Jedro

Kljub pomenski povezanosti si znaka nista zamenljivo podobna, ker podobnosti med konkurirajočima znakoma ni, zato se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na točko c in d 1. odstavka 44. člena ZIL-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožeče stranke zoper registracijo mednarodne znamke št. 999045. V obrazložitvi je navedel, da je Mednarodni urad svetovne organizacije za intelektualno lastnino registriral znamko št. 999045, z zahtevanim varstvom v Republiki Sloveniji. Znamka je registrirana v Republiki Sloveniji za blago/storitve, po Nicejski klasifikaciji, razvrščeno v razred 05. Tožeča stranka je vložila ugovor zoper registracijo in navedla, da je imetnik prejšnje znamke št. 312632 „ASPIRIN“, registrirane za blago iz razreda 05 NK. V zvezi z razlogom po točki b) 1. odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) je organ presojal podobnost oziroma enakost znakov na podlagi vizualne, fonetične ter pomenske analize. Ugotavlja, da je prijavljeni znak „ANOPYRIN“ podan v besedi z običajnimi črkami in poleg besede „ANOPYRIN“ ne vsebuje drugih elementov. Znak vložnika ugovora je podan v besedi z običajnimi črkami in poleg besede „ASPIRIN“ ne vsebuje drugih elementov. V okviru pomenske analize ugotavlja, da je ANOPYRIN znak, katerega bi potrošnik lahko povezoval z zdravili proti vročini, na drugi strani pa je znak ASPIRIN, zdravilo, ki je namenjeno zdravljenju prehlada, se pravi tudi vročine, ki spremlja prehladna obolenja. Zato meni, da bi potrošnik lahko znaka pomensko povezoval, saj bi oba povezoval z vročino oziroma zdravljenjem vročine. V okviru vizualne analize, ki jo je opravil s pomočjo črkovne analize, pa meni, da bo povprečni potrošnik besedi kljub enakosti nekaterih črk med seboj lahko razlikoval. Na podlagi fonetičnega vidika je ugotovil, da znaka nista fonetično podobna. V sklepu nadalje navaja, da imata znaka pomensko povezavo, vendar to ne pomeni, da sta si v celoti gledano zamenljivo podobna. Glede na celoten vtis, ki ga dajeta primerjana znaka, znak izpodbijane znamke ni zamenljivo podoben znaku znamke vložnika ugovora. Za podobne je treba šteti tiste znake, ki povprečnemu potrošniku ne omogočajo ločevati med blagom različnih proizvajalcev, s čimer je izničena temeljna funkcija blagovnih znamk kot identifikatorjev blaga in/ali storitev na trgu. Besedni del izpodbijanega znaka „ANOPYRIN“ si z besedo „ASPIRIN“ deli štiri črke, vendar je potrebno upoštevati še druge dejavnike, ki v danem primeru pripomorejo k temu, da bo besedi povprečni potrošnik razlikoval. V prvi vrsti je potrebno upoštevati, da besedi prav zaradi preostalih črk delujeta dovolj različno. Podobnost oziroma zamenljivost se presoja s stališča povprečnega potrošnika prijavljenega blaga. Povprečni slovenski potrošnik farmacevtskih proizvodov oziroma zdravil je pri nakupu tega blaga pozoren, preudaren in osveščen, saj gre za izdelke, ki vplivajo na njegovo zdravje. Poleg tega je potrebno upoštevati, da potrošnikom pri izbiri ali nakupu praviloma pomagajo strokovnjaki s tega področja tako v lekarnah kot tudi v specializiranih trgovinah. Zdravila na recept predpiše zdravnik, izda pa farmacevt. Zaradi posebne obravnave zdravil na trgu farmacevtskih proizvodov je možno, da brez škode ali nevarnosti koeksistira veliko število zdravil, ki bi po običajnih kriterijih za presojo podobnosti blagovnih znamk mogoče lahko veljala za podobna. Obstajajo številna imena, ki se začenjajo z začetnico „A“ in končujejo s končnico „RIN“ oz. „PIRYN“. Navedeno pa ne pomeni, da bi zato obstajala nevarnost, da bo potrošnik zmeden ali zaveden. Ker je Urad ugotovil, da ni izpolnjen pogoj iz točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 glede podobnosti, se zato tudi ni spuščal v podrobno primerjavo analize blaga znamk. V zvezi z navedbo v ugovoru, da je bila znamka registrirana leta 1966, zdravilo pa je v uporabi že 110 let, ter da si je v času pridobila mednarodni ogled in sloves, kar spada med notorno dejstvo, ter da je splošno znano, da se znamka dolga leta v velikem obsegu uporablja na celotnem območju Republike Slovenije, se vložnik sklicuje na točko d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 ter v svojem odgovoru zaobsega tudi točko c) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, Urad opozarja, da mora slovečnost, ugled ter oškodovanje vložnik dokazati z ustreznimi dokazi in se ne more sklicevati le na notorno dejstvo in splošno znanost. Vložnik je predložil le kopijo izpisa lastne internetne strani, iz katere je razvidna letnica registracije zdravila ASPIRIN. Ta podatek ni dokaz ugleda ali slovečnosti znamke vložnika ugovora, kvečjemu indikator, da se znamka uporablja dolgoletno. Iz dokumenta ni razviden ne čas postavitve spletne strani, ne količina oziroma število obiskov spletnih strani. Pa tudi podatek o številu obiskov na spletnih straneh sam pri sebi praviloma še ne zadošča za ugotovitev, da gre za znamko z ugledom oziroma slovečo znamko. Potrebni bi bili še primerjalni podatki po kakšnih drugih kriterijih, npr. v zvezi z oglaševanjem, prodajo in podobno, vse prikazano s kazalci količine, uglednosti, primerjalno s proizvodi drugih znamk. Tega pa ni bilo predloženo. Urad zato meni, da vložnik ugovora ni dokazal, da za njegovo znamko veljajo določila iz točk c) in d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Poleg tega pa še meni, da če si znamka nista podobna, slovečnosti oziroma dobre znanosti ali ugleda (c), d) točke) ni potrebno preizkušati.