Jedro

Čeprav je kartica TLS sestavljena iz začetnic besed, ki označujejo dejavnost družbe (transport, logistika in skladiščenje oziroma storitve), pa sama kratica ni generični pojem, zato lahko predstavlja fantazijski dodatek kot dodatno sestavino firme iz 13. člena ZGD-1.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano delno sodbo je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno uporabo firme T.L.S., transport, logistika in storitve d.o.o. in skrajšane firme T.L.S. d.o.o. (1. tč. izreka) ter da se firma in skrajšana firma tožene stranke izbrišeta iz registra (2. tč. izreka). Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo (3. tč. Izreka).

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

(3) Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožnik izpostavlja, da je sodišče neutemeljeno upoštevalo le navedbe tožeče stranke, ni pa se opredelilo do navedb tožene stranke, s čimer smiselno uveljavlja procesno kršitev načela kontradiktornosti postopka po 8.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami).

(6) Pravica do kontradiktornega postopka pomeni, da mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica do izjavljanja, tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da se do navedb stranke, kolikor so za odločitev v zadevi bistvene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Sodišče pa ni dolžno posebej odgovarjati na vsak argument stranke, temveč se mora opredeliti le do tistih naziranj, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna (1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana, saj stališča tožene stranke, do katerih se sodišče ni opredelilo, za odločitev niso bila relevantna in so (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) materialnopravno povsem neutemeljena.

(7) Po mnenju pritožnika v današnjem času, ko poslovanje poteka preko elektronskih sistemov, glavni razlikovalni znak pri poslovanju podjetij ni firma, pač pa davčna številka. Pri presoji različnosti firm pravdnih strank pa bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da pravdne stranke poslujejo z osebami gospodarskega prava, od katerih se utemeljeno pričakuje, da pri poslovanju delujejo s skrbnostjo dobrega gospodarja, kar je višja stopnja skrbnosti kot standard povprečnega potrošnika.

(8) Prvi odstavek 12. čl. ZGD -1 (Zakon o gospodarskih družbah; Ur. l. RS, št. 42/06 s kasnejšimi spremembami) določa, da je firma ime, s katerim družba posluje. Najpomembnejši znak individualizacije družbe, ki služi njenemu razlikovanju od drugih družb, je torej firma in ne davčna številka. Davčna številka ni razlikovalni znak družb, temveč je namenjena identifikaciji davčnih zavezancev in se uporablja v zvezi z vsemi davki (1. odst. 33. čl. Zakona o davčnem postopku; Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami).

(9) Ključni razlikovalni element kapitalskih družb je dodatna sestavina firme iz 13.čl. ZGD-1 (t.i. fantazijski dodatek). Zakon v 1. odst. 21. čl. zahteva, da se mora firma družbe jasno razlikovati od firm drugih družb; to še posebej velja za fantazijski dodatek, saj se ravno po tem elementu firme kapitalskih družb med seboj razlikujejo. Načelo izključnosti firme ne zahteva samo, da firme družb ne smejo biti enake, ampak morajo biti tako različne, da ne more priti do zamenjave (2).

(10) Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da besedi TLS in T.L.S. kot prevladujoči sestavini firme in skrajšane firme ne ustrezata kriteriju jasnega razlikovanja iz 1. odst. 21. čl. ZGD-1, saj sta ne samo zavajajoče podobni, temveč (skoraj) identični. Fantazijska dodatka v obeh firmah sta torej takšna, da se ni mogoče izogniti nevarnosti zamenjave, čeprav se upošteva, da so potrošniki storitev iz določenega kroga glede na specifičnost storitev (gospodarski subjekti) (3).

(11) Po mnenju pritožnika tožeča stranka z listinskimi dokazi tudi ni uspela dokazati, da je do zamenjave med firmama dejansko prišlo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da za utemeljenost zahtevka po 2. odst. 23. čl. ZGD-1 niti ni pomembno ali je do zamenjave dejansko prišlo, saj zadošča že objektivna možnost, da do zamenjave lahko pride. Zakon v 13. čl. namreč določa, da dodatna sestavina ne sme biti takšna, da bi utegnilo priti do zamenjave s firmo ali znakom razlikovanja druge osebe.

(12) Pritožnik nadalje navaja, da sta črki T in L, ki okrajšujeta izraza transport in logistika, generična izraza, zato ne moreta predstavljati fantazijskega dela firme, tožeča stranka pa ne more imeti močnejše pravice do uporabe teh črk v svoji firmi kot tožena stranka.

(13) Drži, da razlikovalni del firme ne more biti nek generični pojem. Imetnik firme, ki je v firmo vnesel določen generičen pojem, ki napotuje na dejavnost, tako ne more drugemu imetniku firme preprečiti uporabe istega izraza v firmi(4). Generični pojem je namreč pojem, ki označuje splošne značilnosti

(5)

, zato je brez vsakršne razlikovalne funkcije. Izrazov kot so transport, logistika, storitve ali skladiščenje, tako ne bi bilo mogoče vnesti v fantazijski del firme, saj gre za generične pojme, ki označujejo dejavnosti in kot taki v skladu z določbo 2.odst. 12.čl. ZGD-1 predstavljajo enega izmed obveznih elementov firme (poleg fantazijskega dodatka).

(14) Navedeno pa ne velja za uporabo kratice v fantazijskem delu firme. Čeprav je kratica TLS sestavljena iz začetnic besed, ki označujejo dejavnost družbe (transport, logistika in skladiščenje oz. storitve), pa sama kratica (ki je praviloma sestavljena iz začetnih črk večbesednih imen) (6) ni generični pojem.

(15) Uporaba kratice v fantazijskem delu firme ne bi bila dopustna zgolj v primeru, ko bi se določena kratica razvila v generični pojem - torej, ko bi se v dovolj širokemu krogu javnosti uveljavila kot oznaka za točno določen pojem, kot npr. RTV (radio-televizija), BPH (borzno-posredniška hiša), CD (compact disc), ISDN (skupno ime za telekomunikacijske standarde)

(7)

ipd. Taka kratica namreč ne bi opravljala nobene razlikovalne funkcije. Po presoji pritožbenega sodišča pa kratica TLS ni v splošni rabi za označevanje točno določene dejavnosti, ki jo opravljata pravdni stranki (konkretno transportnih in logističnih storitev), zato lahko predstavlja fantazijski dodatek.

(16) Ker je tožeča stranka prva registrirala svojo firmo s kratico TLS, tožena stranka v svojo firmo ne more vnesti (bistveno) enake sestavine. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na prepoved uporabe enake firme in njenemu izbrisu iz sodnega registra (2. odst. 23. čl. ZGD-1).

(17) Ob pojasnjenem se pritožbeni očitki izkažejo za neutemeljene. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353.čl. ZPP pritožbo zavrnilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa ni zasledilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. ZPP).

(18) Pritožnik ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov, saj s pritožbo ni uspel (1.odst. 154.čl. ZPP in 1.odst.165.čl. ZPP).

(1) Primerjaj odločitev Ustavnega sodišča v zadevah Up 373/97, Up 476/03 in Up 130/04. (2) Primerjaj II Ips 59/95. (3) Primerjaj III Ips 127/97. (4) Primerjaj III Ips 13/2002. (5) Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ).

(6) Glej SSKJ.

(7) Tako npr. sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1245/2003 v zvezi z registracijo blagovne znamke.