Jedro

Davčni zavezanec ima v skladu s 63. členom ZDDV-1 pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, med drugim DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Odbitek DDV se torej prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčene dejavnosti davčnega zavezanca.

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki škodo skupaj z DDV, sklicevalo na določbo 2. točke prvega odstavka 35. člena Splošnih pogojev, po kateri se škoda, ki jo krije zavarovanje, v primeru poškodbe zavarovanih stvari obračuna po stroških popravila in materiala, kolikor bi znašali na dan nastanka zavarovalnega primera. Navedlo je, da bi ti stroški tožeči stranki nastali v višini, ki vključuje tudi DDV. Pri tem se je oprlo na določbo 62. člena ZDDV-1, po kateri pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, ter na določbo 33. člena ZDDV-1, po kateri obveznost obračuna DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno ali je storitev opravljena. Pravilno je pojasnilo, da v danem primeru, ko mora tožena stranka plačati tožeči stranki zavarovalnino oziroma odškodnino, o dobavi blaga oziroma opravljanju storitev ne moremo govoriti ter da zato tožeča stranka iz tega naslova pravice do odbitka DDV nima. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka imela oziroma bo imela pravico do odbitka DDV, ki ga je oziroma ga bo plačala, ko so bila oziroma bodo opravljena popravila oziroma dobavljen material v zvezi z vtoževano škodo. Od odškodnin pa se v skladu z določbo 13. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost DDV ne obračunava in ne plačuje.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v izpodbijanih: - I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 16.082,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila, - II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 7.157,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila, tako da je tožena stranka po spremembi I. in II. točke izreka izpodbijane sodbe dolžna plačati tožeči stranki 23.249,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila, ter v - III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 464,63 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem nespremenjenem delu I. in II. točke izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 323,60 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 32.175,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 72.452,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 958,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper II. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in mu zadevo v tem delu vrne v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper del I. točke izreka sodbe, ki se nanaša na plačilo davka na dodano vrednost (DDV) v višini 16.718,39 EUR, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da tožbeni zahtevek za plačilo DDV v višini 16.718,39 EUR zavrne.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke

7. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo neplačanega dela odškodnine iz naslova sklenjenega požarnega zavarovanja za škodo, ki je dne 29. 7. 2013 nastala zaradi viharja na njenih nepremičninah v P. Ugotovilo je, da stroški popravila in materiala, kolikor bi znašali na dan nastanka zavarovalnega primera, ob upoštevanju izvedenskega mnenje sodnega izvedenca B. P., znašajo 138.944,00 EUR. Ob odštetju amortizacije v skupni višini 60.973,29 EUR ter vrednosti ostankov v višini 1.978,00 EUR, naj bi tako znašala škoda, ki jo krije zavarovanje, skupaj 75.992,71 EUR, povečana za 22 % DDV v višini 16.718,39 EUR pa 92.711,10 EUR. Sodišče prve stopnje je od tega zneska odštelo še odbitno franšizo v višini 10.000,00 EUR, tako da naj bi škoda, ki naj bi jo bila dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znašala 82.711,10 EUR. Ker je tožena stranka tožeči stranki že plačala akontacijo zavarovalnine v višini 50.000,00 EUR, kar revalorizirano na dan zaključka glavne obravnave dne 12. 12. 2016, upoštevaje določbo sedmega odstavka 37. člena Splošnih pogojev, znese 49.900,00 EUR, naj bi bila tako tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 32.811,10 EUR. Tožbenemu zahtevku za plačilo navedenega zneska z obrestmi je tako ugodilo. V presežku pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbo 1. točke prvega odstavka 35. člena Splošnih pogojev za požarno zavarovanje 01-IPO-01/07 (Splošni pogoji), po kateri se škoda, ki jo krije zavarovanje, v primeru poškodbe zavarovanih stvari obračuna po stroških popravila in materiala, kolikor bi znašali na dan nastanka zavarovalnega primera, zmanjšanih za izgubljeno vrednost stvari zaradi obrabe, starosti, ekonomske in tehnične zastarelosti ter za vrednost ostankov, v kolikor ni drugače dogovorjeno, in od ocenjene vrednosti stroškov popravila in materiala odštelo vrednost ostankov, v danem primeru vrednost bakrene pločevine. Zmotno je stališče pritožnice, da se rešeni deli pojmovno lahko nanašajo le na dele stavbe oziroma zavarovanega objekta, ki jih je kljub škodnemu dogodku mogoče ponovno uporabiti pri sanaciji škode. Mednje, v nasprotju s stališčem pritožnice, sodijo vsi poškodovani deli (ostanki), ki imajo določeno tržno vrednost. Sodni izvedenec je ocenil, da bakrena pločevina ima tržno vrednost ter navedel, kakšna je le-ta ter pojasnil, kako je prišel do izračunanega zneska 1.978,00 EUR (list. št. 13 izvedenskega mnenja). Navedbe pritožnice, da tožena stranka tržne vrednosti rešenih delov (da tržna vrednost res obstaja) niti po temelju niti po višini ni dokazala, ob povedanem niso utemeljene. Njene navedbe, da zavarovalni pogoji tožeči stranki ne nalagajo obveznosti, da poškodovane odpadne dele prodaja, pa glede na določbo 35. člena Splošnih pogojev niso odločilnega pomena.

