Jedro

S tem, ko vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izpodbija primernost kazenske sankcije, uveljavlja pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ne pa kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obsojenega D.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1800 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega D.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem in prvem odstavku 302. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 30.1.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe. V postopku je bila kršena njegova pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP; obramba je predlagala objektivne dokaze, da izpovedbe obremenilnih prič niso bile resnične, sodišče prve stopnje pa je dokaz s fotografijami štelo za irelevanten, ker so bile posnete v enem primeru več let po dogodku, v drugem pa leto dni pred dogodkom. V pritožbi je predlagal, da se pri Cestnem podjetju in Upravni enoti preveri, ali so na kritičnih odsekih bila opravljena kakšna dela, ki bi spremenila konfiguracijo terena; pritožbeno sodišče pa je te dokaze zavrnilo kot povsem nebistvene. Zaradi stališč nižjih sodišč je bil prikrajšan za možnost da dokaže, da izpovedbe obremenilnih prič niso resnične. Kršitev kazenskega zakona je podana glede odločbe o kazni. Ker je od dejanja preteklo devet let in je zaradi službe vezan na vsakodnevno uporabo vozila, bi lahko sodišče pri izbiri in izreku kazenske sankcije uporabilo omilitvena določila ter mu izreklo denarno kazen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi, podrejeno pa sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da mu izreče denarno kazen.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 19.2.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenec seznanjen dne 30.3.2007 ter se je o njem pisno izjavil z vlogo z dne 6.4.2007. B - 1. 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v prvi do tretji točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B - 2. 6. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ni konkretno navedel, katere določbe Kazenskega zakonika naj bi sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Njegove navedbe, da bi sodišče prve stopnje pri izbiri in izreku kazenske sankcije lahko uporabilo omilitvena določila iz 42. in 43. člena KZ, je vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Navedena kršitev po presoji vrhovnega sodišča ni podana. Kršitev iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP namreč stori sodišče, če krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji in pri tem prekorači pravice, ki jih ima glede tega v zakonu. Tega pa sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi z izrekom kazenske sankcije opozorilne narave (pogojne obsodbe, v kateri je obsojencu določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta) ni storilo. Z navedbami v zahtevi, da bi časovna oddaljenost dogodka in obsojenčeva vsakodnevna uporaba vozila, narekovali sodišču uporabo omilitvenih določil in izrek denarne kazni, obsojenec izpodbija primernost kazenske sankcije. S tem pa uveljavlja pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ne pa kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

7. Neutemeljeno obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z razlogi sodbe in da gre v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje za napačen in celo protispisen zaključek, ko na strani šest v drugem odstavku sodbe sodišče navaja, da sta ga policista "večkrat prehitela" in skušala fizično zaustaviti, med tem ko sodišče druge stopnje na strani dve ugotavlja, da sta ga dohitela šele na dvorišču domače hiše, torej ko je že zaključil vožnjo.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tako iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja kot iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem in prvem odstavku 302. člena KZ storil s tem, da je, ko mu je policist (zaradi vidne alkoholiziranosti in odklonitve preizkusa alkoholiziranosti) prepovedal upravljanje vozila v prometu in ga izključil iz prometa, z vožnjo nadaljeval do svojega doma, čeprav sta ga policista (ki sta s službenim vozilom vozila za njim z vključeno modro lučjo in sireno) večkrat poskusila prehiteti in ga zaustaviti ter mu tako preprečiti nadaljnjo vožnjo, kar pa jima ni uspelo, ker je obsojenec prehitevanje preprečil tako, da je z vozilom zapeljal levo, zaradi česar sta se policista v izogib trčenju med vozili morala umikati skrajno levo in zavirati. Tudi v obširnih razlogih sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da obsojenec ukaza policije ni upošteval kljub temu, da sta policista zapeljala za njim z modro lučjo in zvočno sireno ter ga večkrat skušala prehiteti in zaustaviti (da bi mu zaradi alkoholiziranosti preprečila nadaljnjo vožnjo) z zavijanjem na levo polovico vozišča preprečil policistoma, da bi ga prehitela in zaustavila ter izločila iz prometa. Enako je v razlogih sodbe presodilo tudi sodišče druge stopnje, ko je zaključilo, da je obsojenec z zavijanjem na levi vozni pas vsako nameravano prehitevanje policistov preprečil tako, da sta ga policista lahko dohitela šele na dvorišču obsojenčeve hiše. Obsojenec ko v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v sodbi sodišča prve stopnje, pri tem izpostavlja iz konteksta ne le razlogov sodbe sodišča prve stopnje, temveč tudi iz stavka iztrgane besede (stran šest drugi odstavek, tretji stavek), pri tem pa spregleda, da tudi iz tega celotnega stavka v nadaljevanju nedvomno izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da je obsojenec vsakič, ko sta ga policista skušala zaustaviti z modro lučjo in zvočno sireno, zapeljal na levi pas in jima zaustavljanje preprečil. 9. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da je obramba predlagala objektivne dokaze - fotografije in izvedensko mnenje, da izpovedbe obremenilnih prič D.I. in E.P. niso resnične.

10. Iz meril oblikovanih v ustavno sodni praksi za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist (tretja alineja 29. člena Ustave) izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti predlaganih dokazov razen, če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali je bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa in tudi že iz navedb v sami zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze, ki jih je predlagala obramba: na glavni obravnavi je vpogledalo fotografije krajev in mnenje izvedenca, kar vse je sodišču predložil obsojenec. Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala obramba. Navedene dokaze je sodišče tako izvedlo, za tem pa vse dokaze presojalo skladno z določbo 18. člena ZKP in v sodbi (stran pet) navedlo razloge iz katerih je ocenilo, da ti dokazi (fotografije in mnenje izvedenca) ne morejo omajati izpovedb prič D.I. in E.P. Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. V razlogih svoje sodbe, s katero je zavrnilo pritožbo obsojenca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče druge stopnje ocenilo, da so pritožbene navedbe obsojenca o konfiguraciji zemljišča nad D. in o poteku križišča ulic N.T. in B. ulice v I.B. nebistvene ter v verodostojnost izpovedb obeh policistov, ki sta obsojenca ustavila, D.I. in E.P., katerih izpovedba je potrjena tudi z izpovedbo sopotnice v obsojenčevem vozilu in izpovedbo drugih dveh policistov, ki sta bila poklicana z namenom čimprejšnje zaustavitve obsojenčevega vozila, ne more omajati. Na ta način se je pritožbeno sodišče opredelilo tudi do v pritožbi predlaganih novih dokazov (poizvedb pri Cestnem podjetju in upravni enoti, ali so bila na kritičnih odsekih opravljena kakšna dela, ki so spremenila konfiguracijo terena) in jih smiselno, kot nebistvene, zavrnilo.

C.

12. Zatrjevane kršitve iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenca za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 98 a. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 94. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati povprečnino kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je redno zaposlen, je lastnik nepremičnine ter oče enega mladoletnega otroka) ter trajanja in zamotanosti v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti.