Jedro

Razlogi za sojenje v nenavzočnosti.

Izrek

I. Pritožba obdolženega I.D. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi mora plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 8. 1. 2019 obdolženega I.D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen 6 mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso in po prvem odstavku 94. člena ZKP še stroške, povzročene po lastni krivdi. Oškodovani N.P. je bil na koncu po drugem odstavku 105. člena ZKP prisojen tudi premoženjskopravni zahtevek v višini 400,00 EUR. Navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi III K 23562/2017. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženec, kot je razumeti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ga obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP skozi obrazložitev, v kateri pravi, da je oškodovanki izročil del dolgovanega zneska pred glavno obravnavo, na kateri kasneje ni bil navzoč in da mu je oškodovanka tedaj dejala, da bo o tem dejstvu obvestila sodnico. Oškodovanka obljubljenega ni storila, sam pa zagovora v navedeni smeri ni mogel dopolniti in tudi z oškodovanko se po izdani sodbi ni mogel soočiti.

5. Kršitev ni podana. Najprej zato, ker je oškodovankina izpovedba z zadnje glavne obravnave dne 8. 1. 2019 povsem določna. Povedala je namreč, da jo je pritožnik poklical neposredno pred glavno obravnavo ter ji navajal obremenjenost z drugimi izdatki in hkrati opisoval možnosti odplačila dolga v dveh obrokih. Gre dejansko za ponovitev, saj se je pritožnik po oškodovankini izpovedbi in po nekaterih listinah (na primer dopis sodišču z dne 5. 11. 2018) podobno obnašal že pred zadnjo glavno obravnavo, pa je zato sodišče prve stopnje, ki po pritožniku ni bilo obveščeno, da je oškodovanki karkoli plačal, glavno obravnavo ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 442. člena ZKP upravičeno opravilo v njegovi nenavzočnosti. Še zlasti, ker se delno plačilo dolga med kazenskim postopkom kot dejstvo, praviloma nanaša na odmero kazni, medtem ko na ugotovitev o dokazanosti kaznivega dejanja, za katero je bil pritožnik obsojen, nima odločilnega vpliva.

6. V nadaljevanju se pritožnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj pri oceni oškodovankine izpovedbe niso bile upoštevane njene težave, povezane z odvisnostjo od alkohola in ne težave s plačilom ustreznih dajatev, povezanih z lastništvom avtomobila. Zaradi prvih oškodovankina izpovedba mestoma ni točna, zaradi drugih oškodovanka po prodajalcu ni bila dojeta resno, česar pa sam kot posrednik ni mogel spremeniti.

7. Ocena sodišča prve stopnje o natančni in prepričljivi oškodovankini izpovedbi je pravilna. Zatrjevana odvisnost od alkohola se ni pokazala pri nobenem izmed posredovanih odločilnih dejstev in še manj, da bi bila oškodovanka pri nakupu avtomobila, zaradi zatrjevanih denarnih težav, kakorkoli obotavljajoča. Zadnje končno niti ni odločilno, kot je denimo odločilno, da je pritožnik tudi po lastnem zagovoru kupnino za avtomobil od oškodovanke prejel ter da se je po oškodovankini izpovedbi in po izpovedbah prič I.Č. ter D.M. zavezal, da bo oškodovanki avtomobil pripeljal. Od tod naprej pritožbeno sklicevanje na posredništvo in s tem povezane pritožnikove omejitve nasproti oškodovanki, pomeni ponavljanje zagovora v delu, ko je pritožnik neizpolnitev obveznosti pripisoval mehaniku, kot dejanskemu prodajalcu, ki je kasneje avtomobil na lastno pest prodal drugemu kupcu.

8. Takšen zagovor oziroma tudi ta del zagovora je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo z oškodovankino izpovedbo ter posredno z izpovedbama navedenih dveh prič, dodatno pa še z vsebino dopisovanj med pritožnikom in oškodovanko ter z izkustveno pravilnima ugotovitvama, po katerima v obravnavanem primeru ni videti ovir, da oškodovanka ter zatrjevani prodajalec iz ozadja, po pritožniku ne bi bila povezana in ne razlogov, da se je pritožnik, ob zatrjevanih poštenih namenih v enem izmed dopisovanj podpisal s tujim (politikovim) imenom.

9. Glede na to, in ker v pritožbeni obrazložitvi niti posredno ni zaslediti zatrjevanj, da katero izmed odločilnih dejstev po sodišču prve stopnje sploh ne bi bilo ugotovljeno, pritožbeno sodišče v zgoraj preizkušeno dejansko stanje ni dvomilo.

10. Pritožnik se je pritožil še zoper odločbo o kazenski sankciji s pripisom na koncu pritožbe, v katerem pravi, da v letu 2015 in 2016 ni bil obsojen, kot je to sicer navedeno v obtožbi.

11. Razlogi za izrečeno kazen zapora se nahajajo v 8. točki obrazložitve sodbe, pri čemer je po potrdilu Ministrstva za pravosodje z dne 18. 7. 2018 (l. št. 113) nedvomno, da je bil pritožnik večkrat obsojen, ter da potemtakem domneva ali prognoza iz tretjega odstavka 58. člena KZ-1 kot podlaga za izrek pogojne obsodbe, ne more biti utemeljena. Še zlasti glede na to, kolikokrat je bil pritožnik predhodno obsojen in nenazadnje, da je bil dvakrat obsojen tudi v letu 2015, čemur sedaj netočno nasprotuje.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženega I.D. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in tarifnih številkah 7111 ter 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in pritožnikovih gmotnih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.