Jedro

Rok za vložitev vloge za odpis davčnega dolga, določen v 2. odstavku 118. člena zakona o dohodnini, je pogoj za odpis, zato v primeru, če davčni zavezanec vloge ne vloži v roku iz navedene določbe, davčni organ vloge ne more zavreči, ampak jo lahko le zavrne.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 25.8.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 29.3.1994, s katero je navedeni upravni organ zavrgel tožnikovo vlogo za odpis davčnega dolga. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 118. člena zakona o dohodnini in navaja, da je prvostopni organ tožnikovo prošnjo za odpis davka, ker je bila ta vložena po preteku roka za plačilo davka, utemeljeno zavrgel. Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da ima petčlansko družino ter da mu skromni dohodki iz obrtne dejavnosti ne omogočajo poravnati zapadlega davčnega dolga. Poravnava davčnega dolga bi imela za posledico zaprtje obrti in s tem ne bi imel več nobenih možnosti za preživetje. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče zavrne tožbo iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Sodišče je tožbi ugodilo zaradi naslednjih razlogov: Po določbi 118. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93), ki ureja odpis davčnega dolga, za kar gre v obravnavni zadevi, se davčnemu zavezancu lahko davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov (1. odstavek). Po določbi 2. odstavka navedenega člena mora davčni zavezanec vlogo za odpis davčnega dolga vložiti v roku, določenem za plačilo. Ta določba torej določa kot pogoj za odpis davčnega dolga rok, v katerem mora zavezanec vložiti vlogo za odpis. Ali je navedeni pogoj izpolnjen, mora davčni organ ugotoviti v postopku. Če navedeni pogoj ni izpolnjen, je to razlog za zavrnitev vloge, pri čemer mora biti v odločbi navedeno dejansko stanje in razlogi za izdajo negativne odločbe. Ker upravni organ ni tako ravnal, ampak je tožnikovo vlogo zavrgel kot prepozno, je odločba prve stopnje nezakonita. Upravni organ vlogo zavrže kot prepozno vloženo le, če materialni zakon določa prekluzivni rok za vložitev vloge in stranka vlogo vloži po preteku prekluzivnega roka. Le zamuda prekluzivnega roka ima namreč za posledico, da upravni organ vloge po vsebinski plati sploh ne bo obravnaval. Ker pa po navedeni določbi ne gre za prekluzivni rok, za zavrženje tožnikove vloge ni pravne podlage. Nezakonito odločbo bi morala odpraviti že tožena stranka in ker je ni, je izpodbijana odločba nezakonita.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).