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka sicer pravilno zaključila, da sta si znamki pomensko podobni, vendar pa je nepravilno navedla, da se je tožeča stranka sklicevala na pomensko podobnost le zaradi začetnice „A“, ki naj bi navajala, da gre za označevanje antipiretikov. To ne drži, saj je tožeča stranka zatrjevala, da podobnost izhaja predvsem iz končnic „PIRIN“ oziroma „PIRYN“, predpona „A“ pa le dodatno poudarja, da gre dejansko v obeh primerih za antipiretik (zdravilo proti vročini). Vizualna analiza ni pravilna. Ne drži ugotovitev glede različne sredinske črke, saj je sredinska črka P, znaka si ne delita le nekaterih črk, ampak je skupna večina – pet črk, ki si sledijo v enakem zaporedju. Poleg tega pa, da kljub temu, da ne moremo priznati enakost črkama „I“ in „Y“, sta si črki vsaj podobni. Uvrščeni sta tudi na istem mestu. Napačna je tudi fonetična primerjava, saj si besedi delita večino zlogov (predzadnji in zadnji – poudarjeni – zloga sta si enaka). Neenaki zlog je nepoudarjen, kar zmanjša zaznavnost oziroma sličnost. Zaradi napačnih zaključkov je tožena stranka tudi primerjavo po bazah izvedla pavšalno in napačno. Kljub temu, da ni popolnoma jasno, na kakšen način bi se izdajalo zdravilo, označeno z ugovarjano znamko, je glede na naravo zdravila (antipyretik), sklepati, da bi bilo lahko tudi v prosti prodaji, enako kot Aspirin. Tožena stranka pri svojem sklepu ni zadostno upoštevala načina prodaje preko spletnih strani, kjer ni nobene asistence usposobljenega kadra. Ugovarja tudi temu, da tožena stranka ni izvedla primerjave podobnosti blaga in storitev. Tudi sodna praksa pritrjuje, da je v primerjavi obeh znakov potrebno upoštevati tudi vrsto proizvodov oziroma storitev, ki naj bi jih označevala znaka, ki si konkurirata. Ugovarja tudi ugotovljeni slovečnosti in razlikovalnemu učinku. Tožena stranka se je do slovečnosti ugovarjene znamke le pavšalno opredelila. Dokazni standard pri ugotavljanju slovečnosti je treba postaviti v skladu z razumno presojo. Katere znamke so brez dvoma dobro poznane, je mogoče ugotoviti že na podlagi razumne presoje (npr. Nike, Coca Cola, Adidas, McDonald's). Povsem nesmiselno in neekonomično je stranki, ki zatrjuje slovečnost tako znane znamke, nalagati nesorazmerno dokazno breme z dodatnimi zahtevami po predložitvi obsežnega dokaznega gradiva. Zato meni, da je že v ugovornem postopku navedla dovolj dejstev ter podala tudi relevantne dokaze, tožena stranka pa je zaradi napačne uporabe materialnega prava očitno štela, da dejstva niso dokazana, kar je posledično vodilo v zmotno ugotovitev dejanskega stanja in posledično napačno dokazno oceno. Dejstvo je namreč, da na visoko razlikovalnost besede „aspirin“ kaže med drugim tudi opredelitev besede v slovarju Slovenskega knjižnega jezika. Lastna imena slovarji kot geslo vsebujejo zgolj izjemoma, v primeru, da takšna imena v praksi pridobijo tako splošno veljavo oziroma rabo, da se jih dojema kot sinonim za določeno stvar oziroma pojem, je to treba upoštevati. Navedba znamke v slovarju, še posebej, če gre za splošni slovar kot je SSKJ in ne strokovni slovar, torej jasno kaže na široko prepoznavnost znaka (označbe), saj je to pravzaprav predpogoj, da se takšen znak vključi v slovar kot geslo. Dejansko stanje je podobno pri enakem preverjanju pomena pojma aspirin v tujih slovarjih. Upoštevajoč zgornje je jasno, da gre pri znamki aspirin za izjemno razpoznavno slovečo znamko. Dodatno navaja finančne podatke iz letnega poročila. Navaja, da internetni iskalnik pod pojmom aspirin pokaže cca 17 milijonov zadetkov. S primerjavo znamk Coca cola, McDonald's oziroma Nike vidimo, da je znamka ASPIRIN med najbolj znanimi na svetu. Podobno dokazujejo časopisni članki. Kriterij oglaševanja znamke ni najbolj primeren, saj je skladno z določili Zakona o zdravilih oglaševanje zelo omejeno. Predlaga odpravo odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo soglaša z razlogi izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ne deli mnenja s tožečo stranko, da ima črka „P“ enak položaj v besedi, saj v izpodbijani znamki leži na četrtem mestu, pri znaku znamke tožeče stranke pa na tretjem. Meni tudi, da primerjava po bazah ni bila napačna. Gre za identično črko A in končnico, osrednji del pa je različen. Glede ugovora, da ni upoštevala načina prodaje/izdaje zdravil, navaja, da ni utemeljen. Zdravila spadajo med tiste proizvode, pri katerih je ob nakupu in porabi potrošnik najbolj pozoren. Tudi pri nakupu zdravila prek interneta je na ta nakup pozoren. V zvezi z ugovorom, da ni opravila primerjave blaga, navaja, da te ni opravila, ker ni enakosti ali podobnosti znamk. Glede ugovora o slovečnosti pa poudarja, da mora ugovornik slovečnost ter ugled dokazati z ustreznimi dokazi in se ne more sklicevati le na notorno dejstvo in splošno znanost. Glede novih dejstev in dokazov pa podaja ugovor v zvezi z 20. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka ugovarja ugotovitvam tožene stranke, da si prijavljena znamka ANOPYRIN in ugovarjana – tožeče stranke ASPIRIN, nista podobni.

