Jedro

Objekti, ki služijo glavnemu objektu, so pomožni objekti. Morebitna okoliščina, da je pomožni objekt samostojen predmet lastninske pravice, ne vpliva na obseg funkcionalnega zemljišča h glavnemu objektu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, naj sodišče ugotovi, da je lastnik tistega dela parcele št. 649 vl. št... k.o..., na kateri stoji tožnikova druga drvarnica s shrambo in predprostorom ter tistega dela parcele, kjer je stala lesena lopa, v skupni izmeri 38 m2. Zavrnilo je tudi nadaljnji zahtevek, da naj sodišče oba dela izloči iz zapuščine po pokojni materi pravdnih strank F. J. in dovoli popravo spremembe vrste rabe in površine te in sosednjih parcel. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta svojo odločitev oprli na dejstvo, da tožnik ni dokazal pravnega temelja, na podlagi katerega bi lahko pridobil lastninsko pravico na delu sporne nepremičnine.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji opisuje potek dogodkov v zvezi z razdružitvijo prvotnega solastnega stavbnega zemljišča vl. št...

k.o... Razdružilna pogodba z dne 12.5.1976 je bila razlog za geodetsko odmero in razdelitev parcele št. 649 na več manjših parcel. Dotedanja parcela št. 649 se je zmanjšala in sicer le na tisti del zemljišča, na katerem stoji stavba, z dostopom do nje in pomožnimi objekti. Vse pomožne objekte (tudi sporno lopo) je z razdružitveno pogodbo pridobil v izključno last tožnik. Ker lope ni več, je del zemljišča, kjer je stala v naravi, postal sadovnjak tako kot zemljišče na južni, vzhodni in zahodni strani lope, in s tem del parcele št. 2829/8, ki je njegova last. Do tega dela zemljišča tudi ni več dostopa s parcele št. 649, temveč le s parcele št. 2829/8. Mati je sicer imela dosmrtno pravico uživanja lope, vendar je pravica z njeno smrtjo prenehala. Ker torej ta del zemljišča ne služi več nobeni skupni rabi, ni funkcionalno zemljišče k stavbi na parcelni št. 649, in ne more biti del zapuščine. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se v tej zadevi še naprej uporablja na podlagi 1. odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je v revizijskem postopku sporna le še odločitev o zemljišču pod nekdanjo lopo. Tožnik sicer predlaga razveljavitev obeh sodb v celoti, vendar pa v obrazložitvi revizije odločitve o zemljišču pod drvarnico sploh ne omenja. Enako velja tudi za trditve v vlogah, ki jih je pošiljal sodišču med ponovnim postopkom po razveljavitvi prvostopenjske sodbe (vloga z dne 14.11.1996 - listovna št. 42 spisa in vloga z dne 30.1.1997 - listovna št. 49 spisa). V navedenih vlogah je tožnik uveljavljal lastninsko pravico le na delu zemljišča, kjer je stala nekdanja lopa.

Tožnik utemeljuje svoj zahtevek s trditvijo, da je sporno lopo pridobil v izključno last z razdružilno pogodbo. Če pa je pridobil lastninsko pravico na lopi, je pridobil tudi lastninsko pravico na zemljišču pod njo. Po eni strani poudarja, da lopa ni bila objekt v gradbenem pomenu besede, ker je šlo za provizorični leseni objekt, po drugi strani pa svojo pravico na tem zemljišču izvaja prav iz lastništva na tem objektu. Svojo pravico tožnik utemeljuje tudi s trditvijo, da na ta del parcele ni več dostopa s preostalega dela iste parcele, ki je funkcionalno zemljišče k stavbi U. Dostop je možen le z njegove parcele št. 2829/8. Zato meni, da sporni del zemljišča že po naravi stvari ne more biti več stavbno zemljišče (to je funkcionalno zemljišče k stavbi U.), temveč deli usodo parcele št. 2829/8 (sadovnjak).

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da tožnik svoje pravice na spornem delu parcele št. 649 ne more izvajati iz izključne lastninske pravice na sporni lopi, pa čeprav bi bila ta dogovorjena. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da provizorični objekt z zemljiščem pod njim ni bil predmet nobene pisne pogodbe med tožnikom in njegovo materjo (tudi ne pogodbe o razdružitvi solastnine z dne 12.5.1976 in dogovora o ustanovitvi etažne lastnine z dne 25.4.1987). Že zato ni mogoče lastninske pravice na zemljišču pod njim izvajati iz tega pravnega naslova. Funkcionalno zemljišče, ki je bilo določeno in ohranjeno v obeh pogodbah, z obstojem ali neobstojem lope in (ustnim) dogovorom o tem, kdo naj jo uporablja in čigava je, ni imelo nobene zveze. To je v 4. členu prve pogodbe posebej poudarjeno.

Pogodbenika sta se dogovorila, da bosta stavbno zemljišče št. 649 "uporabljala tako kot doslej, nerazdelno in po medsebojnem dogovoru, ne da bi se to zemljišče v bodoče razdeljevalo na še posebne parcelne številke". Tako sta določila kljub dejstvu, da je mati v tej pogodbi tožniku že priznavala lastninsko pravico na drvarnici, ki na tem zemljišču še sedaj stoji. Tedaj sta se torej dogovorila o celotnem funkcionalnem zemljišču, kakršno je bilo določeno in odmerjeno za potrebe stavbe na U.. Narave funkcionalnega zemljišča in njenega obsega pogodbenika tudi pozneje nista spreminjala, čeprav sta sklenila še eno pogodbo dne 25.4.1987, in čeprav ta pogodba vsebuje vrsto tudi drugih pomožnih objektov, ki naj bi jih pridobil v izključno last tožnik.

