Jedro

Čeprav v pogodbenih razmerjih velja načelo avtonomije volje pogodbenih strank oziroma načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), pa je za presojo materialnopravne podlage pogodbenega razmerja bistveno, da so splošni pogoji bili pripravljeni izključno s strani toženke in tožnik na njihovo vsebino ni mogel vplivati. Zato je treba nejasna določila splošnih pogojev razlagati v korist tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v obsodilnem ter stroškovnem delu (v I. in III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati znesek 1.076,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 2. 2012 dalje do plačila, roku 8 dni (I. točka izreka). V presežku je glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska, in sicer od dne 20. 12. 2007 do dne 14. 2. 2012, tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 789,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dni po vročitvi sodbe toženki dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper obsodilni in stroškovni del izreka prvostopenjske sodbe se pravočasno pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri razlagi določbe 7. odstavka 14. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb PG- NE/06-11 (v nadaljevanju splošnih pogojev) naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe materialnega prava ter navedeno določbo napačno tolmačilo. Poudarja, da je podlaga tožbenega zahtevka prostovoljno pogodbeno zavarovanje, zaradi česar je treba upoštevati avtonomijo pogodbenih strank pri oblikovanju medsebojnega pogodbenega razmerja. Tožniku je bila na podlagi dne 18. 1. 2008 zaključenega kirurškega zdravljenja izplačana dnevna odškodnina, dne 13. 5. 2008 pa podana ocena invalidnosti 5 %, ki je bila prav tako že izplačana. Iz predložene dokumentacije naj bi bilo razvidno, da zdravljenje po 18. 1. 2008 ni potekalo le zaradi poškodbe, temveč tudi iz drugih zdravstvenih razlogov, saj je bil tožnik v staležu tudi zaradi bolezni. Sodba po oceni toženke nima jasnih razlogov o tem, zakaj je tožniku prisodilo dodatno dnevno odškodnino do 26. 8. 2010, saj je izvedenec kot vzrok za bolniški stalež po 16. 7. 2010 štel le bolezen. Tudi v primeru, če bi zdravljenje potekalo izključno zaradi poškodbe, pa ni bilo ves čas aktivno zdravljenje, kot to določajo splošni pogoji. Ker tožnik v smislu 7. odstavka 14. člena (sodišče prve stopnje napačno govori o 7. odstavku 5. člena) splošnih pogojev ni dokazal, da bi se mu zdravstveno stanje poslabšalo, kakor tudi ne, da bi se mu spremenila invalidnost, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Upoštevajoč pritožbene navedbe glede odločitve o glavni stvari, pa izpodbija tudi stroškovno odločitev. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške toženke. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti, zato je sodbo mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (člen 458 ZPP).

6. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP in pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih dejanskih okoliščin pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni storilo v pritožbi grajanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi imele za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe.

7. Poudariti velja, da je sodišče prve stopnje ustrezno sledilo ugotovitvam izvedenca, da je bilo zdravljenje tožnika v letu 2010 v vzročni zvezi s poškodbo v letu 2007 in da je bilo pri tožniku aktivno zdravljenje zaključeno dne 26. 8. 2010, kar je v obrazložitvi tudi ustrezno utemeljilo. Nasprotna pritožbena izvajanja zato niso utemeljena. Razlog tožnikovega bolniškega staleža od dne 16. 7. 2010 do 26. 8. 2010 predstavlja dejanske okoliščine, o katerih pa na pritožbeni stopnji v sporu majhne vrednosti skladno s prvim odstavkom 458. člena ZPP več ni mogoče razpravljati.

8. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z oceno pritožbe, pravilno uporabilo in razlagalo določbe materialnega prava, ki jih v danem primeru predstavljajo določbe Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb PG-NE/06-11 (v nadaljevanju splošni pogoji) v delu, ko ti urejajo ugotovitev končne stopnje invalidnosti in izplačilo dnevnega nadomestila. Čeprav v pogodbenih razmerjih velja načelo avtonomije volje pogodbenih strank oziroma načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), pa je za presojo materialnopravne podlage pogodbenega razmerja bistveno, da so splošni pogoji bili pripravljeni izključno s strani toženke in tožnik na njihovo vsebino ni mogel vplivati. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je treba nejasna določila splošnih pogojev razlagati v korist tožnika.

9. Čas določitve končne stopnje invalidnosti opredeljuje 2. odstavek 14. člena splošnih pogojev, iz katerega izhaja, da se ta določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodb ustalijo, ko po zdravniški presoji ni mogoče pričakovati poslabšanja zdravljenja. Če pa to stanje tudi po treh letih po nezgodi ne bi nastopilo, se kot končno vzame stanje ob poteku tega roka in se takrat določi končna stopnja invalidnosti. V konkretnem primeru so se posledice poškodb pri tožniku, izhajajoč iz mnenja sodnega izvedenca zdravnika, ustalile šele po zaključku zdravljenja dne 26. 8. 2010, kar je manj kot tri leta po nezgodi (ta je bila dne 20. 12. 2007), in bi zato šele takrat bilo mogoče določiti končno stopnjo invalidnosti. Kljub temu, da je toženka tožniku že na podlagi dne 18. 1. 2008 zaključenega zdravljenja ocenila stopnjo invalidnosti v maksimalni višini za to vrsto poškodbe (5 %), zaradi česar pri tožniku do spremembe (torej povečanja) stopnje invalidnosti več ne more priti, pa so se glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke posledice tožnikove poškodbe ustalile šele po zaključku zdravljenja dne 26. 8. 2010, zato bi bilo mogoče šele takrat pri tožniku določiti končno stopnjo invalidnosti.