Po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Podobnost oziroma enakost znamk se ugotavlja na osnovi enakosti ali podobnosti znakov znamk in enakosti ali podobnosti blaga oziroma storitev. Znamki sta podobni, kolikor sta izpolnjena oba pogoja. Tožena stranka je pri presoji podobnosti znakov uporabila načelo celovite presoje, ki vključuje vizualno, fonetično in pomensko analizo. Poudarek je na disktinktivnih ter dominantnih delih znakov.

Primerjana znaka sta oba podana v besedi z običajnimi črkami in ne vsebujeta drugih elementov. V pogledu pomenske analize tožeča stranka nima vsebinskega ugovora zoper ugotovitev, da sta si znamki pomensko podobni. Pri vizualni analizi je tožena stranka navedla, da imata znaka različno število črk (8, 7); skupne so črke „A“ in končnica „RIN“. Meni, da kljub enaki začetni črki in končnici, ki praviloma najbolj pritegnejo povprečnega potrošnika, različne sredinske črke „NOPY/SPI“, pripomorejo k vizualnemu razlikovanju besed, ter da bo povprečni potrošnik besedi, kljub enakosti nekaterih črk, razlikoval. Sodišče soglaša z njeno ugotovitvijo, da sta znaka z vizualnega gledišča nepodobna. Ne deli mnenja s tožečo stranko, da je v obeh besedah črka „P“ sredinska, saj pri tej trditvi ne upošteva položaja črke „P“. Črka „P“ nima enakega položaja v besedah, v prijavljeni znamki leži na četrtem mestu, v znamki tožeče stranke pa na tretjem. Tudi ni osrednja črka. Pravilno tožeča stranka ugotavlja, da je znakoma skupnih pet črk, vendar pa niso enako pozicionirane, tako da kljub tej pravilni ugotovitvi ne moremo govoriti o njihovi enakosti. Rezultat vizualne analize torej ni podobnost znakov, kar je tožena pravilno ugotovila.

