namerno predložila lažne dokumente, kar predstavlja kršitev prvega odstavka 57. člena ZKme-1. 5. V zvezi s plačilom je tožena stranka za preveritev utemeljenosti suma, da je šlo pri plačilih, za katera je tožeča stranka predložila potrdila, dejansko za prenakazovanje oziroma prenašanje istega denarja med subjekti z namenom prikaza dejanskega plačila 152.000,00 EUR, zaprosila Finančno upravo RS (v nadaljevanju FURS) za preveritev. Iz odgovora FURS izhaja, da so zneski prvih štirih nakazil v istem oziroma naslednjem dnevu potovali z računa A. d.o.o. na račun F.. d.o.o., s tega računa na račun tožeče stranke in od tam nazaj na račun A. d.o.o. V času med petim in šestim plačilom pa je A. d.o.o. tožeči stranki neposredno nakazal 23.000,00 EUR. Iz navedenih potrdil o izvršenih plačilih nedvomno izhaja, da je tožeča stranka prikazala nakazila na transakcijski račun A. d.o.o. v znesku 152.000,00 EUR, dejansko pa računa št. 2015/62 z dne 26. 6. 2015 ni plačala, saj tožeča stranka, kot izhaja iz knjigovodske dokumentacije, do A. d.o.o. izkazuje dolg. Zavrnila je ugovor tožeče stranke, da ni šlo za vrtenje istega denarja, ampak za posojilo v višini 80.000,00 EUR in da finančno in davčno gledano pri tem ni šlo za nedovoljena ravnanja. Tožeča stranka tožene stranke o obstoju posojila ni obvestila vse do 23. 2. 2016, ko je poslala tako obrazložitev, saj je prvotno želela s predloženimi dokazi prikazati, da je opravila plačila iz lastnih sredstev. Znesek posojila, ki ga navaja (80.000,00 EUR) pa se tudi ne ujema z zneskom posojila, za katerega je F.. d.o.o. FURS predložil posojilno pogodbo med njim in tožečo stranko in znaša 93.500,00 EUR, to je razvidno tudi iz nakazil z opisom "posojilo" v skupnem znesku 93.500,00 EUR, kar je ugotovila FURS pri pregledu.

6. Glede vrednosti del je ugotovila, da iz predložene dokumentacije izhaja, da je izvajalec A. d.o.o. najel podizvajalca F. d.o.o., ta pa podizvajalca E.E. s.p., ki je dela na objektu dejansko izvajal. Na podlagi predložene dokumentacije je ugotovila, da iz dopisa FURS z dne 17. 12. 2015 izhaja, da je E.E. kupcu F.. d.o.o. v povezavi z objektom ... 14 izdal 4 račune št. 2/2015, 5/2015, 9/15 in 11/15 v skupnem znesku 45.482,03 EUR, medtem ko računa št. 11/15 v znesku 19.405,90 EUR dobavitelj nima evidentiranega. Njegov naročnik F. d.o.o. je za ta dela svojemu naročniku A. d.o.o. izdal račun v znesku 95.133,91 EUR, izvajalec A. d.o.o. pa je za ta dela stranki izdal račun v znesku 138.812,80 EUR, vse brez DDV. Podana je domneva, da je tožeča stranka prikazala višje stroške izvedenih del od dejansko nastalih stroškov in uveljavlja stroške v višji višini od dejansko nastalih, kar predstavlja namerno izigravanje veljavnih predpisov z namenom pridobitve evropskih sredstev. Ugovor, da naj bi opravljali določena dela dela na navedenem objektu tudi drugi izvajalci, ni utemeljen, saj iz gradbenih dnevnikov izhaja, da je gradbena in obrtniška dela izvajal izključno E.E. s.p. in še to ne kot podizvajalec.

7. Tožeča stranka je, kot je bilo pojasnjeno, kršila določila tretjega odstavka točke IV.1.1. Javnega razpisa, ker ni predložila treh ustreznih primerljivih ponudb, peti odstavek točke IV.3 Javnega razpisa, ker ni predložila končne gradbene situacije, potrjene s strani upravičenca in 57. člen Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), ker je predložila lažne izjave in lažne podatke z namenom pridobitve nepovratnih sredstev.

8. Glede na to, da je tožeča stranka podala lažne izjave, prirejene dokumente, lažne dokumente in lažno pogodbo, to predstavlja predložitev lažnih podatkov in je zato tožena stranka ob smiselni uporabi 57. člena ZKme-1 zahtevek za izplačilo sredstev zavrnil, tožečo stranko pa izključila iz prejemanja podpore v okviru istega ukrepa za koledarsko leto ugotovitve in naslednje koledarsko leto.

9. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga kršitev določb upravnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je v skladu z razpisno dokumentacijo izpolnila 2. in 3. prilogo prijavnega obrazca vloge na Javni razpis. Tožena stranka ni ugotovila, da bi bil stroškovno ovrednoten popis pomanjkljiv. Z dokončno in pravnomočno odločbo o pravici do sredstev z dne 25. 9. 2012 je o tem odločila in zato zahtevana ponovna predložitev ustreznih primerljivih ponudb v skladu z IV. 1.1. Javnega razpisa ne more biti predmet ponovnega presojanja v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo sredstev. Uredba 65/2011/EU v tretjem odstavku 24. člena navaja, da administrativni pregledi zahtevkov za plačilo (torej zahtevka za izplačilo z odločbo že pravnomočno odobrenih sredstev) vključuje zlasti, in če je to ustrezno glede na obravnavani zahtevek preverjanja: a) zagotavljanje financiranih proizvodov in storitev, b) resničnost navedenih izdatkov, c) zaključenje dejavnosti v primerjavi z dejavnostjo, za katero je bil predložen in odobren zahtevek za podporo. Morebitne formalne pomanjkljivosti in nepopolnosti pri posameznih dokazilih pa so posledica neukosti tožeče stranke. Tožeča stranka je v obrazložitvi stvarnega stanja pojasnila, da so vsi trije ponudniki na objektu opravili ogled in na podlagi pridobljenih informacij podali svoje ponudbe. Podajanje ponudb pa je bilo težavno, ker je bil objekt, ki je bil predmet obnove, skoraj v celoti podrt, objekt pa je tudi pod spomeniškim varstvom in so bila potrebna dodatna dela, ki jih je zahteval Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, v zvezi s čemer je tožeča stranka že leta 2013 toženi stranki podala prošnjo za odobritev dodatnih sredstev.

10. Glede na ustaljeno sodno prakso sodišča EU je zavrnitev celotnega zahtevka zaradi obstoja kršitev formalnih pogojev, določenih iz administrativnih razlogov, prekomeren ukrep glede na stopnjo kršitve pravil. Ugotovitve tožene stranke, ki se nanašajo na domnevne formalne pomankljivosti (izjave, ponudbe, gradbene pogodbe, račune in končne gradbene dokumentacije, gradbenih dnevnikov in knjige obračunskih izmer) so formalne, saj so bila vsa gradbena in obrtniška dela na objektu izvedena in plačana po tržnih vrednostih. V zvezi s kršitvijo gradbene pogodbe navaja, da je bila med izvajalcem in tožečo stranko dogovorjena nova ustna pogodba s klavzulo "na ključ", ki je bistveno ugodnejša za obe pogodbeni stranki iz razlogov nižjih in predvidljivih stroškov in administrativnih obremenitev tako za graditelja kot tudi naročnika. Tožena stranka bi tako morala prvenstveno ugotoviti vsebino ustnega dogovora med tožnikom in izvajalcem del, ki je po vsebini dejansko ustno sklenjena gradbena pogodba ter ob uporabi določil o realizaciji pravnega posla (teorija realizacije) šteti, da je bil dogovor veljavno sklenjen v obliki, ki je nesporna med strankama pogodbe. Izvajalec del je pogodbo v celoti realiziral, tožeča stranka pa je plačala celotno dogovorjeno pogodbeno vrednost. Sklenjena in realizirana je bila pogodba s klavzulo "na ključ", ne pa gradbena pogodba, kjer se vrednost gradbenih del ovrednoti po izračunu po enoti dela ali po enoti vgrajenega materiala, kar nedvomno izhaja iz dejstva, da se ni vodila knjiga obračunskih izmer. Pri tem je ustni dogovor med pogodbenima strankama dopuščal opravo del tudi s podizvajalci. Tožeča stranka je izvedla predvideno investicijo v predvidenem obsegu po tržnih cenah, za kar je pridobila pravnomočno uporabno dovoljenje in v celoti plačala račun glavnega izvajalca del, kar predstavlja vsebinski pogoj za pridobitev nepovratnih sredstev. Glede predložitve končne gradbene situacije, potrjene s strani upravičenca, tožeča stranka navaja, da je za to, da bi morala formalno podpisati gradbeno situacijo izvedela šele po prejemu izpodbijane odločbe, pri čemer dodaja, da so bila dela izvršena, kar je ugotovil kontrolor tožene stranke, ki je na kraju samem ugotovil le nekaj zanemarljivih manjših odstopanj glede na popis del. Napaka glede določitve naslova investicije ... 14 in ne ... 13 ter neskladja med zneskom posojila, kot izhaja iz posojilne pogodbe in navedbo v odgovoru na ugotovljeno dejansko stanje, pa so posledica nenamerne tipkarske napake.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Glede na navedeno, so po mnenju sodišča ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava neutemeljeni. Tudi po mnenju sodišča v konkretni zadevi ne gre zgolj za domnevne formalne pomanjkljivosti, kakor zmotno meni tožeča stranka, ampak za namerno prikazovanje podatkov, ki so neresnični.

14. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, v obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka podrobno navedla dokaze, ki jih je izvedla, njihovo oceno ter pravilno uporabila za odločanje relevantno materialno pravo. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori tožeče stranke pa še dodaja:

15. V obravnavanem primeru gre za odločanje o izplačilu odobrenih nepovratnih sredstev, ki so bila tožeči stranki odobrena z odločbo Agencije št. 33124-50/2012/5 z dne 5. 9. 2012, v višini 116.258,00 EUR, za sofinanciranje operacije iz ukrepa 323 Ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja, na podlagi njene prijave na Javni razpis za ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja (Ur.l. RS, št. 1/2012, v nadaljevanju Javni razpis), ki so ji bila odobrena po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi programa Razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2011-13 (v nadaljevanju Uredba PRP).

16. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka dne 28. 6. 2015 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 116.258,00 EUR, kateremu je priložila zahtevano dokumentacijo. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. 7. 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnost v 48. členu med drugim določa, da se opravijo upravni pregledi vseh vlog za podporo zahtevkov za plačilo in drugih prijav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno preveriti z upravnimi pregledi (prvi odstavek 48. člena). Upravni pregledi vlog za podporo zagotavljajo skladnost operacije z veljavnimi obveznostmi, določenimi z zakonodajo Unije ali nacionalno zakonodajo ali s programom razvoja podeželja, vključno z obveznostmi glede javnih naročil, državne pomoči ter drugimi obveznimi standardi in zahtevami. Upravni pregledi zahtevkov za plačilo vključujejo tudi preverjanje zaključene operacije v primerjavi z operacijo, za katero je bila predložena in odobrena vloga za podporo, ter nastalih stroškov in izvedenih plačil. 17. Iz prvega odstavka 122. člena Uredbe PRP izhaja, da se neizpolnitev ali kršitev obveznosti sankcionira v skladu z Uredbo 65/2011/EU in ZKme-1. Prva v drugem odstavku 30. člena določa, da če se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, se zadevna dejavnost izključi iz podpore EKSRP in se zahteva povračilo že plačanih zneskov za navedeno dejavnost. Poleg tega se upravičenec izključi iz prejemanja podpore v okviru istega ukrepa za koledarsko leto ugotovitve in naslednje koledarsko leto. Iz prvega odstavka 57. člena ZKme-1 pa nadalje izhaja, da pri namerni vložitvi napačne vloge ali zahtevka, namerne nepravilnosti v skladu s predpisi Unije in kadar stranka sredstva uporablja v nasprotju z namenom, za katerega so bila dodeljena, ali je sredstva pridobila nezakonito, na podlagi lažnih podatkov ali lažnih izjav, pristojni organ zahteva vračilo dodeljenih sredstev. Navedeno pomeni, da se v primeru ugotovljenih tovrstnih kršitev tudi izplačilo sicer že odobrenih sredstev zavrne.

18. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je tožeča stranka k zahtevku za izplačilo sredstev priložila pogodbo št. 25/2-2014 z dne 10. 1. 2015, sklenjeno z družbo A. d.o.o. Predmet pogodbe je obnova stanovanjske hiše na naslovu ... 13, pod imenom naročnika pa je podpisana druga oseba in ne tožeča stranka. Na poziv tožene stranke je tožeča stranka predložila novo pogodbo z istim datumom in številko, iz katere izhaja, da je predmet pogodbe statična obnova stanovanja na naslovu ... 14, ki jo je kot naročnik podpisala tožeča stranka. Iz obeh pogodb pa izhaja, da se je izvajalec del, to je A. d.o.o., zavezal opraviti prevzeta dela v lastni proizvodnji s svojimi delavci in lastnim materialom. Iz dokumentacije nedvomno izhaja, da je dela na objektu izvajal E.E. s.p. Sestavni del pogodbe je opis del s cenami št. 214/66 z dne 9. 12. 2014, v skupnem znesku 152.000,00 EUR, z vključenim 9,5 % DDV, pri čemer je določeno, da je cena po tej pogodbi bazirana na cenah po enoti mer in količinah, definiranih po specifikaciji ponudbe št. 2014/66 z dne 9. 12. 2014. Sodišče sledi ugotovitvi tožene stranke, da glede na to, da imata obe pogodbi isto številko in isti datum, spremembe na naknadno predloženi pogodbi pa se nanašajo na nepravilnosti, na katere je tožena stranka tožečo stranko opozorila dne 25. 8. 2015, te pogodbe ni mogoče šteti za verodostojno in se tudi po mnenju sodišča lahko šteje za lažen dokument. Iz celotne priložene dokumentacije namreč izhaja, da je predmet sofinanciranja objekt na naslovu ... 14. Po mnenju sodišča je pri zapisu naslova res šlo za pisno pomoto, kakor zatrjuje tožeča stranka, nikakor pa ni mogoče šteti za pisno pomoto to, da prvotno predložene pogodbe ni podpisala tožeča stranka kot naročnik, ampak neka druga oseba, pri čemer iz upravnega spisa in zatrjevanj tožeče stranke ne izhaja, da bi ta oseba imela pooblastilo za podpis take pogodbe. Neupošteven pa je tudi ugovor tožeče stranke, da so se dela izvajala na ključ na podlagi ustnega dogovora. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 649. člena OZ mora biti gradbena pogodba sklenjena v pisni obliki. Če gradbena pogodba ni sklenjena v pisni obliki, nima pravnega učinka. Gre za izjemo od splošnega pravila, po katerem so pogodbe načeloma neformalne (tako Šinkovec Janez, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, str. 616).

19. Iz prvega odstavka Poglavja IV.2 Javnega razpisa izhaja, da morajo biti v skladu s prvim odstavkom 121. člena Uredbe PRP (obveznosti upravičenca in končnega prejemnika sredstev) gradbena in obrtniška dela opravljena v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, urejanje prostora, varstvo kulturne dediščine, varstvo okolja. Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v tretjem odstavku 82. člena med drugim določa, da se mora dnevnik o izvajanju del voditi kot gradbeni dnevnik in da se, če so cene v gradbeni pogodbi določene za mersko enoto posameznih del, mora poleg gradbenega dnevnika voditi še knjiga obračunskih izmer. Tudi Pravilnik o gradbiščih v prvem odstavku 10. člena določa, da je gradbeni dnevnik treba voditi pri vseh gradnjah, za katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, razen pri gradnjah v lastni režiji in pri gradnji nezahtevnih objektov, v drugem odstavku istega člena pa je določeno, da je v primeru, če so cene v gradbeni pogodbi določene za mersko enoto posameznih del, treba poleg gradbenega dnevnika voditi knjigo obračunskih razmer. Glede na obseg gradnje je bila tožeča stranka pri izvajanju naložbe zavezana voditi gradbeni dnevnik ter glede na določila gradbene pogodbe, ki je bila predložena toženi stranki, tudi knjigo obračunskih izmer. Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da je tožeča stranka k zahtevku za izplačilo sredstev priložila fotokopijo gradbenega dnevnika izvajalca E.E. s.p. (Original št. 1). Po drugem pozivu pa je dne 17. 9. 2015 predložila originalni dnevnik (Original št. 2) za isti objekt izvajalca A. d.o.o. Iz slikovnega gradiva službe za kontrolo izhaja, da je bila pregledana tudi dokumentacija o naložbi, ki jo hrani tožeča stranka, med drugim tudi gradbeni dnevnik, ki je po vsebini izvedenih del in obliki identičen tistemu, ki je bil prvotno kot fotokopija priložen zahtevku za izplačilo sredstev, z razliko, da je bil izvajalec del na objektu E.E. s.p., naročnik pa F.. d.o.o. in ne tožeča stranka. Tožeča stranka je bila zato pozvana k predložitvi originalnega gradbenega dnevnika. Tožeča stranka je nato predložila drug originalni gradbeni dnevnik (Original št. 3) in ne tistega, ki ga je predložila v postopku kontrole na kraju samem. Original št. 3 pa vsebuje tako originalne kot kopirane strani, pri čemer so na prvih dnevnih listih navedeni podatki: izvajalec A. d.o.o., objekt ... 13, naročnik tožeča stranka, na vseh nadaljnjih delovnih listih pa podatki izvajalec: F. d.o.o., objekt ... 13, naročnik A. d.o.o. V točki 2. izreka uporabnega dovoljenja Upravne enote Tolmin z dne 26. 6. 2015, ki jo mora v skladu z 92. členom ZGO-1 priskrbeti izvajalec, pa je navedeno, da je sestavni del uporabnega dovoljenja vodilna mapa, dokazila o zanesljivosti objekta, ki ga je izdelal izvajalec E.E. s.p. pod št. 1 v juniju 2015, iz česar nedvomno izhaja, da je bil izvajalec del na objektu ... 14 prav E.E. s.p. 20. V skladu z že navedeno zakonodajo, se za eno gradbišče vodi le en gradbeni dnevnik v dveh enakih izvodih, od katerih je en original in en kopija. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče sledi ugotovitvam tožene stranke, da tožeča stranka ni ravnala skladno z veljavno zakonodajo in je z namenom pridobitve nepovratnih sredstev Agenciji prvotno predložila fotokopiran gradbeni dnevnik Original št. 1, ki je bil prirejen, po drugem in tretjem pozivu pa še naknadno spisana gradbena dnevnika Original št. 2 in št. 3, čeprav je tudi po mnenju sodišča vedela, da to nista prava originala, saj so stranke, ki v njiju nastopajo (izvajalec in naročnik) druge, v Original dnevniku št. 3 pa celo drug naslov objekta. Dejanski pravi original gradbenega dnevnika Original 1, kot ga je pri pregledu na kraju samem kontrolorju predložila na vpogled tožeča stranka in ki z vlogo za izplačilo toženi stranki ni bil predložen, pa je hranila pri sebi. Na poziv Agencije je kot zahtevano originalno knjigo obračunskih izmer predložila skice izmere in ne dejanske prave originalne knjige obračunskih izmer, ki jo je predložila na vpogled ob kontroli na kraju samem. Glede na navedeno tudi sodišče zaključuje, da je tožeča stranka z namenom izpolnjevanja pogojev Javnega razpisa namerno predložila lažne dokumente, kar predstavlja kršitev prvega odstavka 57. člena ZKme-1 in drugega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU.

