Jedro

Do invalidnine niso upravičeni le zavarovanci, pri katerih do telesne okvare (mišične atrofije, zmanjšane funkcije zgornjega uda, omejene gibljivosti sklepov) pride zaradi bolezni, ampak tudi zavarovanci, pri katerih le-ta nastane kot posledica poškodbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 5. točki izreka glede višine stroškov spremeni tako, da se znesek 1.139,58 EUR nadomesti z zneskom 1.047,36 EUR. Znesek 1.152,36 EUR pa se nadomesti z zneskom „1.060,14“ EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2007 in št. 8.025.439 z dne 13. 2. 2008. Sodišče je odločilo, da ima tožnik pravico do invalidnine za VI. stopnjo telesne okvare in sicer za 40 % telesno okvaro, nastalo dne 1. 6. 2001 kot posledica poškodbe na delu in 30 % telesno okvaro, ugotovljeno dne 19. 3. 2007 zaradi poškodbe pri delu, skupaj torej za 50 % telesno okvaro. Nadalje je odločilo, da se invalidnina za 50 % telesno okvaro tožniku izplačuje od 31. 7. 2007 dalje v znesku 51,73 EUR na mesec z vsemi nadaljnjimi uskladitvami. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe izplačati zapadle zneske invalidnine, ki so zapadli v plačilo do izdaje sodbe, vnaprej dospevajoče zneske invalidnine pa ob rednih nakazilih. Glede stroškov postopka (5. točka izreka) pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 1.139,58 EUR ter potne stroške za tožnika za dvakratni prihod v Ljubljano v višini 12,78 EUR, vse skupaj v višini 1.152,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, v 15 dneh.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Iz pritožbe izhaja, da izpodbija sodbo v 2., 3. in 5. točki izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremeni tako, da se tožniku namesto pravice do invalidnine za VI. stopnjo, prizna pravica do invalidnine za VII. stopnjo telesne okvare ter se v skladu z navedenim spremeni znesek v 3. točki izreka (44,34 EUR namesto 51,73 EUR) ter da se zniža obveznost plačila stroškov postopka. Po mnenju tožene stranke je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem 30 % telesne okvare po poglavju IV/B, točka 3 Sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam TO, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89), ki se uporablja glede na 3. odstavek 143. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v zvezi s 454. členom ZPIZ-1. Po mnenju tožene stranke je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede na to, da je atrofija mišic zgornjega uda popoškodbena in ne posledica živčno mišičnega obolenja, kot je to določeno za to vrsto telesne okvare v IV/B, točka 3 Seznama TO. Pri tožniku ne gre za obolenje, temveč popoškodbeno atrofijo mišic zgornjega uda, kar pomeni, da ni izpolnjen dejanski stan iz navedenega materialnega predpisa. Obstoji zgolj 40 % telesna okvara zaradi ohromelosti radialisa, ne pa tudi 30 % telesna okvara po poglavju IV/B, točka 3 Seznama TO. To pa pomeni, da je podana VII. stopnja telesne okvare, ne pa VI. stopnja, kot je to razsodilo sodišče prve stopnje. Glede stroškov postopka pa tožena stranka navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevati, da tožnik s tožbenim zahtevkom ni v celoti uspel. Stroške bi torej moralo odmeriti glede na uspeh tožnika v postopku. Razen tega so tudi stroški nepravilno odmerjeni. Tako je na primer na narok dne 14. 4. 2010 pristopila odvetnica T.M.. Sodišče ne bi smelo priznati odsotnosti iz pisarne pri dveh obravnavah in niti potnih stroškov oziroma kilometrine za dve obravnavi (pri tem je potrebno upoštevati, da so stroški za narok z dne 6. 1. 2010 priznani v zadevi Ps 630/2008) glede na to, da je navedena odvetnica stacionirana v Ljubljani, kot to sledi iz splošno dostopnih podatkov na spletu.

Pritožba je delno utemeljena Pritožbeno sodišče je preizkusilo zadevo v okviru pritožbenih navedb. Pri tem je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke, opr. št. ... z dne 13. 2. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 9. 2007, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, potem ko je pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti, za katero je izvedensko mnenje podal prof. dr. M.V., dr. med., specialist splošne kirurgije in travmatologije, razsodilo, da je pri tožniku zaradi poškodbe pri delu podana telesna okvara v višini 40 % po poglavju IV/A, 1 c Seznama TO in sicer zaradi popolne okvare radialnega živca in 30 % telesna okvara zaradi hude mišične atrofije mišic nadlahti in zmanjšanja funkcije zgornjega uda po poglavju IV/B, 3 Seznama TO, prav tako zaradi poškodbe pri delu. Kot to izhaja iz pritožbenih navedb, je v zadevi sporna zgolj odločitev glede priznanja telesne okvare v višini 30 % zaradi hude mišične atrofije mišic nadlahti in zmanjšanja funkcije zgornjega uda po poglavju IV/B, 3 Seznama TO.

