Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče ne verjame tožniku, da uporablja le pripravljalni del kuhinje in da ta meri samo 3 m2. Sodišče dopušča možnost, da je to izmera pulta, štedilnika, pomivalnega korita in hladilnika. Nikakor pa to ne more biti površina celotnega pripravljalnega dela kuhinje, saj je treba šteti celoten prostor kuhinje, v katerem se ta pripravljalni del nahaja, ne pa zgolj površino prostora, ki jo zavzemajo pult, štedilnik, pomivalno korito in hladilnik.
I.Tožba se zavrne.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnik dosegel 550 točk in se uvršča na 263. mesto prednostne liste upravičencev za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, namenjenih za družine, za katera prosilci, glede na dohodek gospodinjstva, niso zavezani plačati lastne udeležbe in varščine, to je lista A1. Ugotavlja še, da bodo stanovanja zagotovljena tistim upravičencem na navedeni prednostni listi, ki so dosegli nad vključno 560 točk.
2.Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil.
3.Tožnik se z odločitvijo ne strinja, zato zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da mu pripada še 50 točk za neprimerno bivanje. Sklicuje se na mnenje izvedenke, ki ga je priložil vlogi. Dodaja, da izračune lahko opravljajo le osebe, ki dokazujejo usposobljenost po pravilniku. Uveljavlja tudi, da mu pripada 10 točk za utesnjenost. V zvezi s tem navaja, da ima kuhinja približno 3 m2, ne pa 15,24 m2, kot je upošteval organ. Pojasnjuje, da bi ob upoštevanju pravilne površine kuhinje bil rezultat 10,09 m2 na družinskega člana, kar se šteje za utesnjenost. Trdi, da bi toženka morala upoštevati, da je njegov dohodek višji od 1.994,27 evrov mesečno. Navaja tudi, da toženka ne upošteva odločitev sodišča, v zvezi s čemer navaja upravna spora I U 1723/2017 in I U 401/2020. Sodišču zato predlaga, naj samo odloči o stvari tako, da mu dodeli še 10 točk za utesnjenost in 50 točk za neprimerno bivanje, to je skupaj 610 točk, ter ga uvrsti na prednostno listo A1 za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem. Predlaga tudi povračilo stroškov postopka.
4.Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje. Vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Opozarja na neskladja v mnenju izvedenke, ki ga je predložil tožnik, in trdi, da nima značaja izvedeniškega mnenja po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). Dodaja, da je bila članica komisije tudi A. A., ki je usposobljena za točkovanje stanovanj, vključno z njihovo izmero. Glede uvrstitve na listo B pa pojasnjuje, da neto prihodki gospodinjstva za leto 2020 znašajo 1.578,46 evrov mesečno, kar je pod pragom za uvrstitev na listo B.
5.V nadaljevanju sta stranki vložili dodatne vloge, v katerih vztrajata pri navedbah v tožbi oziroma odgovoru na tožbo. Na naroku za glavno obravnavo je tožnik še pojasnil, da kuhinja z jedilnim prostorom v celoti sicer meri cca. 15 m2, vendar ima v souporabi samo pripravljalni del kuhinje, ki meri cca. 3 m2. Dodal je, da bi ga upravni organ moral pozvati k dopolnitvi vloge oziroma k izjavi glede dela stanovanja, ki ga ima dejansko v uporabi in souporabi.
6.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v sodnem spisu in upravnem spisu zadeve. Izvedbo ostalih dokaznih predlogov, to je postavitev izvedenca gradbene stroke ter vpogled v spletne strani, ki jih v odgovoru na tožbo predlaga toženka in ki jih v prvi pripravljalni vlogi predlaga tožnik, pa je zavrnilo.
7.Skladno z 2. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Sodišče torej presoja, ali je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita. Stranka je zato dolžna že v upravnem postopku takoj, ko je mogoče navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so pomembni za odločitev, in tako upravnemu organu omogočiti, da izda zakonito odločbo. V skladu s tem po določbi tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1 v tožbi ni več mogoče navajati dejstev niti predlagati novih dokazov, razen če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Opisana narava upravnega spora pomeni tudi, da je tožba v upravnem sporu pravno sredstvo zoper v upravnem postopku izdano odločbo. Za vložitev tožbe je v prvem odstavku 28. člena ZUS-1 predpisan tridesetdnevni prekluzivni rok. Tožbe zato po tem roku ni več mogoče širiti z navajanjem novih dokaznih predlogov.
