Jedro

Obrazloženost dokaznega predloga je nujni pogoj, da bi sodišče o predlogu odločalo, ne pa že, da bi mu ugodilo. Zato je potrebna utemeljenost, ki je odvisna od vsebine, ki bo z izvedbo predlaganega dokaza pridobljena.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega JM se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 315,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 94362/2010 4. 10. 2013 obdolženega JM spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu ob uporabi 50. v zvezi z 2. točko prvega odstavka 51. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) najprej določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, na kar mu je po 59. členu KZ-1 preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju K 346/2002 z dne 20. 3. 2007, s katero je bila obdolženemu po drugem odstavku 299. člena KZ določena kazen 5 mesecev zapora in po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi plačati stroške tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka odstavka ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice ter nagrada ter potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanke se po prvem odstavku 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev, oškodovanka pa je bila po tretjem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčevega zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Če pritožnica z obrazložitvijo, po kateri sodišče prve stopnje ni imelo zadostne zakonske podlage v drugem odstavku 299. člena in drugem odstavku 329. člena ZKP za zavrnitev obrazloženih dokaznih predlogov po zaslišanju dveh prič in po postavitvi novega izvedenca klinične psihologije, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ta ni podana. Obrazloženost dokaznega predloga je nujni pogoj, da bi sodišče o predlogu odločalo, ne pa že, da bi mu ugodilo. Zato je potrebna utemeljenost, ki je odvisna od vsebine, ki bo z izvedbo predlaganega dokaza pridobljena. Če vsebina denimo ni v zvezi s predmetom obravnavanja v njegovem dejanskem ali pravnem oziru (neodločilnost) dokazni predlog ne more biti utemeljen kot ni utemeljen tedaj, ko po vsebini ne prinaša ničesar več od tistega, kar v določenem dokaznem stadiju ne bi bilo že znano in hkrati ni razlogov, da bi bilo treba v to kakorkoli dvomiti (nepotrebnost). Ker je sodišče prve stopnje predlagane dokaze zavrnilo s podobnimi razlogi, zgornji zakonski določbi nista mogli biti nepravilno uporabljeni, sploh pa niti pritožnica prispevka dokazov, ki jih je predlagala, k razjasnitvi zadeve in vpliva na drugačno odločitev sodišča ni konkretizirala ter že zato v povzetih prizadevanjih ne more biti uspešna.

5. Kdaj in kako je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon iz pritožbene obrazložitve neposredno ni razbrati. Pritožnica sicer navaja, da pogojna obsodba ni bila preklicana, skladno s pogoji iz drugega odstavka 59. člena KZ-1, kar bi kazalo na kršitev kazenskega zakona iz 4. oziroma 5. točke 372. člena ZKP, hkrati v nadaljevanju nasprotuje dejanskim ugotovitvam v zvezi s preklicem, ki so predmet odločbe o kazenski sankciji kot pritožbenega razloga iz 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP. Pravi namreč, da je bil obdolženi predhodno obsojen za kaznivi dejanji, ki ju je storil pred več kot desetimi leti, ter da nobenega izmed teh, vključno z obravnavanim po vrsti ne gre enačiti.

6. Formalni pogoji iz drugega odstavka 59. člena KZ-1 za preklic navedene pogojne obsodbe obdolženemu so bili nedvomno izpolnjeni, materialni pogoji pa tudi. Po jasnih razlogih sodbe sodišče prve stopnje obdolženega ni prepoznalo kot specialnega povratnika, ampak kot t.i. splošnega povratnika, za katerega je nato v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da predhodni kazenskopravni odzivi niso dosegli pričakovanih učinkov, zaradi česar je treba zadnjega od teh (določeno kazen iz pogojne obsodbe sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju K 346/2002 z dne 20. 3. 2007), udejanjiti. Gre za odločitev, ki je z vidika uporabe kazenskega zakona in z vidika dejstev, ki določajo odločbo o kazenski sankciji, popolnoma pravilna.