9. Pritožnica nadalje očita sodišču prve stopnje, da je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, v katerem je sprejelo oceno o obsegu poškodovane površine lesenega opaža oziroma o obsegu površine, ki je bila potrebna popravila. Navaja, da je pojasnila, da je ocena, da je bilo poškodovane le 30 % površine lesenega opaža, preveč konzervativna in da je bila dejansko potrebna sanacija najmanj 50 % površine, saj naj bi iz dokaznih fotografij, celo iz fotografij izvedenca V. M., ki predstavljajo del trditvene podlage tožene stranke, izhajalo, da je bila škoda zelo obsežna, sploh pa bistveno bolj obsežna od s strani tožene stranke zatrjevane škode na le 10 % površine.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu v celoti sledilo oceni izvedenca P., da je bilo poškodovano 30 % površine lesenega opaža na objektu tkalnice in pisarne. Sprejelo je pojasnilo izvedenca, da njegova ocena poškodovane površine lesenega opaža bazira samo na osnovi predloženih dokazil v spisu, saj je izvedensko mnenje delal tri leta po viharju in ni mogel videti dejanske poškodovane površine. Sprejelo je tudi njegovo pojasnilo, da je seštel oceni poškodovane površine iz obeh predpravdnih mnenj ter seštevek dal na pol ter tako prišel do ocene o 30 % poškodovane površine. Sodišče prve stopnje je na podlagi pregleda fotografij, ki se nahajajo na CD v spisu, in mnenja izvedenca, po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da predloženi in izvedeni dokazi ne potrjujejo trditev tožeče stranke, da je bilo poškodovano 50 % površine. Izvedenec pa je tudi pojasnil (v dopolnitvi izvedenskega mnenja), da je dimenzija samih poškodb enaka obsegu potrebnega popravila. Zato pri sami izvedbi ni potrebna tudi sanacija širše površine okoli neposredno poškodovanih delov ostrešja, čemur je sodišče prve stopnje pravilno sledilo, saj tožeči stranki ni uspelo omajati izvedenskega mnenja v tem delu. Izvedenec je na zaslišanju res navedel, da zaradi narave konstrukcije v skladu s standardi stroke dejansko ni vselej niti možna niti ekonomsko smiselna sanacija na način, da se sanira le več manjših odsekov dejansko poškodovanih površin (delna sanacija), ker bi bila takšna razdrobljena sanacija strokovno celo bolj zahtevna in bolj delovno intenzivna in s tem tudi dražja. Vendar pa tožeča stranka ni uspela izkazati niti utemeljiti, da tudi v danem primeru takšna sanacija ni bila možna niti da ni bila ekonomsko smiselna.

11. Zmotno je stališče pritožnice, da sklenjena zavarovalna pogodba ne daje podlage za zaključek, da se obseg škode oziroma obseg pravice do zavarovalnine lahko zmanjša na račun tako imenovane amortizacije, saj to izhaja iz določbe 2. točke prvega odstavka 35. člena Splošnih pogojev. Ni potrebno, da bi bili že v Splošnih pogojih določeni kriteriji za določitev izgubljene vrednosti stvari zaradi obrabe, starosti, ekonomske in tehnične zastarelosti. Pojem "izgubljena vrednost stvari zaradi obrabe, starosti, ekonomske in tehnične zastarelosti" je razumljiv in jasen ter nedvomno omogoča uporabo statistične, računovodske amortizacije oziroma amortizacijskih stopenj. Sredstva, ki se amortizirajo, ter začetek obračunavanja amortizacije, v skladu z določbo četrtega odstavka 33. člena Zakona o davku na dohodek pravnih oseb (ZDDPO), določajo predpisi in računovodski standardi. Ne gre za zmanjšanje realne, tržne vrednosti stvari, kot to trdi pritožnik, saj iz določbe 2. točke prvega odstavka 35. člena Splošnih pogojev jasno izhaja, da gre za amortizacijo, ki je računovodska kategorija in je torej izračunljiva. Iz navedene določbe je tudi razvidno, na katero stvar se nanaša. Izvedenec je na list. št. 10 do 12 izvedenskega mnenja pojasnil, kako je prišel do izračuna amortizacije. Dodatno je to pojasnil tudi zaslišan na naroku. Tožeča stranka pa oceni amortizacije ni konkretizirano oporekala. Tožeča stranka z navedbami, da tožena stranka k sklenitvi zavarovanja starih objektov očitno pristopa na način, da zavestno zavaruje starejše objekte s po njenem mnenju visoko stopnjo amortizacije, pri čemer kot bistveno sestavino posla izpostavlja visoko zavarovalno vsoto, nato pa je pripravljena sprejeti le minimalno izplačilno obveznost ali sploh nikakršne, češ da gre za stare objekte z visoko amortizacijsko stopnjo, glede na to, da je bila s Splošnimi pogoji seznanjena in je Pogodbo o požarnem zavarovanju, v katerem so bile navedene osnove za obračun premije in zavarovalne vsote, podpisala, ne more uspeti. Niti ne s trditvami, da v skladu z Zakonom o davku na dohodek pravnih oseb tožena stranka ne bi smela zavarovati objektov, starejših od 33 let in delov objektov starejših od 16 let, ki pa so tudi sicer nekonkretizirane.

12. Zmotno je tudi stališče pritožnice, da se amortizacija sama že pojmovno lahko nanaša le na material in ne na vrednost dela oziroma vrednost potrebnih storitev (obrtniških in gradbenih del za sanacijo škode). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je amortizacija strošek, ki nastaja zaradi prenašanja nabavne vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev na poslovne učinke, in v oceni posamezne postavke dela objekta ali objekta kot celote zajema znaten delež. Pravilno je pojasnilo, da amortizacijska stopnja izhaja iz dobe koristnosti osnovnega sredstva, ki je odvisna od pričakovanega fizičnega izrabljanja, tehničnega in ekonomskega staranja, zakonskih in drugih omejitev uporabe. Utemeljeno je sledilo izvedencu, da se pri oceni višine škode upoštevata skupaj material in delo, ker se brez dela objekta ne da popraviti in povrniti v prvotno stanje.

13. Očitki pritožnice, da neposredna uporaba računovodskih amortizacijskih stopenj ni primerna, se ob povedanem izkažejo kot neutemeljeni.

14. Pritožnica pa utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri opredelitvi cene za enoto za dobavo in polaganje pocinkane pločevine neutemeljeno sledilo izvedencu oziroma ceni, ki jo je slednji opredelil v točki 8 popisa del na strani 7 izvedenskega mnenja (36,50 EUR za dobavo in polaganje m2 pocinkane pločevine), čeprav je ta cena nižja od cene, ki sta jo navajali pravdni stranki in nižja od cene, ki jo je priznala tožena stranka (40,00 EUR na m2). Sodišče prve stopnje je s tem kršilo razpravno načelo, kar je vplivalo na pravilnost odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP).

15. Tožeči stranki je tako iz naslova dobave in polaganja pocinkane pločevine potrebno priznati še razliko v višini 5.285,00 EUR. Skupni strošek dobave in polaganja pocinkane pločevine, upoštevaje kvadraturo 1510,00 m2 ter ceno 40,00 EUR, tako znaša 60.400,00 EUR.

16. Škodi, ki jo po oceni sodišča prve stopnje krije zavarovanje, to je znesku 75.992,71 EUR, je tako potrebno prišteti še znesek 5.285,00 EUR na račun premalo priznanih stroškov dobave in polaganja pocinkane pločevine, tako da škoda tožeče stranke znaša skupaj 81.277,71 EUR.

17. Utemeljen pa je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri svojem izračunu škode upoštevalo maksimalno odbitno franšizo oziroma soudeležbo v višini 10.000,00 EUR, čeprav je pogodbeno dogovorjena soudeležba oziroma odbitna franšiza znašala 10 % višine škode oziroma pripadajoče zavarovalnine in je bila navzgor omejena z zneskom 10.000,00 EUR. Glede na navedeno je od ugotovljenega zneska škode, ki jo krije zavarovanje, to je zneska 81.277,71 EUR, potrebno kot odbitno franšizo odšteti 8.127,77 EUR (torej za 1.872,23 EUR manj, kot je od ugotovljenega zneska škode odbilo sodišče prve stopnje), kar znese 73.149,94 EUR.

18. Tožeča stranka je tako upravičena do zavarovalnine v višini 73.149,94 EUR. Ob upoštevanju že plačanega revaloriziranega avansa v znesku 49.900,00 EUR je tako tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 23.249,94 EUR. Tožeča stranka pa ni upravičena do plačila navedenega zneska z DDV, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v obrazložitvi odločitve o pritožbi tožene stranke.

K pritožbi tožene stranke

19. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je dolžna povrniti tožeči stranki škodo skupaj z 22 % DDV. Sodbo zato izpodbija v delu, ki se nanaša na priznani DDV v višini 16.718,39 EUR. Sodišču prve stopnje očita, da je pri priznanju DDV prezrlo, da tožeča stranka v tožbenem zahtevku poleg zatrjevane višine škode ni zahtevala 22 % DDV in ni pravočasno podala navedb, da naj bi bila upravičena do povrnitve škode skupaj z DDV. Trdi, da je v tožbi zahtevala zgolj povračilo stroškov za odpravo materialne škode na podlagi cenilnega poročila izvedenca za gradbeništvo J. T., brez upoštevanja DDV. Sodišče prve stopnje naj bi tako kljub pomanjkljivi trditveni podlagi tožeči stranki na priznano višino škode obračunalo še 22 % DDV v višini 16.718,39 EUR.

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka sicer res ni izrecno izpostavila, koliko od vtoževanega zneska naj bi predstavljal DDV, vendar pa je iz njenih navedb in spisovnega gradiva jasno razvidno, da zahteva povračilo stroškov popravila in materiala z DDV.

21. Pritožnica nadalje navaja, da ima tožeča stranka kot pravna oseba pravico do povrnitve DDV in bo neupravičeno obogatena s tem, ko ji je sodišče prisodilo tudi DDV. Ker ima tožeča stranka možnost uveljavljanja odbitka DDV od države, to ni njen stroškov, zato po stališču pritožnice iz tega naslova tudi ni oškodovana. Zato je tožeča stranka upravičena le do povračila škode stroškov popravila materiala brez DDV, ki ni strošek tožeče stranke zaradi uveljavljanja odbitka le-tega.

22. Davčni zavezanec ima v skladu s 63. členom Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, med drugim DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Odbitek DDV se torej prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčene dejavnosti davčnega zavezanca.

23. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka trdila, da je tožeča stranka upravičena do povračila škode brez DDV, saj v tem delu kot pravna oseba zaradi sistema obračunavanja DDV ni utrpela škode. Navedla je, da v tem delu ni bila oškodovana, saj se ji preko sistema DDV ta povrne.

24. Tožeča stranka trditvam tožene stranke, da ima pravico do odbitka DDV, ni oporekala. Navedla pa je, da ji mora biti zaradi sistema obračunavanja vhodno izhodnega DDV priznana bruto vrednost zahtevka ter da nikakor ne more biti obogatena, saj je podvržena pravilom glede obračunavanja DDV in bo ob izplačilu zavarovalnine to morala ustrezno upoštevati.

25. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki škodo skupaj z DDV, sklicevalo na določbo 2. točke prvega odstavka 35. člena Splošnih pogojev, po kateri se škoda, ki jo krije zavarovanje, v primeru poškodbe zavarovanih stvari obračuna po stroških popravila in materiala, kolikor bi znašali na dan nastanka zavarovalnega primera. Navedlo je, da bi ti stroški tožeči stranki nastali v višini, ki vključuje tudi DDV. Pri tem se je oprlo na določbo 62. člena ZDDV-1, po kateri pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, ter na določbo 33. člena ZDDV-1, po kateri obveznost obračuna DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno ali je storitev opravljena. Pravilno je pojasnilo, da v danem primeru, ko mora tožena stranka plačati tožeči stranki zavarovalnino oziroma odškodnino, o dobavi blaga oziroma opravljanju storitev ne moremo govoriti ter da zato tožeča stranka iz tega naslova pravice do odbitka DDV nima. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka imela oziroma bo imela pravico do odbitka DDV, ki ga je oziroma ga bo plačala, ko so bila oziroma bodo opravljena popravila oziroma dobavljen material v zvezi z vtoževano škodo. Od odškodnin pa se v skladu z določbo 13. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost DDV ne obračunava in ne plačuje.

26. Sodišče prve stopnje se je v podporo svoji odločitvi sklicevalo na sodbo in sklep VS RS II Ips 176/2008 in sodbo VSL I Cpg 1379/2010. Vendar pa se v zadevi VS RS II Ips 176/2008 sodišče ni ukvarjalo s pravico do odbitka DDV, saj je bil tožnik fizična oseba, ne izhaja pa iz sodbe, da bi bil morda samostojni podjetnik. V zadevi VSL I Cpg 1379/2010 pa je pritožbeno sodišče svojo odločitev utemeljilo le na pravilih o trditvenem bremenu (tožene stranke).

27. Ker torej tožeča stranka ima pravico do odbitka DDV, so neutemeljene njene navedbe, da ji mora biti zaradi sistema obračunavanja vhodno izhodnega DDV priznana bruto vrednost zahtevka ter da bo ob izplačilu zavarovalnine to morala ustrezno upoštevati.

28. Pritožba tožene stranke se ob povedanem po vsebini izkaže kot utemeljena, po višini pa je delno neutemeljena. Ob upoštevanju, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 23.249,94 EUR, od tega 5.285,00 EUR na račun premalo priznanih stroškov dobave in polaganja pocinkane pločevine ter 1.872,23 EUR na račun preveč odbitega zneska odbitne franšize, je potrebno sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeniti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za 16.082,76 EUR in ne za 16.718,39 EUR, kot to predlaga tožena stranka (32.175,47 EUR - (23.249,94 EUR – 5.285,00 EUR – 1.872,23 EUR)).

29. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbama tožeče stranke in tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 16.082,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila, v II. točki izreka pa tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo še 7.157,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila (358. člen ZPP). Tožena stranka je tako po spremembi I. in II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje dolžna plačati tožeči stranki 23.249,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila.

30. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v preostalem nespremenjenem delu I. In II. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP), ko je ta v tem delu tudi uspešno prestala pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Stroški postopka

31. Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka.

32. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka po spremembi sodbe uspela s tožbenim zahtevkom v višini 23.249,94 EUR, kar predstavlja 22,20 % uspeh. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 22,20 % njenih pravdnih stroškov, kar od skupaj priznanih 5.390,69 EUR pravdnih stroškov znaša 1.196,73 EUR pravdnih stroškov.

33. Toženi stranki, ki je v pravdi uspela s 77,80 %, pa gre od skupaj priznanih 940,99 EUR pravdnih stroškov 732,10 EUR njenih pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 464,63 EUR njenih pravdnih stroškov.

34. Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti 890,60 EUR pritožbenih stroškov, ki so bili potrebni za pritožbo zoper tisti del izpodbijane sodbe, s katerim je uspela, to je glede zneskov 5.285,00 EUR (15. točka obrazložitve) in 1.872,23 EUR (17. točka obrazložitve), skupaj torej glede 7.157,23 EUR. Ti predstavljajo nagrado odvetniku tožeče stranke za sestavo pritožbe v višini 427,20 EUR (tarifna številka 3210), administrativne stroške v višini 20,00 EUR, 22 % DDV v višini 98,38 EUR ter takso za pritožbo v višini 345,00 EUR.

35. Tožeča stranka pa je dolžna povrniti toženi stranki 567,00 EUR njenih pritožbenih stroškov. Ti predstavljajo takso za pritožbo.

36. Stroške odgovora na pritožbo tožene stranke tožeča stranka nosi sama, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le-te (prvi odstavek 155. člena ZPP).

37. Po medsebojnem pobotanju pritožbenih stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 323,60 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

38. Stroški so odmerjeni po specificiranih stroškovnikih in v skladu z določili Taksne in Odvetniške tarife.