Jedro

Ta dejanski stan obsega določeno mero formalizacije, ki jo potrebuje oseba, ki naj bi se kvalificirano in z mandatom pogajala s predstavniki Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo korpusov in garnizij JLA, zato je za priznanje statusa vojnega veterana po navedeni osnovi odločujoča okoliščina ali je bila oseba član državne, pokrajinske ali območne komisije za pogajanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožniku ni bil priznan status vojnega veterana po točki c) 7. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/06, v nadaljevanju ZVV-UPB 2). Po navedeni določbi lahko status vojnega veterana pridobi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljala naloge oziroma dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot oseba, ki je sodelovala v pogajanjih s predstavniki takratne JLA kot član državne, pokrajinske ali območne komisije za pogajanja s komisijami Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, korpusov in garnizij JLA ter oseba, ki je neposredno prispevala k uspešnosti pogajanj o umiku JLA iz Republike Slovenije, za kar je prejela spominski znak „Pogajanja 1991“. Na podlagi okoliščin, ki izhajajo iz tožnikovih navedb, izjav prič in pridobljenih ter priloženih dokazil, je prvostopni upravni organ ugotovil, da ni sporno in je nedvomno dokazano, da je tožnik v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljal naloge oziroma dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot oseba, ki je sodelovala v pogajanjih s predstavniki takratne JLA kot član občinske komisije za pogajanja s komisijami Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, korpusov in garnizij JLA, vendar pa ni dokazal, da je opravljal naloge oziroma dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot oseba, ki je sodelovala v pogajanjih s predstavniki takratne JLA kot član državne ali pokrajinske ali območne komisije ter oseba, ki je neposredno prispevala k uspešnosti pogajanj o umiku JLA iz Republike Slovenije, za kar bi prejela spominski znak „Pogajanja 1991“ in zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov po 26. členu ZVV-UPB 2. Po vloženi pritožbi je prvostopni upravni organ v zvezi z vloženo pritožbo izpeljal dodaten ugotovitveni postopek. V tem postopku sta bili zaslišani priči A.A. in B.B. ter ponovno tožnik osebno, pismeno izjavo pa je dal tudi C.C. Prvostopni organ svoje odločitve ni spremenil, zato je pritožbo tožnika odstopil v reševanje pritožbenemu organu, to je Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Pritožbeni organ se je z izpodbijano odločitvijo strinjal. Iz pritožbenih navedb in iz v postopku pred organom prve stopnje zbranih dokazil pred izdajo izpodbijane odločbe in v pritožbenem postopku je razvidno, da se tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo leta 1991 kot predsednik Izvršnega sveta občine Ž. ni pogajal s komisijami Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, ampak se je pogajal na ravni in z delom garnizije, ki je takrat bila vojašnica v Ž. Pred 8. 7. 1991 so se komisije (katere član je bil kot civilna oseba tudi tožnik) pogajale za prekinitev ognja, predajo kasarne itd. (kot je izjavil C.C. in je tudi razvidno iz izjav zaslišanih prič A.A. in B.B.). Iz navedenega je mogoče ugotoviti, da se dne 1. 7. 1991 komisija, v katere sestavi je sodeloval tožnik, ni pogajala s komisijami Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, korpusov in garnizij JLA, ker pred podpisom Brionske deklaracije (dne 8. 7. 1991) te komisije niso bile ustanovljene. Iz navedenega je mogoče z gotovostjo zaključiti, da tožnik v pravno relevantnem obdobju ni sodeloval v pogajanjih s predstavniki takratne JLA kot član državne, pokrajinske ali območne komisije za pogajanja in tudi ne kot oseba, ki je neposredno prispevala k uspešnosti pogajanj o umiku JLA iz Republike Slovenije za kar je prejela spominski znak „Pogajanja 1991“, zato mu statusa po točki c) 7. alinee 2. člena ZVV-UPB 2 ni mogoče priznati.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega predpisa in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Po mnenju tožnika je iz dejanskega stanja in vseh dokazil o zaslišanju prič razvidno, da je bil v času agresije na Republiko Slovenijo, to je v vojnem času od dne 1. 7. 1991 član pokrajinske območne komisije. V komisiji ni sodeloval v funkciji kot predsednik Izvršnega sveta občine Ž. pač pa kot enakopraven in odgovoren član te vojaške pogajalske komisije 53. območnega štaba TO Ljubljanske pokrajine, kot je to določala depeša predsednika Republike Slovenije, št. ... z dne 1. 7. 1991. Pogajalska komisija je bila imenovana po nalogu in hkrati pooblastilu od nadrejenega poveljnika pokrajinskega štaba TO Ljubljana okolica – D.D, ki je za pogajanja pooblastil A.A., poveljnika 53. območnega štaba TO. Zakon predpisuje v svojem besedilu „kot član pokrajinske ali območne komisije“. Tožnik meni, da je bil nesporno in dokazano član take komisije. Pogajanja s predstavniki sovražne JLA, s katero je bila Slovenija v vojnem stanju, so se opravila z garnizijo JLA – raketna baza VP 1109/5. Po vojaškem izrazoslovju moči enega polka. Zakon predpisuje v svojem besedilu „pogajanja garnizij JLA“, kar je tudi dokazano. Nesporno je bila vojaška posadka v mestu Ž. garnizija, velikost pa zakonsko ni pomembna. Po mnenju tožnika so brezpredmetne navedbe obeh upravnih organov o pogajanjih po Brionski deklaraciji, torej po 8. 7. 1991, saj pogajanja o umiku niso predmet tožnikovega zahtevka za pridobitev statusa vojnega veterana. Sklepno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in da se mu prizna status vojnega veterana.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v odgovoru na odgovor tožene stranke na tožbo vztraja pri svojem tožbenem zahtevku.

