Jedro

Odmera odškodnine za duševne bolečine polnoletnega otroka za smrt roditelja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

V prometni nesreči 3.2.2001, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec, je umrl tožnikov oče. Zato je tožnik s tožbo od toženke zahteval, da mu plača za duševne bolečine zaradi smrti svojca 3.500.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2001, ko je poteklo 14 dni od poslanega odškodninskega zahtevka, in za premoženjsko škodo 251.053,15 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ter različnih datumov zapadlosti. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo vso zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo, za nepremoženjsko škodo pa 2.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje svoje sodbe, torej od 25.4.2002 dalje. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo prve stopnje v prisodilnem obrestnem delu delno spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati zamudne obresti od zneska 2.000.000 SIT od 1.1.2002 do dneva sodbe prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, veljavno v tem obdobju, od prvega dne po dnevu izdaje sodbe prve stopnje pa zamudne obresti po predpisani obrestni meri. V ostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje ter še odločilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje izpodbija zavrnitev presežno zahtevane odškodnine 1.500.000 SIT za nepremoženjsko škodo in zavrnitev presežnega obrestnega zahtevka od prisojenega zneska za čas od 6.11.2001 do 31.12.2001. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku še v revizijsko spornem obsegu. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti očeta sodišči nista v zadostni meri upoštevali velike tožnikove navezanosti na očeta, vsakodnevnih kontaktov in dejstva, da je prišlo do tragičnega dogodka ravno takrat, ko se je oče vračal od tožnika. Tožnik je bil star 49 let in bo zato trpel duševne bolečine zaradi smrti očeta še več kot 25 let. Do nesreče je prišlo pred dvema letoma, toženka pa še ni plačala sporne odškodnine, torej škodno stanje še traja in je obseg škode večji. Sodišči sta z izpodbijano prisojo kršili tožnikovo ustavno varovano pravico do enakega varstva, ker nista upoštevali sodne prakse o višini pravične odškodnine v takih primerih, kar tožnik opredeljeno utemeljuje s sklicevanjem na prisojo v zadevi II Ips 13/98. Sodišči tudi nista upoštevali izvensodne prakse. Pri utemeljevanju celotnega zahtevanega obrestnega dela se tožnik sklicuje na razloge, ki so jih v enaki obliki in vsebini njegovi odvetniki uveljavljali v številnih revizijskih zadevah. Gre za sklicevanje, da sodišče sodi le na podlagi ustave in zakona, ne pa na podlagi sodne prakse, ki je glede vprašanja začetka teka zamudnih obresti pri odškodnini za nepremoženjsko škodo poleg tega tudi zastarela, saj se je uveljavila v drugačnih družbenih in gospodarskih razmerah. Revizija poudarja kaznovalno funkcijo zamudnih obresti, opozarja na predvideno učinkovanje predlagane spremembe sodne prakse in se sklicuje na več določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč je tožnik (ki je bil v času škodnega dogodka star 49 let) živel v skupnem gospodinjstvu z materjo in očetom (ki je bil po podatkih v dokaznem postopku vpogledane smrtovnice star 75 let) vse do leta 1983, ko se je z ženo in otrokom preselil v novo hišo. Tudi starša sta se preselila v svojo novozgrajeno hišo. Oddaljenost med njimi je bila 10 km, obiskovali so se vsak drugi dan, telefonsko pa se slišali vsak dan. Odnos med tožnikom in očetom je bil zelo pristen, nikoli ni bilo nesporazumov, tožnik in brat sta očetu pomagala fizično in materialno, skupaj so praznovali rojstne dneve in vse praznike. Zato je tožnik očetovo smrt doživljal kot veliko izgubo.

Na pravkar povzeto dejansko podlago je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) in zato ne more upoštevati tistih dejanskih trditev, ki jih tožnik ni niti uveljavljal niti dokazoval že v postopku na prvi stopnji. Gre za v pritožbi na novo zatrjevano dejstvo, ponovljeno tudi v reviziji, da se je nesreča zgodila ravno takrat, ko se je oče vračal od tožnika.

Tožnik je tožbo vložil decembra 2001, sodišče prve stopnje je sodbo izdalo aprila 2002, sodišče druge stopnje pa januarja 2003. Že samo te okoliščine ne utemeljujejo prisoje višje odškodnine zaradi čakanja na njeno določitev, saj je bilo v sporu odločeno v krajšem času, kot sicer trajajo odškodninski spori. Tudi tožnikovo sklicevanje, da bo duševne bolečine glede na svojo starost trpel vsaj še 25 let, glede na očetovo starost ob smrti nima take teže, kot jo ima sicer predvideno trajanje bodoče nepremoženjske škode v drugih odškodninskih zadevah.

Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je v prvem odstavku 201. člena ZOR (v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), v 203. členu ZOR in v splošnih merilih za določanje odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 200. člena ZOR, med katerimi je tudi umestitev prisojene odškodnine v siceršnjo prisojo odškodnin v primerljivih zadevah. V okviru tega kriterija se tožnik neutemeljeno sklicuje na prisojo v zadevi pod opr. št. II Ips 13/98, ker je šlo v njej za odškodnino za duševne bolečine mladoletnih otrok zaradi smrti očeta in za odškodnino za duševne bolečine žene zaradi smrti moža, glede katerih sta bila ugotovljena znatno večji obseg in izguba, prisoja pa je bila poleg tega revizijsko preizkušana le glede vprašanja, ali je prenizka, ker je revizijo vložila le tožeča stranka. Ostalih v reviziji nekonkretiziranih primerov ni bilo mogoče obravnavati. Revizijsko sodišče je zato opravilo preizkus v okviru prisoje odškodnin za duševne bolečine polnoletnih otrok zaradi izgube roditelja in ugotovilo, da se prisojeni znesek 2.000.000 SIT povsem ustrezno umešča v okvir siceršnje prisoje odškodnin za tako škodo in da torej revizijske trditve o prenizki odškodnini niso utemeljene.

Revizija je neutemeljena tudi pri zahtevi za zgodnejši začetek teka zamudnih obresti. Enakim razlogom tožnikovih pooblaščencev v drugih revizijskih zadevah je revizijsko sodišče že večkrat odgovorilo, zakaj v takih odškodninskih sporih ni utemeljena zahteva za začetek teka zamudnih obresti od poteka 14 dni od uveljavljanja odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. Opozorilo je tudi, da bi drugačna odločitev v posamičnem primeru porušila enakost oškodovancev pred zakonom in enako varstvo pravic pred sodiščem (14. člen in 22. člen Ustave RS). Zato podrobnejši odgovor v zvezi s tožnikovim sklicevanjem na posamezne določbe ZOR tudi v tej zadevi ni potreben. V vmesnem času je prišlo do spremembe sodne prakse s sprejemom načelnega pravnega mnenja na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 26.6.2002 in prav to spremembo je pritožbeno sodišče v tej zadevi tudi upoštevalo, ko je delno drugače odločilo o začetku teka zamudnih obresti in jih priznalo že od 1.1.2002. Sprejem načelnega pravnega mnenja z njegovo objavo v ustreznih publikacijah in računalniško vodeni bazi podatkov tega sodišča učinkuje tako, da velja za vse oškodovance in omogoča njihovo enako obravnavanje. Zato je neutemeljeno tožnikovo vztrajanje, da se v njegovem primeru odloči drugače in določi začetek teka zamudnih obresti že od 6.11.2001. Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške. Odločitev o toženkinih revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.