Med strankama očitno ni sporno, da gre pri tožniku za hudo atrofijo mišic desnega zgornjega uda in za zmanjšanje funkcije zgornjega uda zaradi omejene gibljivosti sklepov. Sodni izvedenec v izvedenskem mnenju ugotavlja, da je vzrok travmatska prekinitev kontinuitete vseh mišic nadlahti in posledična atrofija in fibrozacija vseh teh mišic ter omejena gibljivost komolčnega sklepa. Stanje je ugotavljal klinično in sicer je mišično moč mišic ramen in nadlahti testiral pri osebnem pregledu. Ugotovljeno stanje je pričakovano glede na tip poškodbe. Dodatno je svoje mnenje pojasnil še v dopolnitvi izvedenskega mnenja. Že sam izvedenec pa je opozarjal, da je odločitev o tem, ali gre za telesno okvaro, ki jo kot tako določa Seznam TO prepuščena sodišču. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Seznam TO v IV. poglavju B, točka 3 določa, da je telesna okvara v višini od 30 do 100 % podana v primeru, ko gre za mišične distrofije, spinalne mišične atrofije, polimiozite in dermatomiozite ter druga pretežno mišična obolenja v odvisnosti od stopnje zmanjšanja ali izgube funkcije. Glede na pritožbene navedbe je v zadevi odprto vprašanje, ali do navedene telesne okvare lahko pride le zaradi posledic bolezni, ali tudi zaradi poškodbe. Po stališču pritožbenega sodišča je za presojo odločilno, kakšne posledice taka okvara povzroča pri zavarovancu. Pravica do invalidnine je namreč pravica, ki se pridobi na podlagi telesne okvare kot posebnega zavarovalnega primera. Pri presoji zadeve je potrebno izhajati iz 1. odstavka 143. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljenju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Kot to izhaja iz izvedenskega mnenja, je pri tožniku zmanjšana funkcija zgornjega uda zaradi hude popoškodbene mišične atrofije mišic nadlahti. Gre torej za povsem enako stanje, kakor pri mišičnih distrofijah in drugih mišičnih obolenjih, ki so nastali zaradi bolezni. Ugotovljena telesna okvara pomeni za tožnika znatnejšo onesposobljenost posameznih organov oziroma delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljenju življenjskih potreb. Ob takem dejanskem stanju torej ni mogoče razlikovanje, za katerega se zavzema tožena stranka, torej da bi bili do omenjene telesne okvare upravičeni zgolj zavarovanci, katerih okvara je posledica bolezni, ne pa tudi zavarovanci, ki imajo enako okvaro, kot je opredeljena v že citirani določbi seznama TO, okvara pa je nastala kot posledica poškodbe.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob ustrezno razčiščenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Delno pa je utemeljena pritožba glede odločitve o povračilu stroškov postopka. Pritožba utemeljeno navaja, da je dne 14. 4. 2010 na narok kot substitutka pristopila odvetnica T.M., ki je predložila tudi substitucijsko pooblastilo (priloga sodnega spisa pod A/7), iz katerega izhaja, da je substitutka odvetnica v Ljubljani. Ker na obravnavo ni pristopil odvetnik iz Celja, temveč substitutka iz Ljubljane, je sodišče neutemeljeno priznalo stroške za prihod na obravnavo v višini 55,50 EUR, prav tako pa tudi 120 točk za odsotnost iz pisarne. Po stališču pritožbenega sodišča je utemeljenih le 40 točk. Pritožbeno sodišče je zaradi pravilne uporabe materialnega prava (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami) na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo tako, da je znesek 1.139,58 EUR znižalo na znesek 1.047,36 EUR, znesek 1.152,36 EUR pa na znesek 1.060,14 EUR. V preostalem pa je pritožbo tožene stranke glede odmere in priznanja stroškov postopka zavrnilo. Neutemeljeno namreč tožena stranka uveljavlja, da bi bilo pri odločitvi o stroških postopka potrebno upoštevati, da je tožnik le delno uspel s svojim zahtevkom. Tožnik je uveljavljal priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro in s tem svojim zahtevkom tudi v celoti uspel. Res mu je bila sicer priznana nižja stopnja telesne okvare od tiste, ki jo je uveljavljal s tožbo, vendar po stališču pritožbenega sodišča tožnik ni uspel glede relativno majhnega dela svojega zahtevka (3. odstavek 154. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.