Tožba ni utemeljena.

Dejansko stanje med strankama ni sporno. Sporno pa je, ali je ugotovljeno dejansko stanje predstavlja dejanski stan iz točke c) 7. alinee 2. člena ZVV. Po tej določbi je vojni veteran oseba, ki je sodelovala v pogajanjih s predstavniki takratne JLA kot član državne, pokrajinske ali območne komisije za pogajanja s komisijami Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, korpusov in garnizij JLA, ter oseba, ki je neposredno prispevala k uspešnosti pogajanj o umiku JLA iz Republike Slovenije, za kar je prejela spominski znak „Pogajanja 1991“. Po presoji sodišča sta v navedeni določbi predvidena dva dejanska stana, ki omogočata status vojnega veterana. Prvi dejanski stan se nanaša na osebe, ki so sodelovale v pogajanjih s predstavniki takratne JLA kot člani državne, pokrajinske ali območne komisije za pogajanja s komisijami Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo korpusov in garnizij JLA, drugi dejanski stan pa se nanaša na osebe, ki so neposredno prispevale k uspešnosti pogajanj k umiku JLA iz Republike Slovenije, za kar so prejele spominski znak. Tožnik tudi v tožbi zatrjuje, da uveljavlja status vojnega veterana na podlagi prvega dejanskega stanu iz točke c) 7. alinee 2. člena ZVV. Po presoji sodišča ta dejanski stan obsega določeno mero formalizacije, ki jo potrebuje oseba, ki naj bi se kvalificirano in z mandatom pogajala s predstavniki Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo korpusov in garnizij JLA, zato je za priznanje statusa vojnega veterana po navedeni osnovi odločujoča okoliščina ali je bila oseba član državne, pokrajinske ali območne komisije za pogajanja. Iz listin, ki so v upravnih spisih, kot tudi iz izjav zaslišanih prič je razvidno, da je bil tožnik sicer vključen v razgovor s predstavniki VP 1109/5, dne 1. 7. 1991, in sicer kot predsednik Izvršnega sveta in s tem član, kot je razvidno iz zapisnika sestanka koordinacijske skupine za področje obrambnih nalog občine Ž. z dne 1. 7. 1991, skupščine (verjetno pravilno: skupine), ki jo je vodil A.A., komandant TO. Šlo je za skupino predstavnikov 53. območnega štaba TO Ljubljanske pokrajine, ki naj bi opravila pogajanja s poveljstvom enote JLA. Iz navedenega po presoji sodišča ne izhaja, da je bil tožnik član območne komisije za pogajanja, na drugi strani pa tudi ni razvidno, da se je tožnik pogajal s komisijami Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo korpusov in garnizij JLA. V razgovoru dne 1. 7. 1991 je na strani JLA sodeloval E.E., major - komandant kasarne bataljon, ni pa razvidno, ali je predstavnik JLA imel ustrezna pooblastila. Vprašanje, ali so bile komisije Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo korpusov in garnizij JLA dejansko ustanovljene šele po podpisu Brionske deklaracije (po 8. 7. 1991), po presoji sodišča za odločanje v tem upravnem sporu ni odločilnega pomena. Takšna razlaga te določbe tudi ne izhaja iz Poročevalca Državnega zbora št. 117 z dne 28. 12. 2005, kjer je zapisano: „Predlagana je nadaljnje vključitev v varstvo po zakonu oseb, ki so sodelovale v pogajanjih s predstavniki takratne JLA kot člani državne, pokrajinske ali območne komisije za pogajanja s komisijami Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, korpusov in garnizij JLA ter oseb, ki so neposredno prispevale k uspešnosti pogajanj o umiku JLA iz Republike Slovenije, na podlagi česar so prejele spominski znak „Pogajanja 1991“.“. Sprememba je bila vključena v ZVV-C z veljavnostjo od 26. 4. 2006. Tožbeni ugovori so neutemeljeni. Ni dokazano, da je bil tožnik član območne komisije, bil je član skupine, ki je opravila razgovor s komandantom vojašnice, ki je bila del garnizije. Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso, da je za priznanje statusa vojnega veterana treba izpolniti vse pogoje, ki jih določa zakon, in da torej teh določb ni mogoče široko razlagati, je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.

Na podlagi navedenega je sodišče po tem, ko je ugotovilo, da je izpodbijana odločitev zakonita in pravilna, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, tožbo kot neutemeljeno zavrnila na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.