8.Tožnik je izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke predlagal šele na naroku za glavno obravnavo. Ta tožbeni predlog je zato prepozen tako po tretjem odstavku 20. člena oziroma 52. člena ZUS-1 kakor tudi po prvem odstavku 28. člena tega zakona. Na drugačno presojo ne vpliva tožnikovo sklicevanje na drugi odstavek 20. člena ZUS-1. Te določbe namreč ni mogoče razumeti kot neomejeno preiskovalno načelo, po katerem bi bilo sodišče dolžno izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Upoštevati je treba, da je navedena določba umeščena v 20. člen ZUS-1, ki v prvem odstavku določa, da sodišče dejansko stanje preizkusi v okviru tožbenih navedb, v tretjem odstavku pa prepoveduje navajanje novih dejstev in dokazov v tožbi. Navedeno pomeni, da sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja mimo strankinih pravočasnih trditev in dokaznih predlogov.1
9.Tudi tožnikov dokazni predlog za vpogled v spletno stran, navedeno v njegovi vlogi z dne 1. 4. 2023, je prepozen iz prej navedenih razlogov. Ta dokazni predlog je tudi nepotreben, ker tožnik z njim dokazuje dejstvo, ki med strankama ni sporno, to je, da je B. B. sodna izvedenka.
10.Navedeni tožnikov dokazni predlog za vpogled v spletno stran, kakor tudi dokazni predlog za vpogled v spletne strani, ki ga je podala toženka, sta neprimerna. Na podlagi prvega odstavka 226. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. V skladu s prvim odstavkom 106. člena ZPP mora listino sodišču izročiti v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. Gre za to, da se dokazi izvajajo na glavni obravnavi, nasprotna stranka pa mora imeti možnost, da se o izvedenem dokazu izjavi. Vpogled v spletno stran, ki ni predlagan v obliki predložitve izpisa s spletne strani, ki ga je mogoče vročiti nasprotni stranki in o katerem se ta lahko izjavi, navedenih kriterijev ne izpolnjuje.
11.Tožba ni utemeljena.
12.Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev o tožnikovi vlogi na 19. Javnem razpisu za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, s katero je toženka tožnikovo vlogo v okviru liste A1 ocenila s 550 točkami. To pa glede na pogoje razpisa ne zadostuje za dodelitev stanovanja, saj bi tožnik za to moral doseči najmanj 560 točk.
13.Med strankama je sporna ocena tožnikove vloge po postavkah neprimerna površina stanovanja in kvaliteta bivanja (neprimerno bivanje).
14.Glede postavke neprimerna površina stanovanja mu toženka ni priznala nobenih točk. Ugotovila je, da ima tožnik v izključni uporabi sobi v površini 7,9 m2 in 12,95 m2, to je skupaj 20,85 m2 oziroma 6,95 m2 na družinskega člana. Ugotovila je še, da ima tožnik v souporabi hodnik v izmeri 5,73 m2, kopalnico v izmeri 3,86 m2 in kuhinjo v izmeri 15,24 m2, kar skupaj znaša 24,83 m2 oziroma 6,21 m2 na osebo, ob upoštevanju tožnika, njegovih otrok in lastnika. Ugotovila je torej, da je površina, ki jo ima tožnik v uporabi in souporabi, 13,16 m2 na osebo. Ker torej presega 12 m2, mu ni priznala nobene točke za utesnjenost.
15.Tožnik se s temi ugotovitvami ne strinja. V tožbi navaja, da ima kuhinja le cca 3 m2 in da je površina 15,24 m2 dejansko dnevna soba, ki jo uporablja lastnik. Na naroku pa je pojasnil, da je kuhinja v obliki črke L, da je sestavljena iz jedilnega in pripravljalnega dela ter da uporablja le pripravljalni del, ki meri cca 3 m2. V zvezi s tem je na naroku predlagal tudi izvedbo dokaza z izvedencem, ki naj bi ugotovil izmero stanovanja, ki ga tožnik dejansko uporablja.
