Jedro

Pravni interes za vložitev tožbe v upravnem sporu na ugotovitev kršitve ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1 ni enak pravnemu interesu tožnika v postopku, ki ga vodi tožena stranka, oziroma pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu na ugotovitev kršitve ustavnih pravic ni mogoče pogojevati z obstojem pravnega interesa oziroma izboljšanjem tožnikovega pravnega položaja v postopku, ki ga vodi tožena stranka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 431/2013-19 z dne 20. 5. 2013 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. in 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo na ugotovitev nezakonitosti dejanj, s katerimi je tožena stranka posegla v njegove pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), s predlogom, da sodišče tožbi „ugodi tako, da se ugotovi, da je tožena stranka - Komisija za preprečevanje korupcije z vodenjem postopka v zadevi št. 06210-699/2012-22 do izdaje osnutka ugotovitev o konkretnem primeru ... , tožniku kršila pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave, ker tožniku ni dala možnosti, da sodeluje v dokaznem postopku in mora te kršitve nemudoma odpraviti“, ter naknadni predlog za odločitev o vmesnem ugotovitvenem zahtevku, „da je toženka z vodenjem postopka in z odločanjem v sestavi dveh članov toženke v zadevi 06210-699/2012-22 o osnutku ugotovitev v konkretnem primeru ..., tožniku kršila pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave“ (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). Zavrglo je tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik najprej predlagal, da „se začasno, do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu zadrži javna objava ugotovitev o konkretnem primeru ..., v katerem se te ugotovitve nanašajo na tožnika“, nato pa v vlogi z dne 3. 5. 2013 spremenil predlog tako, da se črta besedilo „v delu, v katerem se te ugotovitve nanašajo na tožnika“ (II. točka izreka izpodbijanega sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da po opravljenem predhodnem preizkusu tožbe ugotavlja, da tožnik uveljavlja poseg v ustavno pravico z dejanjem in da redni upravni spor po ZUS-1 ni možen. Za ugotovitev nezakonitosti dejanj, s katerimi se posega v tožnikove ustavne pravice, v postopku do izdaje osnutka ugotovitev o konkretnem primeru pa drugo sodno varstvo glede na določbe Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK) (tudi) ni predvideno, niti ni predvideno v drugem zakonu. Tožba, ki jo je tožnik vložil dne 14. 3. 2013, je pravočasna. Pri preizkusu obstoja nadaljnjih procesnih predpostavk pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja tožnikovega pravovarstvenega interesa. Glede v pripravljalni vlogi z dne 3. 5. 2013 predlagane odločitve o vmesnem ugotovitvenem zahtevku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik s tem razširil tožbo, saj uveljavlja nov zahtevek na ugotovitev nezakonitosti posega v njegove ustavne pravice. Glede na rok za vložitev tožbe je ta zahtevek vložen prepozno, zato je v tem delu glede na 28. člen ZUS-1 tožba prepozna. Ker je sodišče zavrglo tožbo, je s tem odpadla potreba po odločanju o začasni odredbi, zato je sodišče prve stopnje zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

3. Tožnik vlaga zoper citirani sklep pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede obstoja pravnega interesa za tožbo. Stališče sodišča prve stopnje, da nima pravnega interesa, je napačno. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na pomemben tožbeni ugovor o neustavnosti ureditve, če je postopek določen v poslovniku. Torej izpodbijani sklep v tem delu nima razlogov (14. točka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zaradi nezakonite sestave tožene stranke kot kolegijskega organa je ves postopek nezakonit in ta nezakonitost še traja. Zato je postavil vmesni ugotovitveni zahtevek. Glede tega so razlogi v izpodbijanem sklepu nerazumljivi in v nasprotju sami s seboj, saj tožba ne more biti pravočasna in prepozna hkrati. Vmesni ugotovitveni zahtevek ni tožba oziroma ni nova tožba, z njim želi le doseči pravnomočno odločitev o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja, ki bo toženo stranko zavezovala v nadaljnjem postopku. Ker o tem vmesnem ugotovitvenem zahtevku sodišče ni odločilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, obrazložitev pa je sama s seboj v očitnem nasprotju glede pravočasnosti oziroma prepoznosti tožbe. V zvezi s predhodnim preizkusom tožbe in začasno odredbo meni, da mu je s takšnim odločanjem sodišča, ki je napačno, bil dejansko skrajšan rok za pritožbo zoper odločitev o tožbi s 15 dni na 3 dni, zaradi česar je bila kršena njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo ureja 25. člen URS. Izpodbijani sklep obrazložitve o odločitvi v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe sploh nima. Iz zakona ne izhaja, da mora sodišče v primeru tovrstnih tožb ob obravnavanju zahteve za izdajo začasne odredbe narediti celovito presojo procesnih predpostavk za tožbo. Ker tak poseg ni predpisan z zakonom, ne prestane testa legitimnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov te pritožbe.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je tožena stranka v zvezi z imenovanjem generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije na podlagi prijave uvedla postopek po 13. členu ZIntPK zaradi suma korupcije. Na podlagi sedmega odstavka 13. člena ZIntPK je osnutek svojih ugotovitev v navedeni zadevi pred javno objavo poslala (tudi) tožniku. V skladu z navedeno določbo namreč v primeru, kadar se ugotovitve komisije nanašajo na določeno ali določljivo fizično ali pravno osebo, komisija osnutek ugotovitev pred javno objavo pošlje tej osebi, ki se lahko v roku sedmih delovnih dni izjasni o navedbah v ugotovitvah. Če se obravnavana oseba do navedb v osnutku ugotovitev ne izjasni, to ni ovira za izdajo ugotovitev komisije. Komisija ugotovitve o konkretnem primeru skupaj z odgovorom obravnavane osebe predstavi javnosti z objavo na svoji spletni strani in na drug primeren način (osmi odstavek 13. člena ZIntPK). Komisija pri svojih postopkih v skladu z določbo prvega odstavka 15. člena ZIntPK uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če z ZIntPK ni določeno drugače, svoje poslovanje pa uredi s poslovnikom in drugimi splošnimi akti (drugi odstavek 11. člena ZIntPK).

