Jedro

Na podlagi 6. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov 2016/79 je obdelava podatkov zakonita tudi, če je potrebna npr. zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljalec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Tako je tudi pravico delavca do varstva osebnih podatkov možno omejiti z določeno pravico ali obveznostjo delodajalca na drugi strani. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da ima tožena stranka interes za zbiranje osebnih podatkov o prihodu in odhodu delavcev na delo in z dela na podlagi 18. člena ZEPDSV. Četudi se navedeno razlikuje od namena, zaradi katerega je podatke zbirala družba, gre vendarle v obeh primerih (o čemer je bil tožnik tudi seznanjen) za dopustno evidentiranje prisotnosti na določenem območju.

Poleg tega podatki o času tožnikovega odhoda z luškega območja, kjer je tudi območje, na katerem delavci tožene stranke zanjo opravljajo delo, niso kakšni posebej občutljivi osebni podatki, ki ne bi bili v zvezi z opravljanjem dela. Tudi informacijski pooblaščenec je zaključil, da je delodajalec upravičen do podatka, kdaj je zaposleni vstopil in izstopil z območja, na katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi dolžan opravljati obveznosti iz delovnega razmerja. Nenazadnje se je sodišče prve stopnje v podkrepitev svoje pravilne presoje o dopustni uporabi podatkov utemeljeno sklicevalo še na splošno določbo 4. člena ZDR-1, ki definira delovno razmerje. Po tej določbi se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem opravlja delo pod njegovim nadzorom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa se spremenita tako, da se glasita: ''I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: ''Sklep tožene stranke št. ... z dne 21. 9. 2018 o izreku disciplinskega ukrepa denarne kazni tožniku v višini 15 % njegove bruto plače za čas enega meseca je nezakonit in se razveljavi.''

II. Tožnik krije sam svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 1.063,96 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.''

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 300,00 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je sklep tožene stranke št. ... z dne 21. 9. 2018 o izreku disciplinskega ukrepa denarne kazni tožniku v višini 15 % njegove bruto plače za čas enega meseca nezakonit in se razveljavi (I. točka izreka). Sklenilo je, da se tožba zavrže v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (I. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 1.063,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 - dnevnega izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

2. Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo in odločitev o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP ter kršitev ustavnih pravic. Ne strinja se, da naj bi tožnik le enkrat (12. 7. 2018) storil kršitev nedovoljenega predčasnega odhoda z dela. V zvezi s tem je sodišče tudi napačno uporabilo drugo alinejo 6. člena Pravilnika tožene stranke o odgovornostih delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ne drži namreč, da nedovršna oblika glagola (npr. zapuščanje) pomeni, da je storjena le, če gre za dve ali več kršitev. Če bi tožena stranka želela predpisati, da šele dva predčasna odhoda pomenita kršitev, bi tako v pravilniku tudi zapisala, pa ni. Sodišče je napačno zaključilo, da pravna kvalifikacija kršitve po navedeni določbi pravilnika s strani tožene stranke ni bila ustrezna ter posledično tožnika oprostilo disciplinske odgovornosti. Sicer pa tožena stranka meni, da je dokazala obstoj tudi ostalih treh očitkov (8. 7. 2018, 15. 7. 2018 in 19. 7. 2018). Sodišče je napačno verjelo tožniku, da naj bi na te datume v času odmora zapustil luško območje zaradi malice, da pa je možno, da se ob vrnitvi ni evidentiral. Večji pomen kot evidenci prisotnosti delavcev bi bilo treba dati evidenci delovnega časa s strani A.. Ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je verjelo tožniku, da je zapustil luško območje zaradi malice, ob vrnitvi pa se ni evidentiral, je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. ter 25. člen Ustave RS. Izpodbijana sodba nima dokazne ocene v zvezi z zaslišanjem tožnika (kršitev 8. člena ZPP). Ključni podatki so, da je zapustil območje A. 8. 7. 2018 ob 01:22:34, 12. 7. 2018 ob 05.00:03, 15. 7. 2018 ob 23:22:04, 19. 7. 2018 ob 23:22:23, ne da bi se vrnil na delo. Sodišče se je oprlo na tožnikovo izpoved, ne da bi v zvezi s tem podal trditveno podlago. V posledici napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče pravilno upoštevalo, da ima tožena stranka razporejanje in evidentiranje delovnega časa urejeno v svojih aktih, medtem ko evidence A. niso ključne, njihova uporaba pa je nezakonita.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno je ugotovilo odločilna dejstva, vendar pa je v zvezi s pravno kvalifikacijo ugotovljene kršitve zmotno uporabilo materialno pravo - Pravilnik tožene stranke o odgovornostih delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (pravilnik) - drugo alinejo 6. člena, razen v zvezi s slednjim se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Predmet disciplinskega postopka so bili očitki, povezni s tožnikovim nedovoljenim odhodom z dela pred koncem delovnega časa, in sicer 8. 7. 2018, 12. 7. 2018, 15. 7. 2018 in 19. 7. 2018 (v nočni izmeni, ki traja do 7.00). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj zgolj očitane kršitve z dne 12. 7. 2018, vendar pa je zaradi omenjene zmotne uporabe določil pravilnika tožene stranke tožbenemu zahtevku napačno ugodilo.

6. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da ima tožena stranka sprejeta Navodila za razporejanje in evidentiranje delovnega časa (navodila), in sicer na načine, določene v 23. členu, med katerimi je tudi knjiga prisotnosti na delu. Na podlagi 26. člena navodil so vodje dolžni nadzorovati izvajanje navodil in tekoče spremljati registrirano prisotnost delavcev na delu. Tožnik se je zavzemal zgolj za uporabo podatkov, pridobljenih v skladu s temi navodili (iz katerih je izhajalo, da dela ni zapustil predčasno), ne pa tudi podatkov, ki jih je tožena stranka pridobila s strani A.. Iz teh podatkov izhaja, da je tožnik zapustil območje A. 8. 7. 2018 ob 01:22:34, 12. 7. 2018 ob 05.00:03 uri, 15. 7. 2018 ob 23:22:04 in 19. 7. 2018 ob 23:22:23, ne pa tudi, da se je vrnil. 7. Sodišče prve stopnje je glede kršitev z dne 8. 7. 2018, 15. 7. 2018 in 19. 7. 2018 sledilo tožniku, da je odšel na malico in se ob vrnitvi pozabil evidentirati, delo pa je zapustil ob koncu nočne izmene. V zvezi s temi kršitvami torej sodišče podatkom, pridobljenim strani A., ni pripisalo pomena - za razliko od očitka z dne 12. 7. 2018, glede česar pritožba uveljavlja različne postopkovne kršitve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člen Ustave RS, 25. člen Ustave RS, 8. člen ZPP), s tem da gre po vsebini predvsem za očitek nezadostne obrazloženosti dokazne ocene, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

8. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve sodbe poudarilo, da je šlo spornega dne za takšen čas kršitve (5:00:03), ko malica ne pride več v poštev. V zvezi s tem je sledilo pričanju B.B. in C.C., da odhod na malico ni možen dve uri pred zaključkom izmene ter ocenilo, da je tožena stranka dokazala tožnikovo kršitev z dne 12.7.2018 (6. točka obrazložitve sodbe). Pritožba neutemeljeno kritizira 8. točko obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje strnjeno obrazložilo, da je ob izvedenih dokazih tožniku verjelo, da je v času odmora zapustil luško območje zaradi malice in da je možno, da se ob povratku ni evidentiral. Če se namreč na delo ne bi vrnil, na toženkini evidenci prisotnosti na delu njegovo ime ne bi moglo biti zapisano med zadnjimi, vendar ne zadnje. Če bi se npr. vpisal na 12. mesto v evidenci in pustil prazna mesta zgoraj od št. 1 do št. 11, bi tisti, ki je odhode nadziral, to moral opaziti. Ne drži torej, da iz povzete obrazložitve prvostopenjske sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče za določene dneve verjelo tožniku, da je zapustil luško območje ravno zaradi malice (ker je šlo za čas približno sredi delovnega časa), ob vrnitvi pa se ni evidentiral. Pri tem ni pomemben pritožbeni ugovor, da tožnik ni podal navedb o tem. Bistvo tožnikovih navedb je bilo v zanikanju očitanega, dokazno breme pa je bilo na toženi stranki. Kot rečeno, ga je zmogla glede kršitve z dne 12. 8. 2018. 9. Tožena stranka je z omenjenimi navodili sicer uredila svoj način evidentiranja delovnega časa (18. člen Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006 in nasl.)), kar pa ne izključuje uporabe še kakšnih drugih podatkov za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti v zvezi z delovnim časom, kar je v tožnikovem primeru relevantno zlasti za očitek z dne 12. 7. 2018. 10. Na podlagi Pravilnika A. o notranjem redu na njenem območju je (za zagotavljanje varnosti, varovanja) nameščen sistem tehničnega varovanja s sistemom pristopne kontrole z osebno kartico. S tem je A. tudi za posameznega delavca tožene stranke ustvarila svojo zbirko osebnih podatkov o prihodih in odhodih iz luškega območja. Uporaba teh podatkov ni v nasprotju z 38. členom Ustave RS in tudi ne z določbami Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 86/2004 in nasl.). Po 16. členu tega zakona se lahko osebni podatki zbirajo le za določene in zakonite namene ter se ne smejo nadalje obdelovati tako, da bi bila njihova obdelava v neskladju s temi nameni, če zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je potrebno pravico do varstva osebnih podatkov obravnavati v skladu z načelom sorazmernosti. Praviloma je namreč obdelava osebnih podatkov zakonita, če je posameznik, na katerega se nanašajo, v to privolil. Na podlagi 6. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov 2016/79 je obdelava podatkov zakonita tudi, če je potrebna npr. zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljalec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Tako je tudi pravico delavca do varstva osebnih podatkov možno omejiti z določeno pravico ali obveznostjo delodajalca na drugi strani. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da ima tožena stranka interes za zbiranje osebnih podatkov o prihodu in odhodu delavcev na delo in z dela na podlagi 18. člena ZEPDSV. Četudi se navedeno razlikuje od namena, zaradi katerega je podatke zbirala A., gre vendarle v obeh primerih (o čemer je bil tožnik tudi seznanjen) za dopustno evidentiranje prisotnosti na določenem območju.

