Jedro

143. člen ZD določa, da lahko zapustnikovi upniki v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja in v takem primeru lahko zahtevajo plačilo svojih terjatev samo iz zapuščinskega premoženja. Ločitev zapuščine sodišče dopusti, če zapustnikov upnik dokaže verjetnost obstoja terjatve, ni pa mu treba dokazovati nevarnosti. Pogoj prezadolženosti dediča iz zakonske določbe ne izhaja. Tudi pravna teorija kot pogoj za ločitev zapuščine prezadolženosti dediča ne omenja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. do IV. točki izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Ločitveni upnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem A. A., določilo vrednost sodne takse in za dediča na podlagi zakonitega dedovanja proglasilo zapustnikovega brata B. B. (I. in II. točka izreka). Zemljiški knjigi je odredilo vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah zapustnika v korist B. B. (III. točka izreka). Zahtevo upnika C. C. za ločitev zapuščine je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog Č. Č. za omejitev dedovanja z dne 10. 4. 2015 (V. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta dedič B. B. in ločitveni upnik. Dedič se pritožuje zoper I., II. in III. točko izreka in predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je bil zapustnik razvezan. Zakonska zveza D. D. in zapustnika je namreč prenehala s smrtjo zapustnika. D. D. tudi ni mogla izgubiti dedne pravice na podlagi 2. odstavka 22. člena Zakona o dedovanju (ZD). Sodišče je z izpodbijanim sklepom tudi napačno ugotovilo obseg zapuščine in sicer v nasprotju s podatki, ki izhajajo iz spisa. Po mnenju pritožnika v zapuščino sodi tudi terjatev zapustnika do D. D. iz naslova neizpolnitve njenih obveznosti do zapustnika na podlagi notarskega zapisa notarke E. E. opr. št. SV 1221/2014 z dne 20. 11. 2014. Sodišče je glede na podatke spisa tudi napačno ugotovilo vrednost čiste zapuščine, saj zapuščino poleg aktive sestavlja tudi pasiva. Če prijavljena pasiva skoraj petkrat presega vrednost ugotovljene aktive zapuščine, sodišče nima podlage za zaključek, da je vrednost zapuščine pozitivna. Odpoved v korist določenemu dediču se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o sprejemu in odstopu dednega deleža. Sodišče zato neutemeljeno ni štelo za dedinjo tudi zapustnikove sestre F. F. Sodišče je pritožnika nezakonito štelo za dediča po pokojnem zapustniku. Z vabilom na zapuščinsko obravnavo je namreč pritožnik dobil pravni pouk, da lahko svojo dedno izjavo poda do konca zapuščinskega postopka in ne samo do konca zapuščinske obravnave. Pritožnik ni bil eksplicitno opozorjen, da se bo v primeru njegove pasivnosti štelo, da sprejema zapuščino. Napačen pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ki se po njem ravna. V konkretnem primeru je bilo pritožniku zaradi upoštevanja napačnega pravnega pouka onemogočeno učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do sodnega varstva. Šele z vročitvijo izpodbijanega sklepa je ugotovil, da je bil napačno poučen o tem, do kdaj ima pravico podati svojo dedno izjavo. Iz previdnosti vlaga tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V pritožbi pa podaja nepreklicno izjavo o odpovedi dedovanju po zapustniku, zase in za svoje pravne naslednike. Navaja, da so z izdajo sklepa pritožniku nastale številne škodljive posledice. Upniki hodijo okrog pritožnika in mu grozijo, tudi volja zapustnika je bila, da nič od njegove dediščine ne dobi pritožnik.

3. Ločitveni upnik se pritožuje zoper IV. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi upnika za ločitev zapuščine od premoženja dedičev ugodi, podrejeno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Odločitvi sodišča upnik v celoti nasprotuje. Nasprotuje ugotovitvam sodišča, da terjatev v višini 13.931,00 EUR ni verjetno izkazana zgolj zato, ker upnik naj ne bi imel ustrezne listine, na podlagi katere bi lahko sprožil izvršilni postopek. Sodišče je le pavšalno zaključilo, da terjatev ni verjetno izkazana in se z ugotavljanjem obstoja terjatve upnice do zapustnika ni ukvarjalo. Upnik je z zadostno stopnjo verjetnosti dokazal obstoj svoje terjatve in poseduje tudi listino, na podlagi katere bi lahko sprožil izvršilni postopek, to je verodostojno listino. Iz dikcije 143. člena ZD izhaja le zahteva, da ima upnik ob podaji zahteve za ločitev zapuščine terjatev do zapustnika. Navedbe sodišča, da upnik ni izkazal s stopnjo verjetnosti, da obstoji njegova terjatev v višini 80.001,00 EUR zgolj zato, ker zavarovalnina ob podaji zahteve za ločitev zapuščine še ni bila izplačana oškodovancu, ne držijo. Res ob podaji zahteve upnik oškodovanki zavarovalnine še ni poravnal, vendar je terjatev takrat že nastala. Odškodninska terjatev nastane takrat, ko nastane škodni primer. S trenutkom škodnega primera je nastal tudi zavarovalni primer in že ob podaji prijave škode oškodovanke je upnik pridobil pogojno terjatev. Upnik je zavarovalnino v višini 20.000,00 EUR, ki pomeni plačilo za škodo na premičninah v stanovanju oškodovanke D. D., 8. 5. 2015 oškodovanki tudi poravnal. 8. 5. 2015 je upnikova terjatev v višini 20.000,00 EUR zapadla v plačilo, medtem ko terjatev v višini 60.000,00 € še ni zapadla v plačilo, je pa terjatev že nastala. V skladu s sodno prakso ni možna ločitev le dela zapuščine, vedno se loči celotna zapuščina, ne glede na terjatev. Tudi stališče sodišča, da upnik ni dokazal prezadolženosti dediča, ni razlog za zavrnitev predloga za ločitev zapuščine. Upniku ni treba dokazovati nevarnosti, da brez ločitve zapuščine terjatve ne bo mogel realizirati. Upnik tudi nima možnosti dokazovanja prezadolženosti dolžnika.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