7. V graji dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnica navaja, da je bila oškodovankina izpovedba o tem, da se je drugim zaupala potrjena zgolj z izpovedbo obdolžencu nenaklonjene priče KS in delno z izpovedbo priče ITK, medtem ko druge priče česar takšnega v njihovih izpovedbah niso omenjale. Še več, nekatere od teh (med njimi tudi KS in zlasti MP ter UM) so glede posameznih oškodovankinih navedb izpovedovale popolnoma različno, pri čemer ne bi smelo ostati prezrto, da je oškodovanka že v času kazenskega postopka obdolženega skupaj z drugimi obiskovala, spet pa v njegovi navzočnosti na glavni obravnavi ni hotela izpovedovati. Zaradi naštetega je razbremenjujoča izpovedba priče FM po pritožničini oceni toliko pomembnejša, vrzel v njegovi izpovedbi glede drvarnice pa bi lahko bila odpravljena ravno z zaslišanjem priče BM, ki bi povedal, da drvarnica v bližini katere bi naj prišlo do otipavanja, v času tega dejanja še ni bila postavljena. Končno, pritožnica šteje izvedensko mnenje izvedenca kliničnega psihologa za nezanesljivo, ker ni razpolagal z vsemi listinami v spisu in izjavami prič, ker ni pregledal vseh oškodovankinih pisem in ne spisa Centra za socialno delo na P. 8. Ugotovitev sodišča prve stopnje o potrjenosti oškodovankine izpovedbe je pravilna. Vpliv nerešenega upniško dolžniškega razmerja med obdolženim in pričo KS na vsebino njene izpovedbe po presoji pritožbenega sodišča ni zaznaven, pri priči ITK pa kakršnekoli druge okoliščine, ki bi vplivale na vsebino njene izpovedbe sploh niso bile zatrjevane. Potrjenost oškodovankine izpovedbe, ki je ves čas enaka, neoziraje se na stike z obdolžencem, z izpovedbo priče MP je sicer posredna, kar je bilo ugotovljeno že v razlogih sodbe, vendar je to še zmeraj izpovedba, ki v splošnem ustreza tistemu, kar je povedala oškodovanka. Razhajanja v njunih izpovedbah glede drvarnice so nepomembna, ker gre za kontrolno dejstvo, ki ne terja tolikšnega dokaznega vložka, kot ga pritožnica v pritožbeni obrazložitvi pričakuje. Odprava vrzeli v izpovedbi priče FM, ki bi se naj pri tako dinamičnem delu kot je spravljanje drv ne ločil od obdolženega, z izpovedbo druge priče je zato nepotrebna, medtem ko njene v splošnem razbremenjujoče vsebine ni mogoče povezati (vsaj) z izpovedbo priče ITK in ne z ugotovitvami izvedenca kliničnega psihologa. Enako velja za izpovedbo priče UM, ki v primerjavi z oškodovankino izpovedbo deluje zelo ozko in brez dodatnih okoliščin v zvezi s samim dejanje, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti. Pritožničina nasprotovanja ugotovitvam izvedenca kliničnega psihologa so načelne narave in niso povsem točna. Pritožnica listin, oškodovankinih pisem in delov spisa Centra za socialno delo na Ptuju, s katerimi bi izvedenec po pritožbeni obrazložitvi moral razpolagati, ni opredelila, deli zbranih obvestil in izpovedb v kazenskem postopku pa so povzeti že v pisno izdelanem izvedenskem mnenju, ki je bilo z izvedenčevima izpovedbama na glavnih obravnavah, ko je hkrati odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, ustrezno dopolnjeno. Glede na to, na koncu pritožbene obrazložitve omenjeni zapisnik sestanka kriznega tima CSD Ptuj z dne 12. 11. 2009, v katerem „dogodek v drvarnici“ ni opisan, ničesar ne spreminja, saj gre za zapis tistega, kar je bilo kriznemu timu navajano in ne tistega, kar bi bilo dokončno ugotovljeno. To se je zgodilo v kazenskem postopku, ko po preizkušenih prizadevanjih ni utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje dvomiti.

9. Pritožbeno sodišče ob neutemeljeni pritožbi, kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo (383. člen ZKP) ter je po vsem navedenem napadeno sodbo potrdilo (391. člen ZKP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in tarifni številki 7113 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženčevih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.