Jedro

Vpis v zemljiško knjigo pri dokazovanju lastninske pravice na nepremičnini ni merodajen v absolutnem smislu tako, da bi bila izključena možnost dokazovanja nasprotnega.

Zaradi pomote pri katastrskem preštevilčenju tožnik ni mogel kupljeno nepremičnino pridobiti v last v večjem obsegu, kot so jo uživali njegovi pravni predniki. Do spornih prostorov ni upravičen, ker ni dokazal, da jih ima v lasti, niti da ima do njih drugačno upravičenje po stvarnem ali stanovanjskem pravu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka izprazniti dva prostora v pritličju stavbe na parceli št. 983 vl. št. 807, levo od vhoda iz T. ulice št. 3 ter oba prostora izročiti tožeči stranki. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo in uveljavlja "vse revizijske razloge iz člena 385 ZPP". Predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da bo ugodeno pritožbi in razsojeno po tožbenem zahtevku. Sodbi sodišč nižje stopnje sta v nasprotju s podatki spisa, predvsem vsebino predloženih listin (zemljiškoknjižni izpisek, podatki katastra, katastrska mapa), pa tudi v nasprotju z izpovedbo priče ing. S.V. Vztraja pri tem, da je z nakupom hiše dne 19.9.1983 kupil tudi oba sporna prostora, ki ju zaseda toženec. Po emigriranju prvotnih lastnikov hiše v Italijo, je ta ostala brez gospodarja. Zato je prihajalo do črnih naseljevanj. Pomembno je, da zemljiška knjiga dokazuje, da se sporna prostora nahajata v sklopu z.k. vložka, ki ga je kupil. Stanje v zemljiški knjigi pa je dokaz za lastnino. Opozarja na sodno prakso, ki je takšno stališče sprejela. Odločilen je torej le vpis v zemljiško knjigo, na katerega podlagi se dokazuje lastnina. Že njegovi predlastniki so se leta 1978 vknjižili v zemljiški knjigi tudi glede spornih prostorov. Toženec ali njegovi predniki pa so iz svojega stanovanja prebili v spodnje prostore luknjo za vrata. Končno tožnik meni, da bi bilo treba opraviti ogled na kraju samem in postaviti izvedenca, da bi odgovoril na vprašanje, kdaj so bila vrata med zahtevanimi prostori in tožnikovo zgradbo zazidana.

Toženec na revizijo ni odgovoril, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Podatki zemljiške knjige, posebej še vpis lastninske pravice, so gotovo pravno relevantna podlaga za dokazovanje lastninske pravice na nepremičnini. Vendar pa vpis v zemljiško knjigo ni merodajen v absolutnem smislu tako, da bi bila izključena možnost dokazovanja nasprotnega. Prav za to gre v obravnavanem primeru - toženec namreč zatrjuje, da je do vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi tudi v obsegu spornih prostorov na ime tožnika (in predlastnikov) prišlo zaradi spremembe katastrskih podatkov oziroma preštevilčenja parcele št. 458 v parcelo št. 983 pred letom 1975. Iz dejanskih ugotovitev, sprejetih na nižjih stopnjah, sledi, da stanovanjska hiša na T. št. 3, v kateri stanuje toženec, stoji delno tudi na parceli št. 983, katere lastnik je tožnik. Vendar pa je bilo tudi ugotovljeno, da je po tožnikovih pravnih prednikih stavba na Ž. 37 bila uživana brez katastrsko pripojenega dela parcel št. 459 in 460/2, ki je sestavni del toženčeve stanovanjske hiše. Toženec je torej dokazal, da so njegovi pravni predniki sporna prostora ves čas imeli v lasti in posesti in da sta kasneje skupaj s stanovanjsko hišo bila tudi nacionalizirana. Zato je sprejemljiva pravna presoja, da zaradi pomote pri katastrskem preštevilčenju tožnik ni mogel kupljeno nepremičnino pridobiti v last v večjem obsegu, kot so jo uživali njegovi pravni predniki. Do spornih prostorov ni upravičen, ker ni dokazal, da jih ima v lasti, niti da ima do njih drugačno upravičenje po stvarnem ali stanovanjskem pravu.

Stališče o izključnosti katastrskih in zemljiškoknjižnih podatkov po materialnem pravu torej nima utemeljitve. Tožencu je nasprotni dokaz uspel. Ugotovljena dejstva dejanskega stanja pa ne morejo biti predmet revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP). V tem obsegu revizijsko sodišče zavrača tudi revizijski očitek, da so razlogi sodb nižjih sodišč v nasprotju z izvedenimi dokazi (vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP). Za nikakršno nasprotje ne gre. Trditev o protispisnosti sodbenih razlogov je posplošena in dejansko pomeni le nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno. Ta pa je ugotavljala stanje dejanskega uživanja in posesti spornih prostorov. V obsegu dejanske rabe, ki je po ugotovitvah izpodbijane sodbe bila tožniku znana, je ta namreč mogel z nakupom pridobiti le toliko, kolikor so imeli v lasti predlastniki. Da je očitek protispisnosti le graja ocene izvedenih dokazov, priča tudi revizijski predlog za dopolnitev dokazovanja - zadevajo pa ga že opisane posledice prepovedi revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijski razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, torej niso podani. V okviru revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar je ni našlo. Ob takšnem stanju je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).