Glede pritožbe dediča B. B.:

5. V skladu s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) se pravila pravdnega postopka v okviru zapuščinskega postopka uporabljajo v obsegu, ki ustreza naravi zapuščinskega postopka. Po določbi 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. V zapuščinskem postopku je treba nadalje razlikovati, ali gre za navedbo dejstva, ali uveljavljanje pravice, ki izključuje uporabo 1. odstavka 337. člena ZPP. V skladu s 165. členom ZD mora namreč sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Izjava o odpovedi dediščini je dedna izjava (208. člen ZD) in predstavlja po svoji naravi uveljavljanje pravice, zato je treba izjavo dediča B. B., ki jo ta podaja v pritožbi, upoštevati. Na pritožbene navedbe o napačnem pravnem pouku zato ni treba odgovarjati. Dedna izjava je v konkretnem primeru podana pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, kar je v skladu s 3. odstavkom 205. člena ZD.

6. Sodišče prve stopnje je po podatkih, s katerimi je razpolagalo, pritožnika kot dediča utemeljeno upoštevalo. Zaradi v pritožbenem postopku podane dedne izjave tega dediča, pa je bilo treba njegovi pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v I. do III. točki izreka razveljaviti ter zadevo v izpodbijanem delu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Ker je bila razveljavitev v izpodbijanem delu potrebna iz že navedenega razloga, na ostale pritožbene navedbe pritožnika ni treba odgovarjati.

Glede pritožbe ločitvenega upnika:

7. Ločitveni upnik utemeljeno navaja, da je zmotno stališče prve stopnje, da je razlog za zavrnitev predloga za ločitev zapuščine dejstvo, da upnik ni dokazal prezadolženosti dediča. ZD pri institutu ločitve zapuščine pogoja prezadolženosti dediča ne postavlja. Res je sodna praksa neenotna in obstajajo tudi drugačne odločbe. 143. člen ZD določa, da lahko zapustnikovi upniki v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja in v takem primeru lahko zahtevajo plačilo svojih terjatev samo iz zapuščinskega premoženja. Ločitev zapuščine sodišče dopusti, če zapustnikov upnik dokaže verjetnost obstoja terjatve, ni pa mu treba dokazovati nevarnosti, da je brez ločitve ne bo mogel realizirati. Pogoj prezadolženosti dediča, kot že navedeno, iz zakonske določbe ne izhaja. Poleg tega upnik take možnosti dokazovanja prezadolženosti praktično nima. Tudi pravna teorija kot pogoj za ločitev zapuščine prezadolženosti dediča ne omenja.

8. Prestrogo pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da upnik ni dokazal verjetnosti obstoja terjatve. Za terjatev v višini 13.931,00 EUR upnik dokazuje, da je oškodovancem zneske že izplačal in tudi znesek v višini 20.000,00 EUR naj bi bil oškodovanki D. D. izplačan že pred izdajo izpodbijanega sklepa. Upnik utemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da potrebuje upnik že ob podaji zahteve za ločitev zapuščine listino, ki omogoča začetek izvršilnega postopka, takšnega pogoja namreč zakon ne določa. Opozarja pa tudi, da poseduje listino, na podlagi katere bi lahko sprožil izvršilni postopek, torej verodostojno listino.

9. Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da verjetnost obstoja terjatve ločitvenega upnika ni izkazana. Nadalje pa se zaradi opisanega napačnega materialnopravnega stališča v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve, do predloženih dokazov upnika ni ustrezno opredelilo. Že iz tega razloga je bilo treba sklep sodišča prve stopnje tudi v IV. točki izreka, s katerim je sodišče predlog ločitvenega upnika za ločitev zapuščine od zapustnikovega premoženja, zavrnilo, razveljaviti in zadevo tudi v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 163. členom ZD).

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kdo so zapustnikovi dediči in pri tem upoštevati tudi izjavo o odpovedi dedovanja, ki jo je podal B. B. v pritožbi. Razlog, da naj bi bil zapustnik ob smrti razvezan, je zmoten, zato bo moralo sodišče prve stopnje glede zapustnikove vdove navesti pravilne razloge. Opredeliti pa se bo moralo tudi do izjave F. F. V primeru, da bo zaključilo, da dedičev prvega in drugega dednega reda (ki bi zapuščino sprejeli) ni in če tudi ne bo dedičev tretjega dednega reda, ki bi zapuščino sprejeli, bo moralo upoštevati 9. člen ZD. Še pred tem pa bo moralo ponovno odloči o predlogu za ločitev zapuščine in v primeru, da bo predlogu ugodilo, storiti ustrezne ukrepe, s katerimi bo preprečilo oškodovanje upnikov, ki zahtevajo ločitev. Upnike bo treba napotiti na postopke za poplačilo njihovih terjatev.

11. Ločitveni upnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 174. člena ZD).