Jedro

Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje v zvezi s priporom, sodišče posebej ugotavlja, kadar ta ni ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi ali s pravnomočno obtožnico, sicer pa ga le preizkuša. Tak preizkus oz. ponovno presojo obstoja utemeljenega suma pa je treba posebej opraviti, če sodišče ugotovi nova dejstva in okoliščine, ki so pomembne za obstoj utemeljenega suma.

Pojem varnost ljudi, kot ga po 1.odst. 20.čl. Ustave kot pogoj za pripor določa navedena določba, se ne omejuje samo na ogrožanje življenja in telesne integritete posameznika, ampak vključuje tudi zdravje posameznika ali zdravje skupnosti, prav tako pa tudi varstvo premoženja posameznika ali skupnosti. Pojma varnosti ljudi ni moč omejiti le na neposredno ogrožanje posameznika, saj je varnost ljudi lahko močno ogrožena tudi z napadom na premoženje širše skušnosti oz. na premoženje države.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega Z.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obdolženega Z.T., ki je v priporu od 8.12.1998 dalje, je na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 28.12.1998, v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 8.1.1999 v teku kazenska preiskava zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve po 1. in 3. odstavku 254. člena KZ. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 8.1.1999 obdolženemu Z.T. iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) podaljšal pripor za 2 meseca. Pritožbo zagovornika obdolženega Z.T. zoper sklep o podaljšanju pripora je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 13.1.1999 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obdolženega Z.T., odvetnik Z.T., je zoper navedeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora dne 15.1.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja kršitev 20., 23., 25., 28., 29., 33. in 74. člena Ustave, izrecno pa ne navaja, ali in katere od kršitev po 1., 2. ali 3. točki 1. odstavka 420. člena (ZKP) so s tem podane. Predlaga, da Vrhovno sodišče na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine "vsled občutnih in neodpravljivih kršitev ustave" in podrejeno, da spremeni pravnomočno odločbo tako, da pripor odpravi, ali pa, da izpodbijano odločbo prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje drugostopnemu sodišču. Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da ni bila kršena ustavna pravica do pritožbe, ko drugostopno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe in da se trditev, da utemeljenost suma ni oprta na konkretna dejstva, nanaša na dejansko stanje. Predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ni moč pritrditi vložniku zahteve, da je potrebno ob vsaki odločitvi o priporu (odreditev, podaljšanje) posebej ugotavljati in dokazovati obstoj utemeljenega suma, da je oseba, zoper katero se pripor odreja (podaljšuje), storila kaznivo dejanje (2. odstavek 201. člena ZKP). Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje v zvezi s priporom, sodišče posebej ugotavlja, kadar ta ni ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi ali s pravnomočno obtožnico, sicer pa ga le preizkuša. Tak preizkus oziroma ponovno presojo obstoja utemeljnega suma pa je treba posebej opraviti, če sodišče ugotovi nova dejstva in okoliščine, ki so pomembne za obstoj utemeljenega suma. Ne gre torej za kršitev pravice do pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave, če se sodišče pri odločitvi o podaljšanju pripora in glede obstoja utemeljnega suma sklicuje na pravnomočen sklep o preiskavi ali pravnomočno obtožnico, pa se dejstva, ki so pomembna za takšno presojo, niso spremenila. Po stališču, ki ga zastopa vložnik zahteve, bi prišlo do položaja, da bi bilo moč praktično izpodbijati pravnomočen sklep o uvedbi preiskave ali sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico ob vsakem podaljšanju pripora, ne da bi se dejansko stanje kakorkoli spremenilo, temelj obeh aktov je namreč utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.

Zagovornik obdolženega Z.T. v pritožbi zoper sklep senata Okrožnega sodišča v Mariboru o podaljšanju pripora, (ki ga sedaj izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti), ni navajal, da bi se dejstva in okoliščine, ki so bile dejanska podlaga za presojo glede obstoja utemeljenega suma kakorkoli spremenile, ampak je uveljavljal svoja pravna stališča glede kaznivega dejanja po 254. členu KZ in svojo presojo, ali opis ravnanja obdolženega Z.T. v sklepu o uvedbi preiskave predstavlja uresničitev tega kaznivega dejanja (sklepčnost). Višje sodišče v Mariboru je pri preizkusu takšne pritožbe ugotovilo, da je še vedno podan utemeljen sum o storitvi kaznivega dejanja, ni pa odgovarjalo na splošna izvajanja in pravne poglede pritožnika, s čemer ni kršilo določb postopka.

Vprašanje, ali so sodelovali pri odločanju v zvezi z izpodbijanima sklepoma sodniki, izbrani po pravilih, določenih z zakonom in sodnim redom, vložnik postavlja v zahtevi povsem splošno. Tako niti ni razvidno, ali gre za sporno sodelovanje sodnika prve ali druge stopnje, oziroma po enega na vsaki stopnji. Vložnik se tudi ni skliceval na ustrezno dejansko podlago, ki bi omogočala presojo navedenega vprašanja v postopku, ki teče na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP).

