Jedro

Tožniku, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vojak II, razporejen na formacijsko dolžnost lahki puškomitraljezec, je bila v vtoževanem obdobju odrejena stala pripravljenost v zvezi s stražo na objektu C. in varovanjem državne meje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da spadata obe dejavnosti v področje uporabe Direktive 2003/88/ES, zato se tožnikova pripravljenost za delo šteje v delovni čas.

Napačno je pritožbeno stališče toženke, da je mogoče iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključiti celotne kategorije vojaških dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo razlagi Sodišča EU v sodbi C-742/19, da je izključitev uporabe prava EU dopustna samo, če posebne značilnosti nekaterih dejavnosti oboroženih sil temu neizogibno nasprotujejo. Pri presoji se je po kriterijih izjem iz sodbe C-742/19 opredelilo do vseh navedb, s katerimi je toženka v postopku utemeljevala posebne značilnosti straže in varovanja državne meje. V tem okviru je ustrezno ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati prikrajšanje pri plači za odrejeno stalno pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje za določene mesece od oktobra 2017 do septembra 2020 v neto zneskih od bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). V presežku, glede stalne pripravljenost v zvezi s terenskimi usposabljanji in vajami, je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Glede na uspeh v postopku je odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v obsegu 72,67 %, tožnik pa je dolžan toženki povrniti 27,33 % njenih stroškov postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da v zvezi z dejavnostjo straže in varovanjem državne meje niso podane izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva 2003/88/ES), ki državam članicam omogoča izključitev celotne kategorije vojaških dejavnosti s področja njene uporabe. Pri tem ni bistveno, kaj je v okviru izključene dejavnosti delal tožnik. Dokazno breme je nedopustno prevalilo na toženko, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami). Pri presoji se je napačno sklicevalo na sodbo VSRS VIII Ips 196/2018, ker se je pravna podlaga glede plačila za čas odrejene pripravljenosti po Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 s spremembami in dopolnitvami) v vmesnem času spremenila. Citirani zadevi je neutemeljeno pripisalo neposreden učinek, ne da bi se pri tem opredelilo do vseh navedb toženke. S posplošitvijo vseh nalog Slovenske vojske ni upoštevalo razlik med stražo in varovanjem državne meje. V zvezi s stražo je namesto primernosti napačno presojalo možnost rotacij. Pri tem je pisno izjavo priče A. A. iz katere izhaja, da se z rotacijo povečujejo dejavniki tveganja, zgolj povzelo, ne da bi jo ustrezno upoštevalo pri presoji. Glede na potrebo po naraščanju sil v primeru izrednih dogodkov bi moralo primerjati kakovost varovanja v sistemu rotacij in v sistemu stalne pripravljenosti. Ker se ni opredelilo do sui generis narave straže, njenega pomena za nacionalno varnost in možnosti nastanka nepopravljivih posledic, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi selektivne dokazne ocene pisne izjave priče B. B., ki je pojasnil, da je možna izvedba vojaške operacije v nebojni obliki, ki vključuje tudi začetno usposabljanje, je napačno presodilo, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Neutemeljeno je štelo, da oddaljenost in težja dostopnost objekta C. ne izključujeta organizacije straže na tamkajšnjem objektu po sistemu rotacije, pri čemer ni ustrezno dokazno ocenilo izpovedi priče D. D. Ni upoštevalo načina prevoza na objekt C. niti dejstva, da se straža tam še vedno izvaja po sistemu stalne pripravljenosti, ker z razpoložljivimi viri drugačna organizacija dela ni mogoča. S presojo je neutemeljeno poseglo v sistemizacijo in formacijo Slovenske vojske. Pomen varovanja državne meje za nacionalno varnost neizogibno nasprotuje uporabi Direktive 2003/88/ES. V okviru te dejavnosti pripadniki Slovenske vojske niso imeli zgolj podporne vloge, njihove naloge pa je treba zaokroženo obravnavati kot serijo taktičnih aktivnosti za dosego strateških in operativnih ciljev. Policija ni mogla vplivati na odločitve poveljstva o uporabi vojaških taktik. Na meji so se usposabljali tako, da so se seznanili z delovanjem v različnih razmerah in terenih, vendar se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo. Z odločitvijo je poseglo v suvereno pravico države, da neko nalogo opredeli kot vojaško operacijo, ki jo je v izogib neenaki obravnavi treba pojmovati kot strokovni in ne pravni termin. Ni pojasnilo, zakaj ni sledilo definiciji toženke, ki je skladna s pojasnili E. E. ter B. B., 83. točko obrazložitve sodbe Sodišča EU C‑742/19 in sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca v tej zadevi. Vojaška operacija ni nujno posledica izrednega dogodka, ki ga je sodišče prve stopnje napačno pojmovalo. Trajanje migracijske situacije ni omililo njenih negativnih posledic. Z ugotovitvijo, da je operacija Odboj ustaljeno delo, je varovanju državne meje odreklo pomen. Ker so vse vojaške operacije načrtovane, ta kriterij ni pomemben za presojo. Listinski dokazi potrjujejo spremembo v načinu delovanja Slovenske vojske na državni meji v letu 2019, ki je terjala takojšnjo odzivnost. Zaradi potrebe po naraščanju sil državne meje ne bi bilo mogoče učinkovito varovati v sistemu rotacije, kar je potrdila priča E. E. Tako straža kot varovanje državne meje sta v obdobju od marca 2020 do aprila 2022 potekali v izrednih epidemioloških razmerah, ki so glede na resnost in obseg terjale nujne ukrepe za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti. Zaradi izrednih razmer v tem obdobju rotacija zaposlenih zaradi preprečevanja okužb ni bila možna. Sodišče EU je v sodbi C‑742/19 dopustilo razlikovanje plačila dejanskega dela in stalne pripravljenosti. Višina plačila za stalno pripravljenost, določena v 46. členu KPJS, ni v nasprotju z Direktivo 2003/88/ES, ki z neposrednim učinkom izključuje kvečjemu drugi odstavek 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami in dopolnitvami). Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, da jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja toženka v pritožbi. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožniku, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vojak II, razporejen na formacijsko dolžnost lahki puškomitraljezec, je bila v vtoževanem obdobju odrejena stala pripravljenost v zvezi s stražo na objektu C. in varovanjem državne meje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da spadata obe dejavnosti v področje uporabe Direktive 2003/88/ES, zato se tožnikova pripravljenost za delo šteje v delovni čas.

7. Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločalo skladno s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu (prvi odstavek 7. člena ZPP). Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s tem nosila dokazno breme, ki pa mu ni zadostila. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

8. Napačno je pritožbeno stališče toženke, da je mogoče iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključiti celotne kategorije vojaških dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo razlagi Sodišča EU v sodbi C-742/19, da je izključitev uporabe prava EU dopustna samo, če posebne značilnosti nekaterih dejavnosti oboroženih sil temu neizogibno nasprotujejo. Pri presoji se je po kriterijih izjem iz sodbe C-742/19 opredelilo do vseh navedb, s katerimi je toženka v postopku utemeljevala posebne značilnosti straže in varovanja državne meje. V tem okviru je ustrezno ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila straža organizirana kot običajna služba, ki se je redno izvajala v mirnem času, brez posebnosti. Pri tem se je opredelilo do trditev toženke, ki je utemeljevala posebno narave straže s primerjavo te dejavnosti z mirnodobno bojno nalogo in pristojnostmi stražarjev med oboroženim spopadom, uporabo strelnega orožja, onemogočenim načrtovanjem delovnega časa in pozitivnimi učinki na usposobljenost stražarjev. Pritožbeno sklicevanje na hipotetično možnost nastanka izrednih dogodkov ne more vplivati na pravilnost presoje, da straža ni bila organizirana kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da zgolj ene vojaške dejavnosti z namenom zagotovitve varnosti strateško pomembnih objektov, ni mogoče šteti za usklajeno delovanje, ki je usmerjeno v doseganje operativnih oziroma strateških ciljev v smislu vojaške operacije. Pri tem je ustrezno upoštevalo pisno izjavo priče B. B., kot tudi možnost izvedbe vojaške operacije v nebojni obliki. Ker v okviru straže ni prihajalo do bitk oziroma bojev za dosego operativnega cilja kampanje, niti se ta dejavnost ni izvajala kot vrsta mirnodobnih dejanj in taktičnih dejavnosti po enotni zamisli na določenem prostoru in določenem času, je pravilno presodilo, da ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vsebine vojaške dejavnosti straže, kot je bila ugotovljena (tudi) v konkretnem primeru (redna dejavnost SV, vnaprej načrtovana, običajna služba v mirnem času, kontinuirano izvajanje), zaključilo, da opravljanje straže vendarle ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Pravilnost takega materialnopravnega zaključka je bila že potrjena v zgoraj izpostavljeni sodbi VSRS na podlagi bistveno enakih okoliščin primera tako v dejanskem kot v pravnem smislu, relevantnost njenih argumentov tudi za konkretni primer pa je bila že pojasnjena.

