Jedro

Tudi predkazenski postopek mora potekati tako, kot je predvideno z zakonom. To pa v obravnavanem primeru po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča ni bilo spoštovano. Ker za vstop v stanovanje niti za preiskavo policista nista imela ne odredbe sodnika ne privolitve tožnika, sta tako vstop v stanovanje kot tudi vsakršen obhod po njem in iskanje domnevnega predmeta kaznivega dejanja ter njegov zaseg izvajala mimo zakona. Ravnala sta v nasprotju z 218. členom ZKP in posledično tudi v nasprotju s 1. odstavkom 164. člena ZKP. S tem sta nesorazmerno posegla v tožnikovo pravico do nedotakljivosti stanovanja, ki je varovana s 36. členom Ustave RS.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (točka 1. in 3. izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (tudi za dosojeni znesek 800,00 EUR odškodnine in za dosojene pravdne stroške v višini 880,94 EUR z dosojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi).

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 148,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka naprej.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 126,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka naprej.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 7.9.2004, ki naj bi jo tožniku povzročila policista – uslužbenca tožene stranke. Toženi stranki je naložilo v plačilo 800,00 EUR odškodnine za strah s pripadajočimi obrestmi od 7.10.2004 naprej (točka 1. izreka). V presežku za odškodnino zaradi kršenja osebnostnih pravic v višini 2.086,46 EUR in za telesne bolečine v višini 834,59 EUR ter za pripadajoče obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2. izreka). O pravdnih stroških je odločilo v točki 3. izreka in jih v odmerjeni višini 880,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo toženi stranki.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v obsodilnem in stroškovnem delu (točka 1. in 3. izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo z zavrnitvijo zahtevka, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvemu sodišču. Po pritožbenem mnenju je nepravilna ocena o nezakonitem vstopu policistov v tožnikovo stanovanje, o opravljeni hišni preiskavi in o zasegu predmeta kaznivega dejanja. Ni razlogov o trditvah tožene stranke, da je bil vstop v stanovanje opravljen na podlagi 1. odstavka 218. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) – na povabilo tožnika – in o dejanjih policistov, ki naj bi predstavljala hišno preiskavo. Vstop v stanovanje je bil dovoljen, opravljen po 1. odstavku 218. člena ZKP na povabilo tožnika. Zgolj zaradi kasneje dostavljenega potrdila o vstopu ni bil nezakonit. Hišna preiskava ni bila opravljena, ker predmeta kaznivega dejanja policista nista iskala. Zaseg je bil pravilno opravljen na podlagi zakonskih pooblastil 146. (prav 148. člena), 164. in 220. člena ZKP. Gre za prisilni ukrep, pri katerem ni potrebna privolitev stranke. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, niti jih ni zavrnilo. Nepravilna je odločitev o škodi, ki naj bi jo utrpel tožnik. Strah pred prihodom policistov in zasegom stvari, ki izvira iz kaznivega dejanja, ni pravno priznana škoda. Neutemeljen je strah pred nezakonitim vstopom v stanovanje in nezakonito hišno preiskavo. Ni pojasnjeno, koliko časa je trajal ugotovljeni kratkotrajni intenzivni strah. Lahko bi trajal kvečjemu do zasega harmonike, nato je bil postopek zaključen. Sedanje tožnikovo zaklepanje vhodnih vrat stanovanja ne more biti razlog za priznanje odškodnine. Sodišče je tožniku o tem verjelo le na podlagi navedb, čeprav je vse druge njegove navedbe o poteku dogodka, dolgotrajnem mučenju in prizadejanih poškodbah zavrnilo. Ni razlogov, zakaj mu je v tem delu verjelo. Dosojena odškodnina za strah 800.000,00 EUR je previsoka in ni v skladu s sodno prakso.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki naj bi jo tožniku povzročila policista pri opravljanju službenih dolžnosti, ko sta nezakonito – brez ustrezne odredbe sodišča in brez zakonske podlage - vstopila v njegovo stanovanje, ga fizično napadla in ga telesno poškodovala. Glede na tako trditveno podlago je prvo sodišče pri odločanju pravilno izhajalo iz 26. člena Ustave RS, ki govori o odgovornosti države za škodo, ki jo povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem, v povezavi s 1. odstavkom 148. člena Obligacijskega zakonika (OZ) kot splošnim pravilom odškodninskega prava o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Pravilno je poudarilo, da morajo biti za nastanek nepogodbenega razmerja odgovornosti države za tožnikovo škodo kumulativno izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta: nedopustno – protipravno dejanje (škodljivo dejstvo), nastanek pravno priznane škode, obstoj vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost. Vse navedene predpostavke je ugotovilo v zvezi z zatrjevano kršitvijo tožnikove ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave RS). Pritožba graja sprejeto odločitev o protipravnosti ravnanja policistov in o tožnikovi škodi (strahu).

Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti odločitve prvega sodišča glede protipravnosti ravnanja policistov v zvezi z nezakonitim vstopom v tožnikovo stanovanje. Na podlagi odločitve pritožbenega organa MNZ, ki je obravnavalo isti historični dogodek, zaslišanja tožnika, obeh udeleženih policistov ter predsednika omenjenega pritožbenega organa, je zanesljivo ugotovilo, da sta policista v tožnikovo stanovanje vstopila brez ustrezne odredbe preiskovalnega sodnika in v nasprotju z 218. členom ZKP, ki v tam izrecno določenih primerih izjemoma dopušča vstop policistov v tuje stanovanje in druge prostore ter opravo preiskave brez odredbe sodišča. Pritožbeno sodišče se z njegovo dokazno oceno, opravljeno skladno z 8. členom ZPP, ter z jasnimi, popolnimi razlogi na strani 8 in 9 sodbe v celoti strinja. V njih ne najde v pritožbi zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je namreč že sama priznavala, da policista nista imela niti odredbe preiskovalnega sodnika niti potrdila o vstopu v stanovanje, ki mora biti pri vstopu v stanovanje po pogojih iz 1. odstavka 218. člena ZKP izdano takoj (2. odstavek 218. člena ZKP). Njene navedbe, da je tožnik sam povabil policista v stanovanje, pa je sodišče prepričljivo zavrnilo po tem, ko je pravilno in popolno ocenilo izpovedbe tožnika in obeh policistov. Pritožbeno sodišče sprejema razloge prvega sodišča o tem, zakaj je verjelo tožniku in ne policistoma (razlogi na strani 8). Dovolj jasne in popolne so tudi ugotovitve in razlogi o tem, da sta policista v stanovanju harmoniko iskala v več prostorih. S tem so ovržene drugačne trditve tožene stranke, ponovljene v pritožbi. Osnova za tako dokazno oceno je že v izpovedbah samih policistov, ki je povsem pravilno ocenjena. Ne more jo omajati pritožbeno vztrajanje pri drugačnem opisovanju dogodka kot ga je ugotovilo prvo sodišče glede vstopa v stanovanje na povabilo in neizvajanja preiskave.

Glede na dejanske ugotovitve o načinu vstopa in ravnanju policistov pri iskanju harmonike, ki naj bi bila predmet kaznivega dejanja, ki sta ga obravnavala policista, je odločitev prvega sodišča o protipravnosti njunega ravnanja pri vstopu v stanovanje tudi pravno pravilna. Pritožnica se ne more razbremeniti s sklicevanjem na 1. odstavek 148. člena ZKP. Pri podanih razlogih za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, imajo policisti res že v predkazenskem postopku zakonsko pooblastilo, da ukrenejo potrebno za izsleditev storilca, za odkritje ter zavarovanje sledov kaznivega dejanja ter predmetov, ki utegnejo biti dokaz. Vendar mora tudi predkazenski postopek potekati tako, kot je predvideno z zakonom. To pa v obravnavanem primeru po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča ni bilo spoštovano. Ker za vstop v stanovanje niti za preiskavo policista nista imela ne odredbe sodnika ne privolitve tožnika, sta tako vstop v stanovanje kot tudi vsakršen obhod po njem in iskanje domnevnega predmeta kaznivega dejanja ter njegov zaseg izvajala mimo zakona. Ravnala sta v nasprotju z 218. členom ZKP in posledično tudi v nasprotju s 1. odstavkom 164. člena ZKP. Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča na strani 9. sodbe sta s tem nesorazmerno posegla v tožnikovo pravico do nedotakljivosti stanovanja, ki je varovana s 36. členom Ustave RS. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno. Očitki o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s protipravnostjo ravnanja policistov v tem delu pa so neutemeljeni.