21. Da je bilo tako ravnanje tožeče stranke dejansko storjeno namenoma, kaže tudi način plačila opravljenih del. Peti odstavek IV.3 Javnega razpisa med drugim določa, da morajo biti v skladu z drugim odstavkom 127. člena Uredbe PRP vsi računi plačani, k zahtevku za izplačilo sredstev pa mora upravičenec priložiti tudi dokazila o plačilih (originalno potrdilo o izvršenem plačilu, overjeno kopijo položnice oziroma blagajniškega prejemka). Iz prvotno priloženega dopisa nove KBM d.d. z dne 26. 6. 2015 izhaja, da je tožeča stranka v obdobju od 18. 6. 2015 do 26. 6. 2015 na transakcijski račun družbe A. d.o.o. nakazala 152.000,00 EUR. Tožeča stranka je šele na podlagi drugega poziva za dopolnitev predložila potrjena originalna potrdila o izvršenem plačilu za vsako nakazilo posebej. Zaradi suma, da je šlo pri plačilih, za katera je tožeča stranka predložila potrdila, za prenakazovanja oziroma prenašanje istega denarja med istimi subjekti, je tožena stranka zaprosila FURS za preveritev utemeljenosti navedenega suma. Iz odgovora FURS izhaja, da so zneski prvih štirih nakazil v istem oziroma naslednjem dnevu potovali z računa A. d.o.o. na račun F. d.o.o., s tega računa na račun tožeče stranke in od tam nazaj na račun A. d.o.o., v času med 5., 6. in 7. plačilom pa je A. d.o.o. tožeči stranki neposredno nakazal 23.000,00 EUR. Iz predloženih potrdil o izvršenih plačilih nedvomno izhaja, da je tožeča stranka na ta način "z vrtenjem istega denarja" prikazala nakazila na transakcijski račun A. d.o.o. v znesku 152.000,00 EUR. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da ni šlo za "vrtenje" istega denarja, ampak za posojilo v znesku 80.000,00 EUR, sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke, da se navedba ne ujema z posojilno pogodbo, ki jo je pridobil FURS, iz katere izhaja višina posojila med družbo F. d.o.o. in tožečo stranko v znesku 93.500,00 EUR. To je potrjeno in razvidno tudi iz nakazil z opisom "posojilo" v skupnem znesku 93.500,00 EUR, ki jih je F. d.o.o. z več nakazili nakazal tožeči stranki. Iz predložene dokumentacije nadalje izhaja, da je izvajalec del A. d.o.o. najel podizvajalca F. d.o.o., ta pa je najel podizvajalca E.E. s.p., ki je dela na objektu dejansko izvajal in izvedel za ceno 45.482,03 EUR brez DDV v skladu z dejanskimi vpisi v gradbenem dnevniku Original št. 1. 22. Glede na navedeno je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II izreka:

23. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.