Jedro

Ne glede na to, da je tožnica račune izdajala upravniku (ta pa je obračunani strošek razdeljeval med etažne lastnike in glede na prejeta plačila tudi izpolnjeval obveznost do tožnice kot dobaviteljice), je še vedno etažni lastnik tisti, ki je nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja in s tem oseba, od katere lahko tožnica terja plačilo v sodnem postopku. To pa mu posledično daje tudi pravico, da v morebitnem sodnem postopku uveljavlja vse ugovore iz tega materialnopravnega razmerja, torej tudi ugovore, ki se nanašajo na višino dolgovanega zneska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče sklep o izvršbi z dne 21. 2. 2014, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. VL 21020/2014, razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Posledično je tožnici naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 87,35 EUR s pripadki.

2. Pritožbo zoper takšno odločitev vlaga tožnica. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Opozarja na določilo 71. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) ter 19. člen Odloka o oskrbi s pitno vodo. Meni, da sodišče ni upoštevalo jasne razmejitve razmerij med tožnico kot dobaviteljico vode in toženko kot uporabnico vode na eni strani in razmerij med toženko kot etažno lastnico in upravnikom. Tožnica je vodo dobavila na skupno odjemno mesto. Po 19. členu Odloka o oskrbi s pitno vodo interna delitev stroškov ni stvar upravljalca. To je stvar upravnika in toženke, ki imata med seboj sklenjeno pogodbo o upravljanju. Ta pogodba se tožnice, upoštevajoč Odlok, ne tiče. Zato je dolžna dokazati zgolj pasivno legitimacijo toženke ter to, da zahteva plačilo obveznosti v višini, kot ji je bila sporočena s strani pooblaščenca toženke, to je upravnika. Edini relevanten dokaz o višini terjatve je seznam neporavnanih obveznosti, ki ga je tožnici predložil upravnik. Glede na to, da se račun nanaša na skupno odjemno mesto objekta L. iz samega računa ne more biti razviden strošek, ki se nanaša na toženko. Je pa ta strošek razviden iz seznama faktur s podatki saldakonta kupcev. V kolikor se toženka ne strinja z načinom delitve stroškov, bo morala to urediti z upravnikom in ne s tožnico, ki je vodo dobavila toženki. Ker tožnica izpodbija sodbo v celoti, izpodbija tudi odločitev o povrnitvi stroškov postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče pritožnice, da je v tem postopku, ne glede na vsebino toženkinih ugovorov, dolžna trditi in dokazati le to, da zahteva plačilo obveznosti v višini, kot ji je bila sporočena s strani upravnika, je zmotno.

6. Res je sicer, da je v konkretnem primeru, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, upravnik tisti, ki strošek za porabljeno vodo razdeljuje med posamezne etažne lastnike. Drži tudi, da po tretjem odstavku 19. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 17/2006, v nadaljevanju Odlok) interna delitev stroškov za porabljeno vodo ni obveznost izvajalca. Vendar pa navedeno ne daje podlage za stališče, za katerega se pritožnica zavzema. Upoštevati je namreč potrebno, da je, ne glede na to, da je tožnica račune izdajala upravniku (ta pa je obračunani strošek razdeljeval med etažne lastnike in glede na prejeta plačila tudi izpolnjeval obveznost do tožnice kot dobaviteljice), še vedno etažni lastnik tisti, ki je nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja in s tem oseba od katere tožnica plačilo lahko terja v sodnem postopku.(1) To pa etažnemu lastniku posledično daje tudi pravico, da v morebitnem sodnem postopku uveljavlja vse ugovore iz tega materialnopravnega razmerja, torej tudi ugovore, ki se nanašajo na višino dolgovanega zneska. Ker pa je upravnik oseba, ki skrbi za delitev stroškov med etažne lastnike (upoštevajoč pri tem različne ključe delitve), je on (in ne tožnica) tisti, ki je seznanjen tudi z vsemi s tem povezanimi relevantnimi dejstvi. To je tudi razlog, da je SZ-1 v drugem odstavku 71. člena določil, da mora upravnik v primeru, če obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike, tretji osebi na njeno zahtevo, v roku osmih delovnih dni od prejema, posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, potrebne za vložitev tožbe. Pri tem pa ne gre zgolj za podatek o imenu etažnega lastnika ter višini njegovega dolga, pač pa za vse podatke, ki so potrebni za utemeljitev zahtevka, med drugim tudi njegove višine. Tožnico zato dejstvo, da ni ona tista, ki bi strošek za dobavljeno vodo delila med etažne lastnike, ne oprošča trditvenega in dokaznega bremena glede višine zahtevka.