11. Poleg tega podatki o času tožnikovega odhoda z luškega območja, kjer je tudi območje, na katerem delavci tožene stranke zanjo opravljajo delo, niso kakšni posebej občutljivi osebni podatki, ki ne bi bili v zvezi z opravljanjem dela. Tudi informacijski pooblaščenec je zaključil, da je delodajalec upravičen do podatka, kdaj je zaposleni vstopil in izstopil z območja, na katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi dolžan opravljati obveznosti iz delovnega razmerja. Nenazadnje se je sodišče prve stopnje v podkrepitev svoje pravilne presoje o dopustni uporabi podatkov utemeljeno sklicevalo še na splošno določbo 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki definira delovno razmerje. Po tej določbi se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem opravlja delo pod njegovim nadzorom.

12. Za presojo disciplinske odgovornosti tožnika v razmerju do tožene stranke ni pomembna vsebina Pravilnika A. o notranjem redu na njenem območju in tako tudi ne dejstvo, da imajo delavci A., ki ni tožnikov delodajalec, svojo ločeno evidenco prisotnosti na delu - registrirne ure. Navedeno ni odločilno za presojo, ali je tožnik kršil delovne obveznosti pri toženi stranki.

13. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu z dne 21. 9. 2018 očitano kvalificirala po 27. alineji drugega odstavka 5. člena svojega pravilnika - najmanj dve kršitvi iz 6. člena pravilnika v zadnjih šestih mesecih. V 6. členu pravilnika so kot druge kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja določene: - zamujanje na delo, nedovoljeno zapuščanje dela oziroma nedovoljeno odhajanje z dela pred koncem delovnega časa (2. alineja). V drugem odstavku 5. člena pravilnika pa so v 27 alinejah naštete hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po 9. členu pravilnika se lahko disciplinsko odgovornemu delavcu izreče opomin, začasna razporeditev na drugo delo in denarna kazen v višini do 15 % od njegove plače za čas od 1 do 3 mesecev ter tako opredeljena denarna kazen velja tako za kršitve iz 5. člena kot za kršitve iz 6. člena pravilnika.

14. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovim enkratnim primerom kršitve napačno razlogovalo, da ga ni možno kvalificirati po drugi alineji 6. člena pravilnika, češ da ta določba predpostavlja večkratno ponovitev istega dejanja. Kot pravilno navaja pritožba, nedovršna oblika glagola ne pomeni večkratne izvršitve. Navedena zmotna uporaba materialnega prava je imela za posledico, da je sodišče tožnikovemu zahtevku za razveljavitev sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu v višini 15 % njegove bruto plače za čas enega meseca neutemeljeno ugodilo. Četudi je sodišče od štirih očitkov iz izpodbijanega sklepa ugotovilo le enega, denarna kazen, ki se nanaša na plačo enega meseca (v predpisanem razponu od enega do treh mesecev), ni prestroga sankcija. Nižja denarna kazen v zvezi s kršitvijo iz druge alineje 6. člena pravilnika (do 10 %) je možna le ob pogoju izvedenega skrajšanega postopka ali, če so podane posebne olajševalne okoliščine, katerih pa tožnik niti ne uveljavlja.

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (3. točka 365. člena ZPP). Tožnik je dolžan toženi stranki na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP povrniti potrebne stroške postopka (med te ne sodijo stroški tožene stranke, povezani s tem, ker si je izbrala odvetnika izven območja sodišča), ki v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) znašajo: 300 točk za odgovor na tožbo, po 225 točk za prvo, drugo in tretjo pripravljalno vlogo, 300 točk za zastopanje na pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo, 150 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo (v zvezi s tem narokom, ki je trajal 38 minut, torej manj kot eno uro, je tožena stranka neutemeljeno uveljavljala urnino po 6. členu OT), kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 1.063,96 EUR.

16. Zaradi uspeha v pritožbenem postopku je dolžan tožnik (ki krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo) toženi stranki povrniti še 375 točk za sestavo pritožbe, kar z 2 % materialnimi stroški, 22 % DDV in sodno takso v višini 20,00 EUR znaša 300,00 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP, drugi odstavek 165. člena ZPP).