13.Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do izjeme po prvi alineji izreka sodbe C-742/19. Glede na ugotovitev, da so bili na stražo razporejeni zgolj visoko izurjeni pripadniki Slovenske vojske, je pravilno štelo, da se straža, kot jo je v vtoževanem obdobju opravljal tožnik, ni izvajala v okviru začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja, zato izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES po tem kriteriju ni utemeljena.

14.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo navedbe toženke o posebni naravi straže, ki naj bi onemogočala organizacijo dela po sistemu rotacije zaposlenih. Pri tem ni spregledalo ocene A. A., da je varovanje objektov v sistemu stalne pripravljenosti ustreznejše, vendar pa ji ni bilo dolžno slediti. Učinkovitost določenega sistema varovanja namreč ne more utemeljiti izjeme po drugi alineji sodbe C-742/19. Pritožbeno sklicevanje na potrebo po naraščanju sil v smislu boljše odzivnosti na izredne dogodke v sistemu stalne pripravljenosti in primerjavo učinkovitosti različnih sistemov, je zato neutemeljeno. V zvezi s pritožbenim izpostavljanjem povečanega števila dejavnikov tveganja, če stražarji rotirajo vsakih 12 ur, v posledici česar naj bi bila ureditev s stalno pripravljenostjo za stražo bolj primerna, je dodati, da četudi bi bilo določeno vojaško dejavnost mogoče bolj učinkovito izvesti v sistemu pripravljenosti, to še ne pomeni, da je ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES.

15.Oddaljenost in težja prometna dostopnost vojaškega objekta C. ne vpliva na naravo straže, ki se je tam izvajala. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da časovne izgube in organizacijske težave ne utemeljujejo obstoja izjeme po drugi alineji sodbe C-742/19. Zato izpovedba priče D. D. glede organizacijskih naporov v zvezi z rotacijo na tamkajšnjem objektu ni bistvena za presojo. Iz enakega razloga se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeljevati do navedb toženke glede slabe kakovosti dostopne poti, ki omejuje način prevoza na objekt C.

16.Iz izpodbijane sodbe ne izhaja presoja sistemizacije in formacije toženke. Razlaga, da bi toženka za izvedbo straže na objektu C. lahko razporedila pripadnike bližje enote, npr. iz F., se nanaša na navedbe toženke, da je rotacija na tamkajšnjem objektu neprimerna zaradi časovnih izgub vožnje iz G. S presojo, da narava straže na objektu C. ne utemeljuje izjeme po drugi alineji sodbe C-742/19, sodišče prve stopnje ni poseglo v pravico toženke, da sama organizira delo. Neutemeljeno je njeno pritožbeno vztrajanje, da razpoložljivi viri ne omogočajo drugačne organizacije dela, zaradi česar se ta, za razliko od straže na drugih vojaških objektih, na objektu C. ni spremenila. Kadrovskih težav in vztrajanja pri enaki organizaciji dela, ni mogoče šteti kot razlog za neprimernost rotacij. Pritožbeno razlikovanje med primernostjo in možnostjo rotacij, ki jo toženka v pritožbi pojmuje zgolj kot teoretično rešitev, pogojeno s številčnostjo kadra, je neutemeljeno. S tem ko je sodišče prve stopnje štelo, da je namen straže mogoče uresničiti po sistemu rotacije, je takšno organizacijo dela smiselno štelo tudi za primerno.

17.Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES tudi v zvezi s tožnikovo pripravljenostjo pri varovanju državne meje. Utemeljitev posameznega ukrepa s potrebo po varovanju nacionalne varnosti države članice samo po sebi ne razbremeni dolžnosti spoštovanja prava EU. Odločitev sodišča prve stopnje ne posega v suverenost toženke, zato je pritožbeno sklicevanje na pristojnost države članice, da se na nacionalne grožnje odziva z vojaškimi operacijami, neutemeljeno.

18.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pripadniki Slovenske vojske varovanje državne meje opravljali v mirnem času, brez posebnosti, tako da so bile njihove naloge vnaprej načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije. Pri tem niso sodelovali v nepredvidljivi bojni operaciji na misiji, kjer potek dela ni odvisen izključno od odločitve toženke, temveč od nasprotnika. Delovali so v podporni vlogi varovanja policije oziroma njenih postopkov in ne v smislu vojaške operacije v pravem pomenu besede. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeno zavzemanje za zaokroženo pojmovanje nalog na meji v smislu serije taktičnih povezanih aktivnosti za dosego strateških in operativnih ciljev.

19.Vojaška operacija v pravem pomenu besede predstavlja pravni pojem, ki ga je sodišče prve stopnje razlagalo skladno s stališči Sodišča EU, pri čemer ni bilo dolžno slediti definicijam strank ali prič. S tem, ko je pri napolnjevanju vsebine tega pravnega pojma upoštevalo konkretne okoliščine oziroma razlikovalne elemente obravnavanega primera, je uresničevalo načelo enakosti pred zakonom. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj strokovna vojaška tolmačenja prič B. B. ali E. E. za razlago tega pojma niso neposredno uporabna.

20.Čeprav se vojaške operacije v pravem pomenu besede lahko izvajajo tudi v nebojni obliki, pa je za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES bistveno, da gre za takšno operacijo, ki zaradi teže ali izrednosti preprečuje načrtovanje delovnega časa oziroma bi bila zaradi tega njena izvedba ogrožena. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na 83. točko obrazložitve sodbe C‑742/19 in sklepne predloge generalnega pravobranilca v citirani zadevi, ki je posebne vojaške operacije, ki omogočajo izključitev Direktive 2003/88/ES, prav tako povezal s kriterijem izrednih razmer.

21.Sodišče prve stopnje je v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj ni sledilo pisnim izjavam E. E. in B. B. o izrednosti varovanja državne meje. Operaciji Odboj ni odreklo lastnosti vojaške operacije v pravem pomenu besede zgolj iz vidika načrtovanosti, temveč predvsem zato, ker se kot ustaljena dejavnost ni izvajala v okoliščinah, ki bi onemogočale spoštovanje pravil Direktive 2003/88/ES o organizaciji delovnega časa. S takšno presojo sodišče prve stopnje ni v ničemer izničilo pomena dejavnosti varovanja državne meje, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi.

22.Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ne izhaja posebna narava dela pripadnikov Slovenske vojske v mešanih patruljah in opazovalnicah. Narave njihovega dela ne predrugači pritožbeno sklicevanje na cilje operacije Odboj. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do navedb toženke v zvezi z odvračanjem nezakonitih migracij. Pravilno je pojasnilo, da pojava množičnih migracij, glede na težo in obseg, po dolgem obdobju kontinuiranega trajanja ni mogoče šteti za izredno situacijo. Svoje presoje ni utemeljilo zgolj s časovnim vidikom, temveč je glede na ustaljen in protokoliran odziv toženke na migracijske razmere utemeljeno štelo, da spoštovanje pravil Direktive 2003/88/ES ne bi ogrozilo učinkovite izvedbe te dejavnosti. Pritožbeno vztrajanje toženke, da dolgotrajnost migracijskih razmer ni omilila škodljivih posledic, ki so terjale sprejem dodatnih ukrepov, je neutemeljeno.

23.Upoštevaje listinske dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo potek delovanja pripadnikov Slovenske vojske na državni meji od leta 2015 dalje. Pri tem je upoštevalo, da se je leta 2019 organizacija njihovega dela spremenila in formalizirala v operacijo Odboj, kar pa ne pomeni, da se je spremenila tudi sama vsebina njihovih nalog. Toženka v pritožbi takšni presoji neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na ukaze in načrte o sodelovanju Slovenske vojske pri varovanju državne meje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da spremembe in nadgraditve obsega sodelovanja Slovenske vojske s Policijo na državni meji skozi leta niso v bistvenem vplivale na njihovo podporno vlogo. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbena trditev toženke, da Policija ni mogla vplivati na odločitve poveljstva o uporabi vojaških taktik, saj za presojo ni bistvena strukturna prirejenost državnih organov, temveč potek njihovega dela v vtoževanem obdobju.

24.Pritožbeno utemeljevanje sprememb migracijskih razmer, ki naj bi terjale takojšnjo odzivnost in vzpostavitev sistema stalne pripravljenosti, je neutemeljeno. Ne glede na oceno priče E. E., da takšna organizacija dela bolj učinkovito zadosti potrebi po naraščanju sil, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi bilo varovanje državne meje mogoče povsem učinkovito organizirati po sistemu rotacije, kot je bila to praksa toženke do leta 2019. S takšno presojo toženki ni naložilo obveznosti v zvezi z ureditvijo sistemizacije in formacije delovnih mest, kot neutemeljeno zatrjuje v pritožbi.

25.Glede na to, da varovanje državne meje ni bilo usmerjeno v usposabljanje na terenu, temveč v patruljiranje in nadzor, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da delovanja pripadnikov Slovenske vojske na državni meji ni mogoče umestiti pod izjemo po prvi alineji izreka sodbe C-742/19. Pritožbeno zavzemanje za pojmovanje usposabljanja v smislu seznanitve z delom v različnih terenskih in vremenskih razmerah ni utemeljeno. Pridobivanje praktičnih izkušenj terenskega dela ne dosega standarda operativnega urjenja, ki se nanaša na soočanje s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.

26.Glede na navedeno, da niti v zvezi s stražo niti varovanjem državne meje niso podane izjeme za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, ne more vplivati pritožbeno sklicevanje toženke na razmere v času obvladovanja epidemije Covid‑19 med marcem 2020 in aprilom 2022. Epidemije Covid-19 ni mogoče šteti kot izredni dogodek v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19. Nalog v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, katerih narava se v tem času ni spremenila, ni mogoče šteti kot odziv na epidemiološke razmere. Izvajanje ukrepov za zmanjševanje širjenja okužb ne utemeljuje odstopa od uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožbeno sklicevanje na priporočila za delo v mehurčku, omejevanje stikov in pogojevanje dela s kriterijem PCT je zato neutemeljeno. Takšna organizacija dela sama po sebi ne izključuje možnosti rotacije. Četudi je bila ta otežena, razlog za to ni bila posebna narava te vojaške dejavnosti, ampak druge okoliščine, ki ne predstavljajo izjeme v smislu druge ali tretje alineje izreka sodbe C‑742/19.

27.Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na razloge sodbe C‑742/19 glede možnosti različnega plačila obdobja dejanskega dela in stalne pripravljenosti. Napačno se zavzema za razlago, da neposredni vertikalni učinek Direktive 2003/88/ES ne izključuje veljavnosti 46. člena KPJS. Ta določba se namreč navezuje na 97.e člen ZObr in ureja višino plačila stalne pripravljenosti samo, če se ta ne všteva v delovni čas. Ker pa se v obravnavanem primeru na podlagi neposrednega učinka Direktive 2003/88/ES pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje šteje v delovni čas, je treba uporabiti splošna pravila o plačilu, ki delavcu pripada za delovni čas, in sicer 100 % plačilo osnovne plače. Za odločitev v obravnavani zadevi zato ni pomembno, kako se je višina plačila za čas pripravljenosti, ki se ne všteva v delovni čas, spremenila v različnih obdobjih veljavnosti KPJS.

28.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Tožniku skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami) pripada 375 točk za odgovor na pritožbo in 2 % za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR in povečano za 22 % DDV znaša 280,00 EUR. V primeru zamude s plačilom, mu toženka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 154, 154/1, 165, 339, 339/1, 353 Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97č, 97e Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 46

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.