Jedro

Izvršitveno dejanje kaznivega ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 56. členu KZ RS obstoji že takrat, ko storilec seže po nevarnem orodju ali kakšnem drugem sredstvu, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, torej ko s takim sredstvom naredi gib, ki kaže, da ga bo tudi uporabil, torej ustvari konkretno nevarnost, da vsak čas lahko pride do nastanka kakršnekoli telesne poškodbe.

S tem, da je sodišče druge stopnje drugače uporabilo kazenski zakon kot sodišče prve stopnje in sodbo prve stopnje spremenilo na podlagi dejanskega stanja, kakršnega je samo ugotovilo in to drugače kot sodba prve stopnje, je kršilo določbo 1. odstavka 387. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da sta bili s sodbo Višjega sodišča v zvezi z njenim oprostilnim delom kršeni določbi 56. člena KZ RS in 1. odstavka 387. člena ZKP.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v ... , enota v ... , je s sodbo spoznalo obtoženko za krivo pod točko 1) in 2) nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 171. člena KZ RS in pod točko 3) kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 56. členu KZ RS, in ji ob določitvi posameznih kazni 6 mesecev zapora ter 2 meseca zapora izreklo enotno kazen 7 mesecev zapora, nato pa z upoštevanjem te kazni in kazni 6 mesecev zapora, ki ji je bila že izrečena zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 171. člena KZ RS s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča izreklo eno samo kazen 11 mesecev zapora. Višje sodišče je s sodbo pritožbama obdolženkinega zagovornika in javnega tožilca deloma ugodilo tako, da je obtoženko glede kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 56. členu KZ RS iz točke 3) izreka sodbe sodišča prve stopnje oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP, medtem ko je za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 171. člena KZ RS zvišalo kazen na 1 leto zapora, nato pa ob upoštevanju kazni 6 mesecev zapora iz pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča izreklo višjo enotno kazen 1 leto in 3 mesece zapora.

