Jedro

Začasna odredba ni sredstvo, s katero bi si smel eden izmed roditeljev zagotoviti boljši položaj med pravdo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog, da se mladoletna otroka pravdnih strank ..., roj. ..., in ..., roj. ..., začasno, še pred razvezo zakonske zveze in odločitvijo, komu bosta otroka zaupana v vzgojo in varstvo, zaupata njej ter da toženec zanju plačuje mesečno preživnino po 220 EUR za vsakega, določijo pa naj se mu tudi stiki z otrokoma.

2. Proti sklepu se tožnica pritožuje, meni da je napačen in nezakonit. Navaja, da so se razmere po zavrnitvi njenega predloga po krivdi toženca še poslabšale, saj ta z otrokoma čustveno manipulira, jima o njej govori neresnice ter ju skuša pridobiti za to, da bi raje živela z njim v ... Pravi, da je sinu pozabil dati antibiotik, potem pa mu zabičal, da o tej zamudi ne sme nič povedati, češ da bo izgubil očeta. Opisuje, kako se težave pri predaji otrok stopnjujejo, da toženec do njiju nima zahtev (npr. da si umivata zobe) in ju čustveno izsiljuje. Meni, da bi bilo najbolje, če bi stike med očetom in otrokoma nadziral strokovni delavec centra za socialno delo, da bi v primeru čustvene manipulacije lahko takoj interveniral in preprečil resne in škodljive posledice za zdrav razvoj otrok. Prepričana je, da je začasna odredba nujno potrebna, da se prepreči psihično nasilje in nadaljnje povzročanje škode. Tudi glede začasne preživnine meni, da je nujna, saj toženec neredno plačuje poljubne zneske, svoje dohodke, ki so očitno visoki, skriva, sama pa je pristala v osebnem stečaju. Predlaga, da se njenemu predlogu ugodi, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške.

3. Toženec je vložil odgovor na pritožbo, v katerem zanika vse tožničine obtožbe in opisuje svoje videnje nekaterih dogodkov, predlaga zavrnitev pritožbe ter opredeljuje še stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnici je treba najprej povedati, da sodišče vedno odloča glede na stanje na dan odločanja, zato so njene navedbe, da so se razmere po tem „še poslabšale“ (in kako), vse nerelevantne. Začasno odredbo (tudi enako ali podobno) je sicer kasneje še vedno možno predlagati, če se odločilna dejstva bistveno spremenijo, a za zdaj nič ne kaže na njeno potrebnost. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 1. odst. 411. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki sicer omogoča izdajo začasne odredba tudi med postopkom v sporih iz razmerij med starši in otroki, ob pogojih Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) za zavarovanje nedenarne (270. čl. ZIZ) oz. denarne (272. čl. ZIZ) terjatve.

7. Smoter začasnih odredb v sporih med starši, ki zadevajo otroke, je v tem, da se le začasno, do dokončne odločitve v sporu, razmerje med starši in otroki uredi tako, da bo zagotovljena največja otrokova korist oz. bo preprečena njihova ogroženost. Pri tem je treba upoštevati, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo sodišče izda le, če je to resnično nujno, torej če ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja.(1) Sodišče začasno odloči o vzgoji, varstvu, preživljanju ter stikih le, če ogroženost otroka narekuje, da se o tem odloči že takoj, preden se zanesljivo ugotovijo vse relevantne sporne okoliščine.(2) Še posebej restriktiven pristop mora veljati pri začasnih odredbah, katerih vsebina je praktično enaka, kot pa tožben zahtevek o glavni stvari. V razmerjih med starši in otroki lahko taka (regulacijska) začasna odredba zaradi svojih dejanskih učinkov celo usodno prejudicira spor.

8. Na podlagi teh kriterijev je evidentno, da je bil tožničin predlog, ki je temeljil na opisovanju neprijetnih dogodkov, večinoma očitno posledica slabe komunikacije med roditeljema ob predaji obeh otrok na stike (povzeto v prvi toči izpodbijanega sklepa), neutemeljen. Navedena izhodišča jasno kažejo, da za izdajo začasne odredbe ne zadostuje slaba komunikacija med roditeljema, njuno različno videnje dogodkov ali celo medsebojno nagajanje ter čustvena stiska otrok ob razvezi staršev, ko niti ni jasno, pri kom bosta živela, niti finančna stiska enega starša, saj tožnica z ničemer ni izkazala, da sta otroka kakorkoli ogrožena. To, kar opisuje tožnica, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nasilje očeta nad otrokoma, po njenih navedbah pa oče tudi za preživljanje že sproti nekaj prispeva. Kdo bo varuh otrok in kdo bo moral plačevati preživnino ter koliko, bo odločeno po vseh izvedenih dokazih, ki bodo potrebni, začasna odredba pa ni sredstvo, s katero bi si smel eden izmed roditeljev zagotoviti boljši položaj med pravdo. Da ima tožnica očitno zmotno predstavo o smislu in namenu začasne odredbe v razmerjih, kot je tukaj obravnavano, kaže njena navedba iz predloga za izdajo začasne odredbe, češ da je ta potrebna, ker toženec trdi, da ima enake pravice glede vzgoje in varstva otrok kot ona. Seveda jih ima! (Seveda pa tudi dolžnosti.)

9. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP), odločitev o pritožbenih stroških pa je treba pridržati za končno odločbo (1. odst. 151. čl. ZPP).

Op. št. (1): Tako npr. tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-232/99 in še nekaterih drugih.

Op. št. (2): Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse, primerjaj npr. odločitve VSL v zadevah IV Cp 5617/2005, 1259/2012, 3507/2011, 1002/2011, 2404/2010 in mnoge druge.