Objekti, ki služijo glavnemu objektu, so pomožni objekti (tako jih imenuje tudi tožnik sam). To so objekti, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje in se praviloma postavljajo na funkcionalnem zemljišču stavbe, kateri služijo (6. člen v času pogodbe z dne 6.5.1987 veljavnega Navodila o merilih za to, kaj se šteje za objekte oziroma posege v prostor, za katere po zakonu ni potrebno lokacijsko dovoljenje in kaj se šteje za pomožne objekte, Ur. l. SRS, št. 27/85, ki je bilo izdano na podlagi 3. odstavka 51. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Ur.l. SRS, št. 18/84 - Ur.l. RS, št. 44/97). Mednje sodijo drvarnice, shrambe, lahke montažne garaže, vrtne ute itd. Morebitna lastninska pravica na lopi na obseg funkcionalnega zemljišča tako sama po sebi ne vpliva. Ne gre prezreti tudi tedaj veljavnega 2. odstavka 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 14/84), po katerem je imelo status nezazidanega stavbnega zemljišča tudi zemljišče, na katerem so bili zgrajeni začasni ali pomožni objekti. Tudi ta določba daje objektom, kakršna je sporna lopa, status premičnine, ki na lastninsko pravico na zemljišču ne more vplivati.

Za razsojo v tem sporu je nadalje pomembno, da tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene v času, ko je bilo sporno funkcionalno zemljišče družbena lastnina, kar sta stranki v pogodbah tudi upoštevali. Morebitna lastninska pravica na funkcionalnem zemljišču k stavbi bi lahko nastala šele pozneje na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZLNDL), ki je začel veljati 25.7.1997. Vendar razmerij med solastniki na funkcionalnem zemljišču tudi ta zakon ni uredil, temveč jih ureja Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91 - 23/96, v nadaljevanju SZ). V času uveljavitve SZ in ZLNDL je bila nekdanja lopa že podrta, tako da ta ureditev za sporni del zemljišča ne velja.

Pač pa je pravice, ki sta jih pogodbeni stranki imeli na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini, urejal Zakon o pravicah na delih stavb (Ur. l. SRS, št. 19/76 in 42/86). Nanj sta se stranki tudi izrecno oprli, in sicer v pogodbi z dne 25.4.1987. V 8. členu tega zakona je urejena pogodba o spremembi idealnih delov stavbe v etažno lastnino, v 6. členu pa pravice na zemljišču, na katerem takšna stavba stoji in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo (funkcionalnem zemljišču). V 1. odstavku je določeno, da imajo etažni lastniki skupno trajno pravico uporabe na tem zemljišču. Stranki sta se ob tej pogodbi sklicevali na zakon in v sami pogodbi tudi izhajali iz pravice do brezplačne uporabe na parceli št. 649, tako da v njen obseg nista posegali.

Če pa je tako, ne pravni posel ne zakon nista bila temelj za nastanek izključne lastninske pravice tožnika na spornem zemljišču. Vse do materine smrti je ostal obseg spornega stavbnega zemljišča enak.

Na drugačno odločitev končno tudi ne more vplivati novo nastalo dejansko stanje po porušitvi lope. Nemožnost dostopa do spornega dela zemljišča gradi tožnik na dejstvu, da je do njega mogoče priti le preko njegove parcele in da zato po naravi stvari ne more biti več del nekdanjega funkcionalnega zemljišča k stavbi U. Toda dejstvo, da je tožnik sam "zagradil" večji del funkcionalnega zemljišča z različnimi pomožnimi objekti (in si jih nato izgovoril v izključno last) samo po sebi ne more vplivati na zmanjšanje funkcionalnega zemljišča. Če pomožni objekt stoji na takšnem delu funkcionalnega zemljišča, da onemogoča solastniku ali etažnemu lastniku stavbe, h kateremu to zemljišče sodi, dostop do tega dela zemljišča, je to le razlog za odstranitev takšnega objekta, ali pa razlog za dogovor o tem, kako doseči dostop do preostalega funkcionalnega zemljišča. V takšnem primeru ne gre za razdružitev solastnine in tudi ne za pogodbo o spremembi idealnih delov stavbe v etažno lastnino. Le ta dva pravna naslova pa je tožnik ponudil kot podlago za razsojo v tem pravdnem postopku.

Pač pa sta položaj spornega zemljišča in njegova morebitna naravna pripadnost k preostalemu delu tožnikovih nepremičnin lahko razlog za sklenitev (nove) pogodbe s solastnikoma - toženko in tožencem in nato predmet nove parcelacije. Ta pa je odvisna od svobodne volje pogodbenih strank, v katero sodišče ne more posegati. Tožnikov zahtevek zato ni utemeljen.

Ker sta sodišči druge in prve stopnje o zahtevku pravilno odločili, revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče jo je na podlagi 393. člena ZPP potem, ko je ugotovilo, da tudi ni bila storjena nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (drugih kršitev tožnik ni opredeljeno navajal) zavrnilo kot neutemeljeno.