Jedro

Tudi v sporih majhne vrednosti je sprememba tožbe načeloma dopustna do konca glavne obravnave, vendar pa mora sodišče upoštevati omejitve pri navajanju novih dejstev in novih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K., opr.št. I 2002/00647 z dne 13.5.2002 razveljavilo v 1. in 3. tč. izreka, ki se nanašata na plačilo glavnice v znesku 84.014,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2002 do plačila ter na izvršilne stroške v znesku 11.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2002 do plačila in je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožečo stranko je obvezalo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 5.600,00 SIT. Zavrnilo je namreč uporabo splošnih pogojev tožeče stranke, ki v 44. čl. določajo, da mora odjemalec poravnati stroške dobave toplotne energije v višini 100 % njegove mesečne akontacije sorazmerno s časom od prekinitve do ponovne vključitve za čas, ko mu je bila prekinjena dobava toplotne energije. Ker je to določilo po mnenju sodišča prve stopnje pretirano strogo in ni v skladu z načelom enake vrednosti dajatev.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka in v pritožbi navaja, da je tožeča stranka že tekom postopka izdelala izrečun fiksnih stroškov, ki zajemajo stroške vzdrževanja in upravljanja kotlovnice ter toplotnih postaj. Tožeča stranka je stroške, ki so odvisni od uporabe vtoževala že v pripravljalni vlogi z dne 19.12.2002 in sicer v 4. tč., kjer je točno navedla, kateri stroški so poleg stroškov porabe goriva, vode in elektrike še zajeti v ceni ogrevanja. Z vlogo z dne 16.7.2003 tožeča stranka ni navajala novih dejstev in dokazov, temveč je le sodišču predložila izračun fiksnih stroškov, ki jih sodišče sicer v temelju priznava. Tožeča stranka je navedla že uvodoma v vlogi z dne 16.7.2003, da gre za izračun fiksnih stroškov, če sodišče ne bi hotelo priznati 100 % akontacij ogrevanja za čas, ko je bilo toženi stranki ogrevanje odklopljeno. Sodišče je kršilo tudi določbe 182. čl. ZPP. Ta določa, da če sta dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, tožeča stranka lahko uveljavlja z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. To je tudi tožeča stranka storila, saj je v vlogi z dne 16.7.2003 navedla, da v kolikor sodišče meni, da tožeča stranka ni upravičena do povračila 100 % stroškov ogrevanja, je tožeča stranka pripravila izračun, koliko znašajo fiksni stroški znotraj akontacij. Sodišče je kršilo tudi 286. čl. ZPP, ki določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov. Ponuditi mora dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, kjer so pritožbeni razlogi omejeni. V kolikor bi sodišče prve stopnje res kršilo določbo 182. čl. ZPP in tudi 286. čl. ZPP kot zatrjuje v pritožbi tožeča stranka gre le za relativno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP, kar pa ni pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti. Po izrecni določbi 1. odst. 458. čl. ZPP se sodba v sporih majhne vrednosti lahko izpodbija le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne more pa se izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče skladno z 2. odst. 350. čl. ZPP paziti tudi po uradni dolžnosti. V predmetni zadevi tožeča stranka zatrjuje, da je s pripravljalno vlogo z dne 16.7.2003 sicer spremenila tožbo skladno z določbo 182. čl. ZPP, vendar v tej vlogi ni navajala novih dejstev in novih dokazov. Pritrditi je potrebno pritožbi, da je tudi v sporih majhne vrednosti sprememba tožbe načeloma dopustna do konca glavne obravnave, vendar pa mora sodišče upoštevati omejitve pri navajanju novih dejstev in novih dokazov. V 451. čl. ZPP je izrecno določeno, da v postopku v sporu majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. Nato lahko vsaka stranka vloži še po eno pripravljalno vlogo (452. čl. ZPP), v kateri lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze. Dejstva in dokaze, ki jih stranka navaja kasneje pa se ne upoštevajo (453. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi, ki jo je vložila dne 16.7.2003, s katero je poleg obstoječega zahtevka podrejeno uveljavljala plačilo fiksnih stroškov, kateri ne zajemajo stroške porabljenega goriva, vode in elektrike in je za te stroške tudi predložila obračun. Ne držijo pritožbene trditve, da je izrecno fiksne stroške uveljavljala tudi v prvi pripravljalni vlogi z dne 19.12.2002, kajti ti stroški niso bili posebej obračunani, zato je tožeča stranka pripravila nov izračun, kar pa pomeni novo dejstvo in nov dokaz. Zato sodišče prve stopnje pravilno spremembe tožbe ni moglo upoštevati.

Na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, kajti tudi po mnenju pritožbenega sodišča za čas, ko je bila toženki prekinjena dobava toplotne energije, tožeča stranka ne more uveljavljati plačilo 100 % akontacije, kot je to določeno v 44. čl. Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplotne energije tožeče stranke. To določilo je namreč v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev (15. čl. ZOR) v času pravnega razmerja veljavnega zakona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno na podlagi 143. čl. ZOR zavrnilo uporabo tega določila. Tožeča stranka si je namreč z določilom 44. čl. Splošnih pogojev izgovorila plačilo tudi tistih stroškov, ki ji zaradi odklopa toplotne energije ne morejo nastati, to je stroškov v zvezi s porabo goriva. Tožeči stranki gredo za sporni čas le stroški vzdrževanja in upravljanja skupnih naprav. Tožeča stranka za sporno obdobje ima pravico zahtevati povrnitev stroškov vzdrževanja in upravljanja skupnih naprav in le-te je tožena stranka dolžna plačati, četudi ji je bila toplotna energija izključena. Ker teh stroškov tožeča stranka v svojih vlogah pravočasno ni specificirala in ni podala ustreznih dokazov, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je pritožba tožeče stranke iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.