16.Sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da tožnik dejansko uporablja le del kuhinje v izmeri 3 m2. Da celotna kuhinja meri 15,24 m2, je toženka ugotovila na podlagi ogleda, ki mu je prisostvoval tudi tožnik. Za merjenje površine posameznih prostorov po presoji sodišča ni potrebno posebno strokovno znanje. V komisiji, ki je obiskala tožnika, pa je sodelovala tudi A. A., ki ima tudi ustrezno strokovno znanje, saj je magistrica inženirka stavbarstva (B10).
17.Izmere posameznih prostorov, ki jih je ugotovila komisija, so razvidne iz zapisniku priloženega obrazca "zapisnik o točkovanju stanovanja" in skice na zadnji strani navedenega obrazca. Tožnik je ugotovljenim izmeram sicer ugovarjal, vendar le pavšalno. Iz izmer, navedenih v obrazcu in skici, je očitno, da dnevna soba, ki je v izključni uporabi lastnika, meri 18,41 m2. Tega prostora toženka pri izračunu površine, ki jo tožnik uporablja s svojima otrokoma, ni upoštevala. Prav tako je iz navedenih listin (kot rečeno) razvidno, da kuhinja meri 15,24 m2.
18.Sodišče ne verjame tožniku, da uporablja le pripravljalni del kuhinje in da ta meri samo 3 m2. Sodišče dopušča možnost, da je to izmera pulta, štedilnika, pomivalnega korita in hladilnika. Nikakor pa to ne more biti površina celotnega pripravljalnega dela kuhinje, saj je treba šteti celoten prostor kuhinje, v katerem se ta pripravljalni del nahaja, ne pa zgolj površino prostora, ki jo zavzemajo pult, štedilnik, pomivalno korito in hladilnik.
19.Predvsem pa je trditev, da nima v souporabi celotne kuhinje, vključno z njenim jedilnim delom, nedovoljena novota v smislu 52. člena ZUS-1, saj tega ni navajal že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. To možnost je očitno imel. Najprej bi tožnik izmere prostorov, ki jih ima v uporabi in souporabi, moral navesti že v vlogi. Temu je bila namenjena rubrika v 3. točki poglavja "Stanovanjske razmere" na 3. strani. Ta rubrika je v delu, v katerem bi moral navesti površino, ki jo ima v uporabi, ter prostore in njihovo površino, ki jih ima v souporabi, ostala neizpolnjena. Nadalje bi tožnik izmere in obseg upoštevanih površin lahko konkretizirano navedel tudi, ko je toženka pri njem opravila ogled in o tem sestavila zapisnik. Kot že rečeno, je na ugotovitve toženkine komisije podal le pavšalen ugovor. V tožbi je sicer trdil, da je prostor v izmeri 15,24 dnevna sodba, kar pa po povedanem očitno ne drži. Poleg tega je tožnik vlogi priložil tudi mnenje izvedenke gradbene stroke B. B. V zapisniku o točkovanju stanovanja, ki je priložen mnenju, rubrike o površini posameznih prostorov (točka II. Površina stanovanja) niso izpolnjene. Iz površin, navedenih v tekstualnem delu mnenja (2. stran), pa izhaja, da kuhinja meri 15,18 m2 ((2,4 x 15,51) + (3,5 x 3,59)). Površina kuhinje, kot jo je ugotovila izvedenka gradbene stroke, se torej le minimalno razlikuje (0,06 m2) od površine, ki jo je ugotovil upravni organ. Ne iz tega mnenja niti (kot že rečeno) iz tožnikove vloge in njegovih navedb v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi imel tožnik v souporabi le pripravljalni del kuhinje.
