16. 1. 2014

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, Šmarje pri Jelšah, na seji 16. januarja 2014

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti tretjega odstavka 4. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13 in 111/13) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah (v nadaljevanju predlagatelj) je s sklepom št. ZSV 207/2011 z dne 28. 6. 2012 na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) prekinilo postopek o prekršku in na podlagi 156. člena Ustave vložilo zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 4. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Po mnenju predlagatelja je izpodbijana določba ZP-1 v neskladju s 14. in 22. členom Ustave.

2.Predlagatelj je prekinil odločanje o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog policijske postaje zaradi prekrška po četrtem odstavku 42. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 82/13 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPrCP), s katerim je prekrškovni organ storilcu prekrška izrekel globo v višini 300 EUR in 3 kazenske točke. Predlagatelj navaja, da je izvedel postopek, v katerem je storilec svoj prekršek priznal, izvedeni dokazi pa so pokazali, da je bil ta storjen v takih olajševalnih okoliščinah, zaradi katerih bi bila po njegovi oceni primerna sankcija za kršitev opomin po prvem odstavku 21. člena ZP-1. Kljub izrečenemu opominu bi po navedbah predlagatelja ta moral zahtevo za sodno varstvo v delu o kazenskih točkah zavrniti kot neutemeljeno in plačilni nalog v tem delu potrditi.

3.Sankcije za prekršek in način njihovega izrekanja določa 4. člen ZP-1, ki v svojem tretjem odstavku med drugim opredeljuje, da je mogoče opomin izreči namesto globe. Slednje po mnenju predlagatelja pomeni, da mora sodišče ob opominu vedno izreči tudi predpisane kazenske točke. Predlagatelj zato ocenjuje, da izpodbijana določba nasprotuje ustavnemu načelu enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in onemogoča uresničevanje pravice do enakega pravnega varstva (22. člen Ustave). Zakonodajalec naj bi z izpodbijano ureditvijo brez utemeljenega razloga izenačil vse cestnoprometne položaje ne glede na njihovo nevarnost, ogrožanje, posledice in povzročitelje. Zato naj sodišče ne bi moglo izvrševati pravice do enakega pravnega varstva, ki pomeni uresničitev pravne pravičnosti.

4.Ustavno sodišče je zahtevo poslalo Državnemu zboru in Ministrstvu za pravosodje, ki nanjo nista odgovorila. Mnenje o zahtevi je Ustavnemu sodišču poslala Vlada.

5.Vlada ocenjuje, da tretji odstavek 4. člena ZP-1 ni v neskladju s 14. in 22. členom Ustave, saj celoten sistem obravnavanja kršiteljev cestnoprometnih prekrškov po ZP-1 omogoča, da se glede na dejanski stan kršitve podobne kršitve obravnavajo podobno in različne različno. Podrejeno pa meni, da niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje. Člen 42 ZPrCP,[1] ki je določal prekršek in predpisoval sankcije zanj v času storitve prekrška, je bil namreč po izdaji sklepa o prekinitvi postopka spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 57/12 – v nadaljevanju ZPrCP-A), ki je začel veljati 28. 7. 2012, uporabljati pa se je začel 1. 9. 2012. Veljavni ZPrCP v četrtem odstavku 42. člena predpisuje za kršitev določb o spremembi smeri in premikov vozila le globo 120 EUR, ne pa več kazenskih točk, kot je to predpisoval ZPrCP v času vložitve zahteve. Glede na to bi moralo sodišče po mnenju Vlade upoštevati drugi odstavek 2. člena ZP-1, ker je zakonska določba po spremenjenem četrtem odstavku 42. člena ZPrCP nedvomno milejši predpis.

6.O navedbah v mnenju Vlade se je izjavil predlagatelj. Vztraja pri zatrjevani protiustavnosti izpodbijane določbe. Pritrjuje Vladi, da se je v konkretnem primeru uporabljeni četrti odstavek 42. člena ZPrCP po vložitvi zahteve za oceno ustavnosti spremenil. Strinja se tudi, da je veljavni zakon milejši, saj kazenskih točk za konkretni prekršek ne določa več. Vendar pa to dejstvo po mnenju predlagatelja stanja stvari ne spreminja. Meni, da je ZP-1 krovni zakon, ki enotno predpisuje sankcije za prekrške, način njihovega izrekanja, pravila postopka in drugo. Vprašanje opomina in možnost njegovega izrekanja je zato po njegovem mnenju treba urediti na tej ravni in ga ne povezovati s konkretnimi področnimi zakoni (v tem primeru ZPrCP), ki so, še zlasti glede višine in vrste sankcij za posamezne prometne prekrške, podvrženi vsakokratni in spreminjajoči se volji zakonodajalca.