10. V razmerju do navedene določbe 2. odstavka 14. člena splošnih pogojev je zato nejasno določilo tretjega stavka v 7. odstavku 14. člena splošnih pogojev, za katero je sodišče prve stopnje očitno zaradi napačne spetosti listov splošnih pogojev (dokazne listine označene z B1) sicer zmotno navedlo, da gre za 7. odstavek 5. člena splošnih pogojev, vendar ta napaka ne predstavlja zmotne uporabe materialnega prava po vsebini. Slednje določa, da se dnevno nadomestilo ne izplača za čas prehodne nesposobnosti za delo po ugotovitvi končne invalidnosti, razen če se zdravstveno stanje poslabša pred potekom treh let od nastopa nezgode in se spremeni končna stopnja invalidnosti. Razlaga nejasne določbe tretjega stavka 7. odstavka 14. člena splošnih pogojev, kot jo ponuja toženka, na podlagi katere bi ocenitev stopnje invalidnosti v maksimalnem pogodbeno dogovorjenem obsegu v letu 2008 tožniku kljub dejstvu, da njegovo zdravljenje dne 18. 1. 2008, ko mu je toženka ocenila stopnjo invalidnosti ni bilo zaključeno in se posledice poškodbe desnega ramena takrat še niso ustalile, onemogočila izplačilo dnevnega nadomestila za čas prehodne nesposobnosti za delo v obdobju aktivnega zdravljenja, ki je potekalo v letu 2010 in je bilo vzročni zvezi z nastalo poškodbo ter znotraj obdobja treh let po nezgodi. Če bi sodišče sledilo takšni razlagi, bi ravnalo ne le v nasprotju z določbo 83. člena OZ, temveč tudi v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, in sicer načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), hkrati pa bi v korist toženke in v škodo tožnika ustvarilo položaj neenakopravnosti udeležencev obligacijskih razmerij, s čemer bi kršilo tudi načelo enakopravnosti udeležencev obligacijskih razmerij iz 4. člena OZ. Ker v času, ko je toženka ocenila stopnjo invalidnosti pri tožniku, posledice poškodbe še niso bile ustaljene in zdravljenje še ni bilo zaključeno, tožniku pripada nadomestilo za čas prehodne nesposobnosti za delo v obdobju aktivnega zdravljenja, ki je potekalo v letu 2010 in je bilo v vzročni zvezi s poškodbo in sicer v trajanju 172 dni. Prehodna delovna nezmožnost je bila pri tožniku v letu 2010 sicer podana skupaj 176 dni, ob upoštevanju maksimalnega časa izplačila dnevne odškodnine (200 dni) in že izplačano dnevno nadomestilo za 28 dni, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku pripada še izplačilo za 172 dni.

11. Neutemeljena je pritožbena graja, da celotno obdobje, za katero je sodišče prve stopnje tožniku priznalo dnevno odškodnino 172 dni ne predstavlja le aktivnega zdravljenja, saj tega v smislu zadnjega stavka 7. odstavka 14. člena splošnih pogojev ne predstavlja čas čakanja na preglede, fizikalne terapije in posamezne preiskave. V danem primeru ne obstojijo dejanske okoliščine, ki bi sodišču druge stopnje omogočale oziroma ga zavezovale k uporabi navedene določbe. Na podlagi izvedenskega mnenja je namreč pravilno ugotovljeno dejansko stanje, v katerega sodišče druge stopnje tudi več ne more posegati, da bil tožnik v celotnem obdobju upravičene zadržanosti z dela, to je od 3. 3. 2010 do 26. 8. 2010 zaradi bolečin ni bil sposoben opravljati delovnih obveznost. Zato obdobje, v katerem je sicer prav tako opravljal določene preglede in preiskave ter fizikalno terapijo nedvomno predstavlja čas aktivnega zdravljenja, ne pa časa čakanja na preglede in preiskave, kot to zmotno poudarja toženka.

12. Upoštevaje pavšalno pritožbeno grajo stroškov postopka, je sodišče druge stopnje opravilo uradnem preizkusu pravilnosti stroškovne odločitve, ki pa ni pokazal nepravilnosti, saj so stroškovne postavke odmerjena v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakona o sodni taksi (ZST-1). Priznani stroški tožnika so upoštevaje njegov pravdni uspeh skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP naloženi v plačilo toženki.

13. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo neutemeljeno pritožbo toženke in v obsodilnem delu (I. točka izreka) ter stroškovni odločitvi (III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.