Pač pa je potrebno pritrditi pritožbi, da je sodišče nepravilno odločilo o tožnikovi škodi. Zavrnilo je zahtevano odškodnino za nematerialno škodo zaradi kršitve osebnostne pravice in za telesne bolečine. Ta odločitev ni predmet pritožbe in jo kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tožniku je delno ugodilo le glede zahtevane odškodnine za strah. Ugotovilo je, da je tožnik zaradi nenadnosti in nepričakovanosti policistov utrpel kratkotrajni intenzivni primarni strah (15 minut), ki je bil dovolj močan, da je za dalj časa porušil njegovo psihično ravnotežje. To se po ugotovitvah prvega sodišča odraža v spremembi njegovega načina življenja, ker se od škodnega dogodka naprej v stanovanje zaklepa.

Pravna osnova za odločanje o tožnikovi odškodnini za strah je 179. člen OZ. Gre za eno od oblik pravno priznane nepremoženjske škode, ki mora biti zato, da daje fizični osebi pravico do pravične denarne odškodnine, definirana s škodno posledico, z izvorom duševnih bolečin in z zahtevo po razumnem upoštevanju spodnje meje zatrjevanega poslabšanja stanja.

V obravnavanem primeru je prvo sodišče pripisalo tožnikovo spremenjeno vedenje – zaklepanje stanovanja (poslabšanje stanja) protipravnemu ravnanju policistov pri vstopu v stanovanje. Vendar dejstvo odklenjenih oziroma nezaklenjenih vrat na ugotovljeno protipravno ravnanje policistov ni imelo vpliva. Po zaslišanju tožnika je namreč prvo sodišče ugotovilo, da sta potrkala na vrata, tožnik pa jih odprl. Tako se izkaže, da njegovo sedanje zaklepanje vrat že vzročno ne more biti povezano z ugotovljenim škodnim dogodkom oziroma protipravnim ravnanjem policistov. Po drugi strani pa zgolj zaklepanje vrat stanovanja, kar je sicer povsem običajno obnašanje, ne dosega pravo - relevantnega poslabšanja tožnikovega stanja oziroma takih posledic ugotovljenega 15 minutnega prestanega intenzivnega strahu, da bi utemeljevale denarno zadoščenje.

Pritožbi je bilo treba zato ugoditi in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri ugotavljanju strahu kot obliki nepremoženjske škode izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu v celoti zavrne – tudi za dosojeni znesek 800,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (5. točka 1. odstavka 358. člena ZPP).

Glede na tako spremenjeno odločitev prvega sodišča je tožnik v pravdi v celoti propadel. Zato je bilo treba ugoditi pritožbi še glede stroškovne odločitve prvega sodišča in jo spremeniti tako, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Odmerjeni so v okviru postavljenega zahtevka na list. št. 7, upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/2003; uporaba na podlagi 1. dostavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008), vrednost točke 0,459 EUR ter načelo potrebnosti (1. odstavek 155. člena ZPP). Znašajo 148,00 EUR. Nanašajo se na sestavo odgovora na tožbo ter poročilo stranki in zahtevane poštne stroške. V primeru zamude s plačilom bo morala tožeča stranka plačati tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti.

Ker je pritožnica s pritožbo uspela, je upravičena tudi do pritožbenih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi ti so odmerjeni v okviru postavljenega zahtevka (list. št. 95), upoštevaje enake pravne osnove, kot je navedeno pri odmeri pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji.