Jedro

V zastaralnem roku iz 202. člena ZDR-1 oziroma 206. člena ZDR zastarajo denarne terjatve za obračun in izplačilo razlik v plačah, ki naj bi bile določene v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 3. člena ZSPJS), vendar le za obdobje izpred petih let pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi za kasnejše obdobje. Sodišče prve stopnje je zato zmotno presodilo, da so v celoti zastarale tožnikove terjatve za obračun in izplačilo razlike v plačah za obdobje od 1. 1. 2010 dalje, saj tiste, ki so zapadle v plačilo po 12. 1. 2011 (torej vključno s plačo za januar 2011), glede na datum vložitve tožbe 12. 1. 2016 še niso zastarale.

Tožnik v tem sporu zahteva še zakonske zamudne obresti od pripadajoče razlike v plačah. Za zastaranje terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti velja triletni rok (347. člen OZ). Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zaradi zastaranja, vendar le glede zahtevanih obresti, ki so se natekle do vključno 11. 1. 2013. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki se do tega dne še niso natekle (torej za obdobje od 12. 1. 2013 dalje), pa je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 2. 11. 2015 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 12. 2015 (I/1. točka izreka); za ugotovitev, da je plača tožnika v sklepu tožene stranke o premestitvi z dne 21. 12. 2009 določena nezakonito (I/2. točka izreka); za ugotovitev, da je plača tožnika v aneksu št. 7 k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2013 določena nezakonito (I/3. točka izreka); da je tožena stranka dolžna nezakonitost pri določitvi plače tožniku odpraviti ter za obdobje od 1. 1. 2010 naprej, obračunati in izplačati tožniku razliko premalo izplačane plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/4. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/5. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 330,48 EUR, v primeru zamude 8-dnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, po vsebini pa tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik zaradi nepravilno določene plače v sklepu z dne 21. 12. 2009 prejemal prenizko plačo do 30. 9. 2013, ko je bil premeščen na drugo delovno delovno mesto. Meni, da ugotovitveni del tožbenega zahtevka ni zastaral in da je zastaral kvečjemu dajatveni del tožbenega zahtevka za obdobje pred 12. 1. 2011. V zvezi s premestitvijo dne 1. 10. 2013 navaja, da je njegovo imenovanje v najnižji naziv delovnega mesta kriminalistični inšpektor nezakonito, posledično pa je nezakonito določena tudi plača tožnika. Meni, da bi ga tožena stranka morala v skladu s četrtim odstavkom 158. člena ZJU imenovati v najvišji naziv tega delovnega mesta, tj. v naziv kriminalistični inšpektor I, in upoštevati izhodiščni 32. plačni razred. Pri določitvi plače bi tožena stranka morala na podlagi 20. člena ZSPJS priznati in prenesti na novo delovno mesto tudi vseh 9 plačnih razredov napredovanj. Opozarja, da je tožena stranka k tožnikovi premestitvi pisno izkazala poslovni interes. Navaja, da se sodišče do teh navedb ni opredelilo, prav tako se ni opredelilo do navedb, da je tožnik izgubil štiri plačne razrede napredovanj in da 151. člen ZJU ne daje osnove za zaključek, da so pravice ob premestitvi različne glede na to, ali se javni uslužbenec premešča na lastno željo ali pa iz poslovnega razloga.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnik v pritožbi. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, sodišče prve stopnje pa se je tudi opredelilo do ugovora tožnika, da bi ga tožena stranka morala uvrstitvi v najvišji naziv delovnega mesta kriminalistični inšpektor in pri določitvi plačnega razreda upoštevati že dosežena napredovanja (6. in 7. točka obrazložitve sodbe).

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo, ali je tožena stranka ob premestitvah tožniku določila plačo ustreznega plačnega razreda glede na dosežena napredovanja in glede na uvrstitev v uradniški naziv delovnega mesta.

8. Sodišča prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva, ki med strankama niti niso bila sporna: - da je tožnik, zaposlen pri toženi stranki, sprva delal na Ministrstvu za notranje zadeve, in sicer do dne 31. 12. 2009 na delovnem mestu vodja oddelka v uradniškem nazivu višji policijski inšpektor I, po prvi premestitvi dne 1. 1. 2010 do dne 30. 9. 2013 pa na delovnem mestu višji svetovalec v uradniškem nazivu višji svetovalec I ter - da tožnik po drugi premestitvi dne 1. 10. 2013 dela v Policiji, Policijski upravi A., Sektorju B., na delovnem mestu kriminalistični inšpektor v uradniškem nazivu kriminalistični inšpektor III.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z določitvijo tožnikove plače ob prvi premestitvi dne 1. 1. 2010, glede katere tožnik trdi, da tožena stranka ni upoštevala vseh doseženih napredovanj, tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Ugotovilo je, da je ob vložitvi tožbe 12. 1. 2016 že pretekel petletni zastaralni rok za uveljavljanje zahtevkov za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke z dne 21. 12. 2009, odpravo nezakonitosti pri določitvi plače ter obračun in izplačilo razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 1. 1. 2010 dalje.

10. V skladu z 202. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki se subsidiarno uporablja za delovna razmerja javnih uslužbencev (prvi odstavek 5. člena Zakona o javnih uslužbencih - ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Enako določbo je vseboval tudi 206. člen prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.). Tožnik je tožbo v tem sporu vložil 12. 1. 2016, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je zastarala njegova terjatev za obračun in izplačilo razlike v plači za obdobje do vključno 11. 1. 2011 (tj. vključno s plačo za mesec december 2010, ki je do tega datuma že zapadla v plačilo1). Pravilno je pri tem sodišče prve stopnje pojasnilo, da tudi pri uveljavljanju razlike v plači na podlagi desetega odstavka 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) - za kar gre v delu spora, v katerem tožnik uveljavlja, da mu je tožena stranka plačo določila in izplačala brez upoštevanja doseženih napredovanj - veljajo pravila o zastaranju2. To pomeni, da v zastaralnem roku iz 202. člena ZDR-1 oziroma 206. člena ZDR zastarajo tudi denarne terjatve za obračun in izplačilo razlik v plačah, ki naj bi bile določene v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 3. člena ZSPJS), vendar le za obdobje izpred petih let pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi za kasnejše obdobje. Sodišče prve stopnje je tako zmotno presodilo, da so v celoti zastarale tožnikove terjatve za obračun in izplačilo razlike v plačah za obdobje od 1. 1. 2010 dalje, saj tiste, ki so zapadle v plačilo po 12. 1. 2011 (torej vključno s plačo za januar 2011), glede na datum vložitve tožbe 12. 1. 2016 še niso zastarale.

11. Odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne tožbeni zahtevek za odpravo nepravilnosti pri določitvi plače3 ter obračun in izplačilo razlike v plači za obdobje od 12. 1. 2011 dalje, je tako zmotna. Ker je odločitev o tem zahtevku odvisna od ugotovitve, ali je bila plača tožniku v sklepu tožene stranke z dne 21. 12. 2009 določena v skladu z zakonom in drugimi pravnimi akti (tretji odstavek 3. člena ZSPJS), je zmotna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se zaradi zastaranja zavrne tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva takšno ugotovitev. Poleg tega zastaralni rok na utemeljenost ugotovitvenega zahtevka ne vpliva, saj z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), kar pa je vsebina dajatvenega in ne ugotovitvenega zahtevka. S slednjim se namreč zahteva le ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa (ne)pristnost kakšne listine (prvi odstavek 181. člena ZPP).

12. Tožnik v tem sporu zahteva še zakonske zamudne obresti od pripadajoče razlike v plačah. Za zastaranje terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti velja triletni rok (347. člen OZ)4. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zaradi zastaranja, vendar le glede zahtevanih obresti, ki so se natekle do vključno 11. 1. 2013. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki se do tega dne še niso natekle (torej za obdobje od 12. 1. 2013 dalje), pa je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo.

13. Tožbeni zahtevek v zvezi z določitvijo tožnikove plače ob drugi premestitvi 1. 10. 2013, glede katere tožnik trdi, da ga tožena stranka ni imenovala v ustrezen uradniški naziv in da ni upoštevala vseh doseženih napredovanj, je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je presodilo, da je bila tožnikova plača ustrezno določena in izplačana. Pri tem je sicer pravilno razlagalo, da se četrti odstavek 158. člena ZJU5 nanaša le na primere premestitev javnih uslužbencev, katerih delo na delovnem mestu, na katerem delajo, ni več potrebno (drugi odstavek 158. člena ZJU). To pomeni, da uporaba te določbe v tožnikovem primeru ne pride v poštev, saj je bil tožnik premeščen na lastno željo (A13), tožena stranka pa pri tem ni izkazala poslovnega interesa (to ne izhaja niti iz odgovora tožene stranke - A10 niti iz kakšne druge listine). Pritožbeno sodišče v zvezi z uveljavljanjem nezakonite določitve plače ob drugi premestitvi še dodaja, da tožnik kot razlog ne navaja le neupoštevanja doseženih napredovanj, ampak tudi imenovanje v napačen uradniški naziv. Tega pa tožnik v tem sporu ne more več uveljavljati, saj se zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 9. 2013 (B19), s katero je bil imenovan v uradniški naziv kriminalistični inšpektor III, ni pritožil in je s tem ta odločba postala dokončna in pravnomočna6. Poleg tega pa je tožnik 30. 9. 2013 podpisal tudi aneks št. 7 k pogodbi o zaposlitvi (A11), iz katerega prav tako izhaja dogovor, da tožnik nadaljuje delovno razmerje na delovnem mestu kriminalistični inšpektor v uradniškem nazivu kriminalistični inšpektor III, kar pomeni, da se je z imenovanjem v ta uradniški naziv strinjal. 14. Sodišče prve stopnje je v tem sporu pravilnost določitve tožnikove plače ob drugi premestitvi lahko preverjalo le z vidika zatrjevanega neupoštevanja doseženih plačnih razredov napredovanj. Glede navedenega je zaključilo, da je tožena stranka tožniku pravilno upoštevala pet plačnih razredov napredovanj, največ, kot jih je lahko v skladu z določbo drugega odstavka 16. člena ZSPJS. Ali je ta zaključek sodišča prve stopnje pravilen, pa pritožbeno sodišče zaradi zmotne presoje sodišča prve stopnje o zastaranju ni moglo preveriti. Tudi odločitev o tožbenih zahtevkih, povezanih z drugo premestitvijo dne 1. 10. 2013 je namreč odvisna od pravilnosti določitve plače ob prvi premestitvi, saj se dosežena napredovanja v skladu s pravili iz 16., 19. in 20. člena ZSPJS (v določeni meri) upoštevajo pri določitvi plačnega razreda ob premestitvi na drugo delovno mesto.

15. Zaradi zmotne odločitve o zastaranju tožnikovih terjatev, povezanih s prvo premestitvijo dne 1. 1. 2010, je dejansko stanje v tem sporu ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bila tožnikova plača na delovnem mestu višji svetovalec od 12. 1. 2011 dalje pravilno določena in izplačana, ta odločitev pa vpliva tudi na pravilnost določitve plače ob drugi premestitvi dne 1. 10. 2013. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

16. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, še preden se bo spustilo v vsebinsko obravnavanje tožbe, tožnika pozvati na njeno popravo (108. člen ZPP), saj mora v skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači mora biti zneskovno določen ali pa vsaj določljiv z opredelitvijo plačnih razredov. Zahtevka za ugotovitev, da je plača tožnika v sklepu oziroma v aneksu določena nezakonito, pa sta (vsaj) nepotrebna, saj bo sodišče prve stopnje pravilnost določitve plače ugotavljalo v okviru presoje utemeljenosti dajatvenega zahtevka za obračun in izplačilo razlike v plačah.

V skladu z določbo tretjega odstavka 181. člena ZPP se (med drugim) ugotovitvena tožba lahko vloži, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravo korist od vložitve tožbe. V obravnavanem primeru pogoji za ugotovitveno tožbo niso izpolnjeni, ker tožnik uveljavlja dajatveni zahtevek.

V okviru vsebinskega obravnavanja te zadeve bo moralo nato sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je bila tožniku plača ob premestitvah dne 1. 1. 2010 in dne 1. 10. 2013 pravilno določena glede na dosežena in upoštevana napredovanja, o tožbenih zahtevkih pa odločiti ob upoštevanju materialnopravnih stališč pritožbenega sodišča glede zastaranja. Ponovno bo moralo odločiti še o stroških postopka.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Izplačilni dnevi za plače zaposlenih v državnih organih in javnih zavodih so najkasneje 5. v mesecu in so vsako leto določeni s sklepom Komisija Vlade Republike Slovenije za administrativne zadeve in imenovanja. 2 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016. 3 Ta zahtevek je vsebinsko povsem prazen in terja določnejšo opredelitev, zato se do pravil zastaranja v zvezi z njim pritožbeno sodišče ni moglo posebej opredeliti. 4 Terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti niso terjatev iz delovnega razmerja in se zato zanje ne uporablja zastaralni rok iz 202. člen ZDR-1. Tako tudi sodna praksa, glej na primer sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 185/2015 z dne 27. 8. 2015. 5 Po katerem ima uradnik pravico do imenovanja v najvišji naziv, v katerem se lahko opravlja delo na delovnem mestu, na katero je premeščen. 6 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 25/2012 z dne 17. 12. 2012.