Vložniku zahteve tudi ni moč pritrditi, da pritožbeno sodišče ni preizkušalo pravilnosti ugotovitve prvostopnega sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in neizogibnosti odvzema prostosti za zagotovitev varnosti ljudi. Na realno nevarnost ponovitve po oceni pritožbenega sodišča kaže nadaljevanje enake kriminalne dejavnosti, zaradi katere je zoper obdolženca že tekel kazenski postopek na Okrožnem sodišču v Mariboru (kazenska zadeva pod opr. št. ...) in okoliščina, da obdolženčevo podjetje G. Z.T. s.p. še posluje. Glede vprašanja neizogibnosti pripora za varnost ljudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je obdolženi Z.T. utemeljeno osumljen storitve dokaj težkega kaznivega dejanja, s katerim je oškodoval državni proračun za vsaj 1,500.000.000,00 SIT. Pojem varnost ljudi, kot ga po 1. odstavku 20. člena Ustave kot pogoj za pripor določa navedena določba, se ne omejuje samo na ogrožanje življenja in telesne integritete posameznika, ampak vključuje tudi zdravje posameznika ali zdravje skupnosti, prav tako pa tudi varstvo premoženja posameznika ali skupnosti. Pojma varnosti ljudi tudi ni moč omejiti le na neposredno ogrožanje posameznika, saj je varnost ljudi lahko močno ogrožena tudi z napadom na premoženje širše skupnosti oziroma na premoženje države. Tako bo v primeru, če bo podana kvalificirana oblika kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 3. odstavku 249. člena KZ, prišlo do motenj v gospodarstvu države, to pa ima lahko za posledico ogrozitev ekonomske varnosti ljudi. Prav tako ni moč izključiti možnosti, da je lahko varnost ljudi ogrožena pri kaznivem dejanju davčne zatajitve, kadar storilec z dejanjem doseže premoženjsko korist, ki daleč presega znesek, ki ga predstavlja velika premoženjska korist (3. točka 13. odstavka 126. člena KZ) in na ta način občutno prikrajša državni proračun, iz katerega država zagotavlja posamezniku uresničevanje pravic, ki mu jih daje ustava in zakon. V primerih, ko je varnost ljudi vendarle ogrožena le posredno, pa je še toliko bolj pomembna presoja neizogibnosti pripora po načelu sorazmernosti. V zvezi s tem je potrebno upoštevati tako stopnjo intenzivnosti napada na varnost ljudi kot stopnjo verjetnosti (realne nevarnosti), da storilec dejanje s takšno ali večjo težo ponovi. V obravnavanem primeru je znesek, ki naj bi si ga obdolženi Z.T. pridobil s kaznivim dejanjem davčne zatajitve, visok tudi v primerjavi z višino državnega proračuna. Okoliščina, da je dejanje ponovil kljub temu, da je zoper njega zaradi enakega kaznivega dejanja že bila v teku kazenska preiskava in da je bila po dosedanjih ugotovitvah z nadaljevanjem takšne dejavnosti pridobljena še veliko večja premoženjska korist, pa kaže na realnost nevarnosti, da bi utegnil s takšnim ravnanjem nadaljevati. Tudi pri storilcih kaznivih dejanj, kakršno je kaznivo dejanje davčne zatajitve, je praviloma moč pričakovati, da storilec po razkritju s takšnim ravnanjem ne bo nadaljeval; če pa, potem to kaže na izjemno odločenost storilca za to, da bo nadaljeval s kriminalno dejavnostjo (motiv je lahko visoka premoženjska korist). Vrhovno sodišče ocenjuje, da je podaljšanje pripora obdolženemu Z.T. v skladu s pogoji 1. odstavka 20. člena Ustave in 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP.

Vprašanje, ali je bilo kasneje obdolžencu onemogočeno nadaljevanje izvrševanja inkriminirane dejavnosti, je vezano na okoliščine, nastale po izdaji izpodbijanih sklepov. Ocena pomena teh okoliščin v zvezi z realno nevarnostjo ponovitve predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja, kar pa je predmet postopka pred sodiščem prve in druge stopnje pri novem odločanju o priporu. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Iz zahteve ni jasno, katero kršitev zakona vložnik uveljavlja, ko trdi, da "neopredeljenost kaznivega dejanja posega v načelo zakonitosti v kazenskem pravu" in da gre za kršitev načela "nullum crimen sine lege" in "lex certa". Kolikor ocenjuje, da gre za nedoločno zakonsko opredelitev kaznivega dejanja po 254. členu KZ je treba povedati, da o skladnosti zakonov z Ustavo odloča Ustavno sodišče, v kolikor pa ocenjuje, da ravnanje, opisano v sklepu o uvedbi preiskave, ki se očita obdolženemu Z.T., ne pomeni konkretizacije tega kaznivega dejanja, vložniku v okviru preizkusa zakonitosti sklepov o podaljšanju pripora ni moč pritrditi. Sklep o preiskavi, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep sodišča druge stopnje v zvezi s podaljšanjem pripora, izrecno govori tudi v Zakonu o prometnem davku, ki določa obveznosti, katerih plačilu naj bi se skušal izogniti obdolženec oziroma njegovo podjetje.

Vrhovno sodišče je v skladu z določilom 425. člena ZKP potem, ko je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, oziroma, da je ta deloma vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.