20.Tožnik je na naroku ugovarjal, da ga toženka ni pozvala k dopolnitvi vloge zaradi nejasnosti glede površine stanovanja, ki ga ima v uporabi in souporabi. Ta ugovor je glede na prvi odstavek 28. člena ZUS-1 prepozen, saj je podan po preteku roka za vložitev tožbe. Glede na pojasnjeno naravo tožbe, po preteku roka iz navedene določbe ZUS-1, namreč tožbe ni več mogoče širiti z novimi ugovori. Tudi sicer tožnik s tem ugovorom, tudi če bi bil pravočasen, ne bi mogel uspeti. Kot je sodišče že pojasnilo, je toženka pri njem opravila ogled, ki mu je tožnik prisostvoval in na katerem je ugotavljala tudi površino stanovanja, ki ga uporablja in souporablja. Da se je zavedal ugotovitev organa, izhaja tudi iz njegove pripombe na zapisnik, da se s kvadraturo ne strinja. Konkretnih navedb o obsegu uporabe in souporabe stanovanja pa ni podal.
21.Po povedanem se sodišče strinja s površino na družinskega člana, ki jo je ugotovila toženka. Ker ta presega 12 m2, se glede na določbo 3. točke priloge k Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem strinja tudi z odločitvijo, da tožniku po postavki neprimerna površina stanovanja ne pripada nobena točka.
22.Tudi po postavki Kvaliteta bivanja toženka tožniku ni dodelila nobenih točk. Po tej postavki je glede na pogoje razpisa relevantno, da je stanovanje ovrednoteno z največ 150 točkami po Pravilniku o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (Ur. l. SRS, št. 25/81 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik/81) oziroma 170 točkami po Pravilniku o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb (Ur. l. RS, št. 127/04 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik/04). Vlogi je bilo treba priložiti bodisi zapisnik o točkovanju stanovanja, s katerim razpolaga upravnik objekta, bodisi zapisnik pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin, sodno zapriseženega cenilca gradbene stroke oziroma fizične osebe, ki je opravila ustrezno izobraževanje ter ima pridobljeno potrdilo, ki dokazuje njeno usposobljenost za točkovanje stanovanj po citiranem pravilniku iz leta 2004. Navedeno izhaja iz 7. točke na 11. do 12. strani javnega razpisa.
23.Tožnik je vlogi priložil že omenjeno mnenje izvedenke gradbene stroke, ki je stanovanje ocenila s 159 točkami. Toženka pa je ob ogledu sama opravila točkovanje in stanovanje ovrednotila s 183 točkami. Obe točkovanji sta bili, kot izhaja iz obrazcev, opravljeni na podlagi Pravilnika/04.
24.V drugostopenjski odločbi toženka pojasnjuje, zakaj ni upoštevala točkovanja, ki ga je predložil tožnik, temveč je upoštevala točkovanje, ki ga je izvedla sama. Med drugim navaja, da mnenje izvedenke, ki ga je predložil tožnik, ne upošteva celotne površine stanovanja, temveč le 27 m2, da je izvedenka posledično uporabila nepravilen korekcijski faktor za stanovanje do 30 m2 in da ni točkovala tlakov v prostorih za pripravo hrane in higiene.
25.Glede tožbenega ugovora o neusposobljenosti članov komisije, ki je opravila ogled in ocenjevala stanovanje, sodišče ugotavlja, da je toženka izkazala, da je A. A., ki je bila članica komisije in je izdelala ocenjevalni zapisnik, opravila preizkus znanja za točkovanje stanovanj v skladu s pravilnikom iz leta 2004. Obe točkovanji stanovanja, tako tisto, ki ga je predložil tožnik, kakor točkovanje, ki ga je opravila toženka, sta bili izvedeni po osebi, ki je za to usposobljena. Upravni organ je zato ravnal pravilno, ko je obe točkovanji dokazno ocenil v skladu z metodološkim napotkom iz 10. člena ZUP (prosta dokazna ocena).
