Jedro

Ker postopka za prevzem izvršitve kazni, izrečene s sodbo tretjega sodišča, ni mogoče šteti za sojenje oziroma kazenski postopek v smislu 406. člena ZKP, ni podan osnovni pogoj za obnovo kazenskega postopka.

Obsojenčevo zahtevo za obnovo postopka je zato sodišče prve stopnje pravilno skladno s prvim odstavkom 413. člena ZKP zavrglo.

Izrek

Pritožbi obsojenega D. P. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojeni se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo obsojenega D. P. za obnovo kazenskega postopka končanega s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 249/2008 z dne 7. 10. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 1409/2009 z dne 16. 2. 2010 na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo.

2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila obsojeni zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter kršitve Ustave in EKČP in njegov zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obsojeni je pritožbenemu sodišču predlagal, da naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Zagovornik pa je predlagal, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi obsojenega za obnovo kazenskega postopka ugodi oziroma podrejeno, da naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, ki je zavrglo zahtevo obsojenega za obnovo kazenskega postopka. V skladu s 406. členom ZKP se sme na zahtevo upravičenca obnoviti kazenski postopek, ki je končan s pravnomočnim sklepom ali s pravnomočno sodbo samo v primerih in ob pogojih, ki jih določa zakon. Vrhovno sodišče RS je v sklepu I Ips 79/2010 z dne 14. 7. 2011 zavzelo stališče, da postopka za prevzem izvršitve tuje sodne odločbe ni mogoče enačiti s kazenskim postopkom v smislu 1. člena ZKP, temveč ga je treba glede na njegovo vsebino šteti kot posebno obliko pravne pomoči. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ker navedenega postopka torej ni mogoče šteti za sojenje oziroma kazenski postopek v smislu 406. člena ZKP, ni podan osnovni zakonski pogoj za obnovo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP obsojenčevo zahtevo za obnovo postopka zavrglo.

5. Navedeno skušata izpodbiti obsojeni in njegov zagovornik s ponovnim opozarjanjem, da je bila sodba Okrožnega sodišča v Beogradu K 367/1998 z dne 23. 2. 2001, s katero je bil obsojeni spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 3. točki drugega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika Republike Srbije, izdana s kršitvijo temeljnih človekovih pravic in svoboščin. To dokazujejo zahtevi za obnovo predložene listine, s katerimi se Okrožno sodišče v Ljubljani in Višje sodišče v Ljubljani ob odločanju o prevzem izvršitve navedene tuje sodne odločbe ni imelo možnosti seznaniti. Po mnenju pritožniku gre tako za nove dokaze, ki kažejo na dejstvo, da je prišlo do kršitev obsojenčevih temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Upoštevaje v zgoraj navedenem sklepu zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS, da smiselna uporaba ZKP, po kateri bi imel obsojenec pravico do izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo o prevzemu izvršitve kazni, izrečene s sodbo tujega sodišča, glede na to, da je določba 517. člena ZKP, ki ureja navedeni postopek, lex specialis, ki predvideva le pravico do pritožbe, ne pride v poštev, se pritožbeno sodišče ni podrobneje opredeljevalo do navedenih pritožbenih navedb pritožnikov. Ker je sodišče prve stopnje zavrglo obsojenčevo zahtevo za obnovo postopka, ni nobene potrebe tudi, da bi se sodišče prve stopnje vsebinsko opredeljevalo do zahtevanih pogojev za priznanje tuje sodne odločbe. Zato se izkažejo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstev, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da domače sodišče ne sme ugoditi prošnji tuje države, če je bila obsodilna sodba izdana s kršitvijo temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

6. Ker torej pritožbene navedbe obsojenega in njegovega zagovornika niso utemeljene, preizkus po uradni dolžnosti pa je omejen zgolj na preizkus stvarne in funkcionalne pristojnosti sodišča (peti odstavek 402. člen ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo (tretji odstavek 402. člen ZKP).

7. Obsojeni je na prestajanju večletne zaporne kazni, tudi sicer pa je njegovo premoženjsko stanje slabo. Ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo zaradi plačila stroškov pritožbenega postopka ogroženo njegovo vzdrževanje je obsojenega po prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, to je sodne takse.