Jedro

Način komuniciranja med stranko in njenim pooblaščencem je v celoti prepuščen pooblaščencu in stranki, morebitne težave v komunikaciji pa ne morejo predstavljati opravičljivega razloga, po katerem bi sodišče prve stopnje lahko ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka predlog dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje z dne 18. 7. 2012 zavrnilo. V 2. točki izreka pa je ugovor dolžnika z dne 18. 7. 2012 zavrglo.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dolžnik po svojem pooblaščencu in navaja, da pojem „težave v komuniciranju“ zajema primere, ko je razlog res v sferi strank, kot tudi primere, ko je razlog zunaj njene sfere. Je pa ravno to bistvenega pomena za presojo upravičenosti vrnitve v prejšnje stanje. Sodna praksa, ki jo ponuja sodišče, velja za primere, ko je bil razlog vedno na strani katere od strank. Predmetni primer pa ni takšen, saj zaradi odločitve Google serverja, o kateri pa nista bila obveščena ne dolžnik niti odvetnik, elektronsko pismo ni prispelo oziroma je prispelo v spam predal. Na to dejstvo pa stranki ne moreta vplivati niti ga pričakovati. Ni enako, če prispelo pismo založi odvetnik, ali ga založi pošta. Sodišče se najprej postavi na stališče, da bi bil običajen oziroma skrben način komunikacije z elektronsko pošto še telefonska potrditev. Temu pa ni mogoče slediti v letu 2013. Seveda si je mogoče za nazaj vedno omisliti mehanizme, ki odklanjajo še tako nepričakovano napako in to velja za vse. Vendar ob trenutku oddaje elektronske pošte enostavno ni mogoče pomisliti, da ta ne bo prispela. Upravičeno je celo šteti, da je elektronska pošta celo najbolj zanesljiv in najhitrejši način komunikacije. Roki vnašajo v procese resnost in ritem, niso pa namenjeni zmanjševanju sodnih zaostankov. Če je resnost podana, vendar do zamude vseeno pride, je temu namenjen institut vrnitve v prejšnje stanje. Objektivizacija meril ali pa neživljenjska merila skrbnosti težišče prenašajo predvsem na drugo. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik ni podal odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

6. Iz spisa izhaja, da je bil sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vročen dolžniku 15. 6. 2012, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen 3. 7. 2012. Dolžnik je 18. 7. 2012 pri sodišču prve stopnje vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter ugovor zoper sklep o izvršbi in v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navajal, da je res 15. 6. 2012 prejel sklep o izvršbi. Istega dne je sklep o izvršbi skeniral in ga poslal svojemu pooblaščencu po elektronski pošti na njegov elektronski poštni naslov, elektronske pošte pa pooblaščenec ni prejel, ker jo je sistem avtomatsko uvrstil med vsiljeno pošto, torej tja, kamor sicer romajo reklame. Niti dolžnik niti njegov pooblaščenec o tem nista vedela, vse dokler ni bil dolžniku s transakcijskega računa zarubljen znesek. Po poizvedovanju je dolžnik izvedel, da se je to zgodilo zato, ker je Google server po svojih algoritmih pošiljatelja avtomatično uvrstil na posebno listo, nato pa prejemnikom sporočila oddelil vsiljena sporočila in ne v elektronski predal. Za svoje navedbe je predlagal zaslišanje dolžnika, vpogled v vročilnice za prejeti sklep ter zaslišanje A. A. in dva izpisa iz elektronske pošte.

7. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje (ter posledično tudi zavrglo ugovor zoper sklep o izvršbi) in pri tem podrobno pojasnilo, da zamude, ki so nastale zaradi težav v komunikaciji med odvetnikom in stranko (ne glede na to ali so nastale po krivdi odvetnika ali po krivdi stranke ali tretjega) gredo v breme stranke in vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na več odločb, po oceni sodišča prve stopnje, kakor tudi pritožbenega sodišča, pa neprejem dolžnikove elektronske pošte pooblaščencu, ne predstavlja upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje.

8. Dolžnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep izpostavlja situacijo, da konkretni primer ni primer, kjer bi lahko zaradi zamude roka za vložitev ugovora krivili stranko ali njenega pooblaščenca, temveč gre za situacijo, ko je Google server avtomatično preusmeril dolžnikovo elektronsko pošto v pooblaščenčev predal za vsiljeno pošto, kar po njegovi oceni ni enako primerom, ko je za zamudo roka kriva stranka ali njen pooblaščenec. Takšno naziranje pa ni pravilno. Ni mogoče prezreti, da je dolžnik že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedel, da se tudi sam ukvarja z izdelovanjem spletnih strani in v svojih poslih pošilja tudi masovna sporočila, torej sporočila, kjer gre za celo kopico naslovnikov. Nadalje je navajal, da Google server po svojih algoritmih takšnega pošiljatelja avtomatsko uvrsti na posebno listo, nato pa prejemnikom sporočila oddeli kot vsiljeno pošto in ne v elektronski predal naslovnika. O tem pa sistem ne obvesti ne pošiljatelja ne prejemnika in tako dolžnik niti njegov pooblaščenec nista vedela, da elektronsko pismo ni prispelo pooblaščencu dolžnika. Že s to navedbo je dolžnik pravzaprav potrdil, da je seznanjen z delovanjem Google serverja v primerih, ko pošilja masovna sporočila, katera velikokrat ne pridejo v elektronski predal naslovnika, temveč so uvrščena v vsiljena sporočila. Zato je toliko bolj pomembno, da bi se dolžnik glede na to, da se sam ukvarja z izdelovanjem spletnih strani in pozna poslovanje Google serverja, moral z veliko večjo mero skrbnosti prepričati, ali je poslano elektronsko pismo dejansko prispelo njegovemu pooblaščencu v elektronski predal. Tudi način komuniciranja med stranko in njenim pooblaščencem je v celoti prepuščen pooblaščencu in stranki, morebitne težave v komunikaciji pa ne morejo predstavljati opravičljivega razloga, po katerem bi sodišče prve stopnje lahko ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Niti ni pomembno, kakšen je razlog, zaradi katerega je stranka zamudila rok za opravo dejanja v primeru, ko je do zamude roka za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine prišlo izključno zaradi težav v komunikaciji med stranko in odvetnikom. Po podelitvi pooblastila se tako medsebojni dogovori in sama komunikacija med stranko in njegovim pooblaščencem presoja kot njuno notranje razmerje, ki navzven nima nobenega vpliva, predvsem pa nima nobenega vpliva na sodišče. Zato je tveganje na strani stranke, ko sodno odločbo pošilja po elektronski pošti svojemu pooblaščencu, še posebej takrat, kadar se ukvarja s tovrstnimi posli in se zaveda, da se lahko brez opozorila Google serverja zgodi, da pošta dejansko ne pride v poštni predalnik naslovnika. Zato v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o naključju, ki se je pripetilo stranki niti o dogodku, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti. Iz navedenih razlogov so zato pritožbene navedbe neutemeljene, sklep sodišča prve stopnje pa pravilen in zakonit (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ker dolžnik v pritožbenem postopku ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.