26.Iz citiranih določb Javnega razpisa izhaja, da se kvaliteta bivanja ugotavlja glede na vrednost stanovanja. Točkovanje po tej postavki je namreč odvisno od vrednotenja (števila točk) stanovanja po predpisih o vrednotenju stanovanj, bodisi po Pravilniku/81, bodisi po Pravilniku/04, ki sta namenjena določitvi vrednosti stanovanj kot osnove za določitve višine neprofitnih najemnin (1. člen Pravilnika/04). Ne v Javnem razpisu ne v Pravilniku/04 ni podlage za naziranje, da se kot površina stanovanja pri vrednotenju upošteva samo del stanovanja, ki ga ima stranka v uporabi in souporabi. Iz določb Pravilnika/04, pa tudi Pravilnika/81, izhaja, da se vrednoti stanovanje kot celota. V 2. členu Pravilnika/04 določena formula pri izračunu upošteva uporabno korigirano neto tlorisno površino stanovanja. V šestem odstavku 2. člena navedeni pravilnik določa, da se pri izračunu površine stanovanja uporablja standard SIST ISO 9836, kazalnik 5.1.7. Uporabna popravljena (torej korigirana) neto tlorisna površina stanovanja za izračunavanje neprofitne najemnine po tem pravilniku pa se izračuna tako, da se površine prostorov za pripravo hrane, osebno higieno, bivanje in spanje pomnožijo s korekcijskim faktorjem 1, za tam navedene pomožne prostore pa se površine pomnožijo s korekcijskimi faktorji, ki so določeni v tej določbi pravilnika. Iz nobene od navedenih določb pravilnika, niti iz njegovih drugih določb in določb standarda SIST ISO 9836 v kazalniku 5.1.7 ne izhaja, da bi bilo mogoče stanovanje vrednotiti zgolj glede na prostore, ki jih stranka zaseda. To je tudi logično, saj se po navedenih predpisih vrednoti stanovanje, ne pa njegov del.
27.Glede na navedeno tožnik ne more uspeti z očitki, da bi morala toženka upoštevati mnenje, ki ga je priložil vlogi, saj izvedenka pri vrednotenju ni upoštevala uporabne površine stanovanja v skladu s pravilnikom. Ker število točk, ki jih dosega stanovanje presega 170 točk, je pravilna tudi odločitev, da tožniku po postavki Kvaliteta bivanja ne pripada nobena točka.
28.Prav tako tožnik ne more uspeti s tožbenim očitkom, da bi toženka morala upoštevati višji dohodek od 1.994,27 evrov mesečno. Glede na to, da v tožbi izrecno vztraja, naj se ga uvrsti na listo A1, ni jasno v čem, naj bi ta navedba vplivala na točkovanje in uvrstitev na to listo. Toženka ga je namreč glede na dohodke obravnavala kot kandidata prav za listo A1.
29.Če pa z navedbo, da dosega višji dohodek od 1.994,27 evra, kolikor je mejna vrednost za uvrstitev na listo B, meri na to, da bi ga toženka morala uvrstiti na to listo, pa sodišče dodaja, da gre za trditev, ki je pavšalna in dokazno ni podprta. Tožnik namreč niti ne postavi konkretne trditve o tem, kakšne dohodke naj bi njegovo gospodinjstvo (tričlanska družina) doseglo v letu 2020. Iz drugostopenjske odločbe izhaja, da je pritožbeni organ ponovno preveril njegove neto dohodke v navedenem letu in ugotovil, da ti znašajo 1.578,56 evrov mesečno, kar ga uvršča na listo A1. Ugotovitvam, ki jih je upravni organ navedel v zadnjem odstavku predzadnje strani drugostopenjske odločbe, tožnik konkretizirano ne oporeka. Zgolj s pavšalno in dokazno nepodprto trditvijo, da so dohodki višji od praga za uvrstitev na listo B, pa ne more uspeti.
30.Glede na navedeno razlogi, ki jih v tožbi uveljavlja tožnik, niso utemeljeni. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. V posledici tega sodišče ni presojalo tožbenih navedb o neizpolnjevanju sodnih odločb s strani toženke, s katerimi je tožnik utemeljeval zahtevo za odločanje v sporu polne jurisdikcije.
31.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.
-------------------------------
1Prim. N. Smrekar v Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera GV založba, Ljubljana 2019, str. 115.