B.

7.Sodišče mora po 156. členu Ustave prekiniti postopek in začeti postopek za oceno ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Navedeno ustavno določbo povzema tudi prvi odstavek 23. člena ZUstS. Iz te določbe izhaja, da lahko sodnik začne postopek za oceno ustavnosti zakona le, če prekine postopek odločanja o posamični zadevi, v kateri bi moral uporabiti domnevno protiustavno določbo zakona. Tako dejstvo prekinitve postopka kot tudi to, da mora sodnik izkazati, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča, napolnjujeta okvir procesne predpostavke, ki mora biti izpolnjena za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Če ta ni izkazana, Ustavno sodišče zahtevo zavrže (prvi odstavek 25. člena ZUstS). Zato je Ustavno sodišče najprej preizkusilo, ali je izpolnjena procesna predpostavka za odločanje o ustavnosti izpodbijane določbe.

8.V obravnavanem primeru je predlagatelj prekinil postopek odločanja o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa zaradi prekrška po četrtem odstavku 42. člena ZPrCP. Navedeni odstavek je v času storitve prekrška določal, da se z globo 300 EUR kaznuje za prekršek voznik, ki ravna v nasprotju z določbami tega člena. Poleg tega je določal, da se vozniku motornega vozila izrečejo tudi 3 kazenske točke. S plačilnim nalogom, ki je predmet prekinjenega postopka, je bila storilcu prekrška izrečena globa v višini 300 EUR in 3 kazenske točke. Navedena določba ZPrCP je veljala tudi v času, ko je predlagatelj prekinil postopek in vložil zahtevo za oceno ustavnosti izpodbijane določbe. Kot navaja že Vlada v svojem mnenju, je 28. 7. 2012 začel veljati ZPrCP-A, ki je spremenil 42. člen ZPrCP tako, da je med drugim znižal predpisano globo in ne predpisuje več kazenskih točk. Navedeni zakon se je začel uporabljati 1. 9. 2012.

9.Procesna predpostavka, ki jo za začetek postopka za oceno ustavnosti z zahtevo sodišča določa prvi odstavek 23. člena ZUstS, mora biti izkazana ob vložitvi zahteve. Na njen obstoj mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi je med postopkom za oceno ustavnosti prišlo do spremembe zakona, ki določa prekršek in predpisuje sankcijo zanj, prav v delu, ki vpliva na izrek sankcije v prekinjenem postopku. Spremenjena materialna določba, ki predpisuje nižjo globo in ne predpisuje izrekanja kazenskih točk, je za storilca prekrška milejša. Po drugem odstavku 2. člena ZP-1, ki določa meje sankcioniranja prekrškov, se v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe zakona ali predpis, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši. Da bo moral v konkretnem prekinjenem postopku uporabiti milejšo določbo, se strinja tudi predlagatelj. To pa pomeni, da se predlagatelju ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo ne bo treba ukvarjati z vprašanjem potrjevanja izrečenih kazenskih točk ob morebitnem izreku opomina namesto globe.

10.Dvom v ustavnost izpodbijane določbe, ki se je zastavil predlagatelju, je tako odstranjen. Zato procesna predpostavka za odločanje o ustavnosti izpodbijane odločbe ni izpolnjena. Predlagatelj namreč ni izkazal, da mora zakonsko določbo v delu, v katerem jo izpodbija z zahtevo, uporabiti v postopku, v katerem odloča. Njegovo zatrjevanje, da je ZP-1 krovni zakon ter da je treba vprašanje opomina in možnost njegovega izrekanja urediti na tej ravni, ne pa ga povezovati s konkretnimi področnimi zakoni, na navedeno ugotovitev ne more vplivati. Za procesno predpostavko iz 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS je namreč bistveno prav to, da mora sodišče zakonske določbe, ki jih izpodbija in ki jih ni mogoče ustavnoskladno razložiti, uporabiti prav v postopku, ki ga je prekinilo. Slovenski ustavni red ne pozna različnih vrst zakonov. Zato z zatrjevanjem, da bi moral kak zakon, ki ga sodišče sicer uporablja pri odločanju, urejati posamezna vprašanja, ni mogoče utemeljiti, zakaj bi bilo v prekinjenem postopku treba uporabiti izpodbijano zakonsko določbo.

11.Ker procesna predpostavka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe ni podana, je Ustavno sodišče zahtevo zavrglo.

C.

12.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Uradni list RS, št. 109/10.