7. Na odločitev ne more vplivati niti tožničino sklicevanje na tisti del tretjega odstavka 19. člena Odloka, ki določa, da uporabniki odgovarjajo za plačilo dolga nerazdelno solidarno do popolnega plačila. Kot bo obrazloženo v naslednji točki te obrazložitve, gre pri tem določilu Odloka za ureditev, ki je v nasprotju z določili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki opredeljujejo deljive in nedeljive obveznosti, poleg tega pa tudi v nasprotju z določili SZ-1, ki govorijo o odgovornosti etažnih lastnikov za izpolnjevanje obveznosti do tretjih. Ker je sodišče pri odločanju vezano le na Ustavo in zakon, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko te določbe Odloka ni uporabilo in je štelo, da etažni lastniki tretji osebi (dobavitelju) odgovarjajo po pravilih, ki veljajo za deljive obveznosti. To pa pomeni, da tožnica od toženke lahko uspešno terja le tisti del obveznosti, ki odpade nanjo in v zvezi z višino tega deleža nosi tudi trditveno in dokazno breme.

8. Obveznost je deljiva, če se lahko tisto, kar se dolguje, razdeli in izpolni v delih, ki imajo iste lastnosti kot cel predmet in če s to delitvijo ne izgubi ničesar od svoje vrednosti, sicer je obveznost nedeljiva (prvi odstavek 393. člena OZ). Denarne obveznosti, za kar gre tudi v konkretnem primeru, pa so že po svoji naravi deljive. Večosebne deljive obveznosti so solidarne samo, če tako določa zakon ali se o tem dogovorita stranki.(2) SZ-1 solidarno odgovornost etažnih lastnikov za obveznosti do tretjih predpisuje le v primeru, če je nosilka obveznosti iz materalnopravnega razmerja skupnost lastnikov (72. in 81. člen SZ-1). V konkretnem primeru ne gre za to. SZ-1 izključuje tudi možnost, da se solidarna odgovornost dogovori s pogodbo. Tako 70. člen SZ-1 upravniku pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi osebami (to je tudi z dobavitelji) v zvezi z upravljanjem večstanovanjske stavbe, prepoveduje skleniti dogovor o solidarni odgovornosti etažnih lastnikov za izpolnjevanje obveznosti. Zakonodajalec torej ne le, da ni videl potrebe, da bi pri teh obveznostih (zaradi varstva upnika) predpisal solidarno odgovornost etažnih lastnikov, ampak je etažne lastnike želel še dodatno zavarovati, saj je izključil tudi možnost sklenitve takšnega dogovora. Zato je na dlani, da ureditev v 19. členu Odloka nasprotuje opisani zakonski ureditvi ter tožnici, ki je gospodarski subjekt, in s tem močnejša stranka, daje položaj, ki ga je zakon dejansko želel izključiti.

9. Ker tožnica v tej pravdi, kljub konkretnim ugovorom toženke,(3) ni ponudila dodatnih pojasnil in dokazov, to pa je sodišču onemogočilo preverjanje pravilnosti obračunanega stroška porabljene vode, je sodišče ravnalo pravilno, ko je zaključilo, da tožnica trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla in je zahtevek posledično kot neutemeljen zavrnilo.

10. Pravilna je tudi stroškovna odločitev. Ker je tožnica v tem postopku propadla, je dolžna toženki povrniti njene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je posledično zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Za primer, da posamezni etažni lastnik zneska svoje obveznosti ne založi upravniku, lahko slednji odkloni plačilo dobavitelju in se pred njegovim zahtevkom tudi uspešno brani s sklicevanjem na dejstvo, da sam ni nosilec obveznosti materialnega prava in torej ni stvarno legitimiran.

(2) Primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran 552 in 554

(3) Toženka je med drugim ugovarjala, da iz priloženih računov ni razviden strošek, ki odpade nanjo. Iz njih tudi ni mogoče ugotoviti, ali ima stavba L. svoj samostojen vodomer in se torej postavke v računih nanašajo na to stavbo, ali ne. Obračuni so namreč narejeni vsaj za dva vodomera, pri čemer ni jasno, katerim stavbam pripadata. Nejasen je tudi odstotek, ki je vnešen. Pri obračunu naj bi bilo upoštevanih 347 oseb, vendar pa tožnica ne pojasni, za osebe v kateri stavbi gre. Ni jasno, ali se strošek nanaša na porabljeno vodo za skupne ali za posamezne dele. Iz listine – odstop dolžnikov, ni razviden ključ delitve. Ugovarjala je tudi neskladju med obračuni upravnika in zneski, ki jih tožnica vtožuje.