Javni tožilec Republike Slovenije je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja, da sta bili s to sodbo kršeni določbi 1. odstavka 387. člena ZKP in 56. člena KZ RS. Predlaga, naj se tej zahtevi, ki je vložena v obsojenkino škodo, ugodi tako, da vrhovno sodišče s svojo sodbo ugotovi uveljavljani kršitvi zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V izreku sodbe sodišča prve stopnje opisano dejanje obsojenke, da je "...med prepirom s svojim možem v stanovanju kuhinji vzela iz predala večji kuhinjski nož ter nato odšla v spalnico, kjer je z dvignjeno roko, v kateri je imela nož, šla proti oškodovancu in mu zagrozila, da ga je sposobna ubiti, vendar ji je nadaljnje ravnanje oškodovanec preprečil", je bilo po oceni senata vrhovnega sodišča v tej sodbi tudi povsem pravilno pravno opredeljeno kot storitev kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 56. členu KZ RS. Ni pa se mogoče strinjati z mnenjem iz sodbe sodišča druge stopnje, da dejanje iz obtožbe po taki njeni spremembi na glavni obravnavi, ko je bilo iz nje izločeno še nadaljnje prikazovanje, kako je obsojenka tudi "z nožem v roki zamahnila proti oškodovancu, ki je ležal v postelji, vendar ga je pri tem zgrešila in se je nož zapičil v posteljo", sploh naj ne bi več izhajali znaki omenjenega kaznivega dejanja. Izpodbijana sodba v obrazložitvi na splošno pravilno pojasnjuje, da je kaznivo dejanje iz 56. člena ogrozitveno kaznivo dejanje, katerega posledica se kaže v povzročitvi konkretne nevarnosti za telesno integriteto drugega, nepravilno pa je njeno razlaganje omenjene določbe v zvezi s konkretnim primerom, češ da tako kaznivo dejanje ni bilo storjeno, ker obsojenka sploh ni zamahnila proti oškodovancu. Zahteva za varstvo zakonitosti ima prav, ko izvršitveno dejanje navedenega kaznivega dejanja, da kdo "seže po nevarnem orodju ali po kakšnem drugem sredstvu, s katerim se lahko telo hudo poškoduje" obstoji takrat, ko storilec s takim sredstvom napravi gib, ki kaže, da ga bo tudi uporabil. Konkretna nevarnost kot posledica tega izvršitvenega dejanja je izražena takrat, ko se vsak čas lahko pričakuje nastanek kakršnekoli telesne poškodbe. Nastanka omenjene konkretne nevarnosti pa se ne sme zamenjevati s samim začetkom izvrševanja katerega od kaznivih dejanj poškodovanja telesa. Tako za obstoj konkretne nevarnosti ni nujno, da storilec z nevarnim sredstvom napravi še nadaljnji gib proti določenemu delu telesa drugega (- če je v pretepu ali prepiru udeleženih več oseb, tudi proti določeni osebi - ), da bi ga tako na določen način poškodoval. Tako je tudi v danem primeru obsojenka storila kaznivo dejanje že s tem, da se je z dvignjenim nožem v roki približala oškodovancu, se pravi, da poudarjanje v sodbi sodišča prve stopnje, češ da oškodovanka ni niti zamahnila z nožem proti oškodovancu, za presojo znakov kaznivega dejanja ne more biti pomembno. Zamah z nožem proti oškodovancu bi se sicer štel kot podkrepitev že izraženega izvršitvenega dejanja iz 56. člena KZ RS, lahko pa bi pomenil že tudi začetek kakega drugega kaznivega dejanja zoper življenje in telo, katero pa v danem primeru ni bilo predmet obtožbe. Zahteva za varstvo zakonitosti zatorej utemeljeno uveljavlja, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je obsojenko iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP oprostilo obtožbe, prekršilo določbo 56. člena KZ RS, saj je tako kaznivo dejanje bilo storjeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi utemeljeno opozarja, da bi po določbi 1. odstavka 387. člena ZKP sodišče druge stopnje smelo ugoditi pritožbi in spremeniti sodbo sodišča prve stopnje le, če bi ugotovilo, da so bila odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljena. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje se vidi, da se t sodišče v več pogledih ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem iz sodbe sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja obsojenke po 56. členu KZ RS. Ocena sodbe sodišča prve stopnje, da je obsojenka to kaznivo dejanje priznala, je v sodbi sodišča druge stopnje označena kot netočna. Očitno drugačna ocena obsojenkinega ravnanja kot v sodbi sodišča prve stopnje se kaže v navedbah sodbe sodišča druge stopnje, da naj bi obsojenka le vstopila v sobo in naj ne bi dokončno izvedla izvršitvenega dejanja, saj ni bila v bližini oškodovanca in zatorej njeno ravnanje tudi naj ne bi pomenilo neposrednega ogrožanja njenega moža. Tako sklepanje, da obsojenka sploh naj ne bi bila v oškodovančevi bližini, nikakor ni skladno z zatrjevanjem v izreku sodbe sodišča prve stopnje, da je oškodovanec osebno preprečil obsojenki nadaljnje ravnanje. S tem, da je sodišče druge stopnje drugače uporabilo kazenski zakon kot sodišče prve stopnje in sodbo tega sodišča spremenilo na podlagi dejanskega stanja, kakršnega je samo ugotovilo in to drugače kot sodba sodišča prve stopnje, je bila tudi očitno storjena kršitev določbe 1. odstavka 387. člena ZKP.

Glede na to, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obsojenkino škodo, senat vrhovnega sodišča ob spoznanju, da se ta zahteva utemeljeno sklicuje na kršitve določb 56. člena KZ RS in 1. odstavka 387. člena ZKP, v skladu z določbo 3. odstavka 422. člena ZKP ni moglo poseči v samo pravnomočno sodbo, marveč se je moralo omejiti na ugotovitev, da so take kršitve bile storjene.