Sodišče soglaša tudi z zaključki fonetične analize. Pravilna je ugotovitev tožeče stranke o enakosti predzadnjega in zadnjega zloga. Vendar pa je napačna njena ugotovitev, da kot poudarjena kažeta na podobnost znakov. Prijavljeni znak je sestavljen iz štirih zlogov, znak tožeče stranke pa iz treh, pri čemer sodišče ne deli mnenja s tožečo stranko, da so neenaki zlogi (v primerjavi z enakimi) nepoudarjeni. Med besedama so razlike, kot jih je tožena stranka ugotovila v pogledu dolžine in mehkobe izgovorjave.

Glede na celotni vtis znaka sodišče soglaša z zaključkom, da kljub pomenski povezanosti to ne pomeni, da sta si znaka v celoti gledano zamenljivo podobna. Večina farmacevtskih proizvodov, kar je v obeh primerih znakov blago, ki se pod imenom obravnavanih znakov prodaja, se prodaja v lekarnah in specializiranih trgovinah, izdajajo jih ustrezno usposobljeni prodajalci. Tožeča stranka ugovarja, da tožena stranka ni zadostno upoštevala novih možnosti prodaje prek spletnih strani, kjer ni nobene asistence usposobljenega kadra. Sodišče meni, da se je tožena stranka opredelila tudi do te možnosti in njene argumente sprejema. Potrošnik se zaveda, da ima napačno jemanje določenega zdravila zanj lahko negativno posledico, zato tudi pri nakupih prek spleta ravna preudarno. Namreč tudi po mnenju sodišča je povprečni slovenski potrošnik farmacevtskih proizvodov oziroma zdravil pri nakupu tega blaga pozoren, preudaren in osveščen, saj gre za izdelke, ki vplivajo na njegovo zdravje.

Ker je tožena stranka ugotovila, da pogoj iz točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 – enakost ali podobnost znakov ni izpolnjen, se ni spuščala v podrobno primerjalno analizo blaga (ugotovila pa je, da obe znamki ščitita farmacevtske proizvode oziroma zdravila). Sodišče meni, da je ravnala postopkovno pravilno, saj bi tudi ob izrecni ugotovitvi, da je blago/storitve enako, morala ugovor, ki je temeljil na točki b) zavrniti, kajti ta pravna podlaga zahteva kumulativno podanost obeh pogojev. Določena podobnost v pogledu pomenske analize pa, kot izhaja iz odločbe tožene stranke, glede na prijavljeno blago (način prodaje in osveščenost slovenskega potrošnika) ne pomeni, da obstaja verjetnost zmede v javnosti, ter da bi verjetnost zmede vključevala verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

V ugovoru se je tožeča stranka sklicevala na točko d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 in posredno tudi na točko c). Po točki d) se kot znamka ne sme registrirati znak, če je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6 BIS Pariške konvencije ali 3. odstavka 16. člena Sporazuma TRIPS. Tožena stranka je ugovor v tem segmentu zavrnila, ker je menila, da tožeča stranka s predloženimi dokazili slovečnosti ni dokazala. Sodišče na tožbene ugovore, ki temeljijo predvsem na trditvi, da je splošno znano, da je ASPIRIN sloveča znamka ter da je zato tožena stranka napačno postopala, ker je zavrnila ugovor zaradi premalo dokazov, ne odgovarja, ker meni, da kolikor podobnosti oziroma enakosti znakov ni, zatrjevana slovečnost in dokazovanje le-te niso relevantni. Tožeča stranka se sklicuje s tem v zvezi na visok razlikovalni učinek njene znamke ASPIRIN. Sodišče poudarja, da je visok razlikovalni učinek znamke relevanten, vendar se mora izkazati v primerjavi obeh primerjanih znakov. V obravnavanem primeru, ko je podobnost ugotovljena zgolj v okviru pomenske analize, ker zaradi končnice „PIRYN“ oba znaka asociirata na zdravilo proti vročini, ob dejstvu, da znakov s takimi končnicami, tudi registriranimi za zdravila, obstaja mnogo, sodišče meni, da zgolj iz pomenske podobnosti tožeča stranka ne more utemeljevati, da je podana podobnost znakov, saj je tak zaključek mogoč le na podlagi celovite presoje znakov oziroma zatrjevati, da bi prišlo do verjetnosti zmede, ker ima njena znamka visok razlikovalni učinek sama po sebi. Kolikor pa se na visok razlikovalni učinek sklicuje zaradi prepoznavnosti znamke na trgu, bi morala to v okviru točke d) dokazati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.