7. Tožnik je zaradi postopka izdaje osnutka ugotovitev o konkretnem primeru vložil tožbo po 4. členu ZUS-1 in v njej zatrjeval, da je bilo, ker ni mogel sodelovati v dokaznem postopku pred izdajo osnutka, poseženo v njegove ustavne pravice iz 22. (enako varstvo pravic), 23. (pravica do sodnega varstva) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) URS. Zahteval je ugotovitev kršitve navedenih ustavnih pravic in naložitev toženi stranki, da te kršitve nemudoma odpravi.

8. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Poudarilo je, da si tožnik tudi z morebitno ugoditvijo tožbi ne more izboljšati položaja.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da si tožnik s tožbo oziroma z odločitvijo o njej ne more izboljšati položaja oziroma da ne izkazuje pravovarstvenega interesa, napačen. Tožnik je vložil tožbo na ugotovitev kršitve ustavnih pravic in ne na presojo zakonitosti oziroma odpravo osnutka ugotovitev tožene stranke. Uveljavljal je ugotovitev kršitve ustavnih pravic (zaradi nemožnosti sodelovanja v dokaznem postopku, torej postopku predlaganja in izvajanja dokazov). Zato je napačno stališče v izpodbijanem sklepu, da si tudi v primeru ugoditve tožbi, torej če bi sodišče pri vsebinski obravnavi tožbe presodilo, da so bile s postopanjem organa kršene tožnikove ustavne pravice, ne bi mogel izboljšati pravnega položaja oziroma to na pravni položaj tožnika ne bi vplivalo. Pravni interes za vložitev tožbe v upravnem sporu na ugotovitev kršitve ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1 namreč ni enak pravnemu interesu tožnika v postopku, ki ga vodi tožena stranka, oziroma pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu na ugotovitev kršitve ustavnih pravic ni mogoče pogojevati z obstojem pravnega interesa oziroma izboljšanjem tožnikovega pravnega položaja v postopku, ki ga vodi tožena stranka. Za pravni interes za vložitev tožbe v upravnem sporu na ugotovitev kršitve ustavnih pravic ni odločilno, kako bi to vplivalo na postopek, ki ga vodi tožena stranka.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča se je pri odločanju o zatrjevanem posegu oziroma kršitvi ustavnih pravic treba omejiti na konkretne ustavne pravice, katerih kršitev se uveljavlja, kakšna sta njihova vsebina in obseg ter ali so bile v postopku upoštevane oziroma so bile kršene.

11. Glede na to, da je bilo treba pritožbi ugoditi že zaradi napačnega stališča sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel pravnega interesa za tožbo, se Vrhovno sodišče do drugih pritožbenih navedb ne opredeljuje. Strinja pa se s pritožbeno navedbo, da o vmesnem ugotovitvenem zahtevku sodišče prve stopnje ni odločilo, saj njegovo stališče o tem v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da gre v bistvu za dopolnitev tožbe, ni odločitev o zahtevku.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep v celoti razveljavilo, tudi v delu, ki se nanaša na začasno odredbo, in zadevo vrnilo v nov postopek (prvi odstavek 78. člena ZUS-1). V novem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati v tem sklepu zavzeto stališče, da je v obravnavani zadevi podan pravni interes za tožbo.

13. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.