Jedro

Pri pogodbenih obrestih je od vsebine pogodbe odvisno, ali jih mora dolžnik plačati tudi za tisti dan, ko je prejel denarni znesek, od katerega jih dolguje.

Zamudne obresti mora dolžnik plačati tudi za tisti dan, ko plača svojo obveznost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve v znesku 1.040.475,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter o pravdnih stroških razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve v znesku 47.815,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v višini 1.088.290,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo, podredno pa razveljavitev. Menila je, da je z zavrnitvijo zahtevka glede terjatve na vrnitev revalorizacije vloženih sredstev kršeno načelo enake vrednosti dajatev iz 15. člena ZOR ter načelo denarnega nominalizma iz 394. člena ZOR. Pri izračunu obresti pa je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe narobe ugotovilo število dni, za katere mora tožena stranka plačati tako pogodbene kot zamudne obresti.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

n Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe glede odločitve o zahtevku za ugotovitev obstoja terjatve na plačilo obresti ugotovilo, da je sodba glede na podatke v spisu v obrazložitvi nejasna in neskladna z dokaznim gradivom. To je sicer posledica nejasnih in pomotnih trditev tožeče stranke, kar pa ne pomeni, da jih sodišče pred izdajo sodbe ne bi moralo s stranko poskusiti odpraviti, da bi bila nato sodba lahko razumljiva. Tako je sodišče pri ugotovitvi, da znesek 566.698,87 SIT predstavlja obračunane pogodbene obresti, štelo, da so to obresti od glavnice 345.830.310,10 SIT, čeprav kaj takega ne izhaja iz nobene listine o obračunu obresti v spisu. Ta glavnica se namreč pojavlja le kot osnova za obračun zamudnih obresti na obračunu, ki je priloga spisa A10. To pa je obračun zamudnih obresti od osnovne glavnice z obračunanimi pogodbenimi obrestmi in torej ne glavnica za obračun pogodbenih obresti. Že s tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP, na katero sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP).

Zaradi nje je moralo v tem delu pritožbi tožeče stranke ugoditi in napadeno sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. člena ZPP). Ob tem pa je treba opozoriti še na to, da je v primeru spora o tem, za koliko dni se obračunajo pogodbene obresti v primeru denarnega depozita, odgovor na to vprašanje odvisen v prvi vrsti od tega, kaj je bilo o tem dogovorjeno s pogodbo. Potrebno je torej ugotavljati pravo pogodbeno voljo strank, česar pa sodišče prve stopnje ni napravilo, ker se je postavilo na stališče, da gredo tožeči stranki za depozit denarja od 1. do 3.11.1993 obresti le za dva in ne za tri dni.

Pri odločitvi o tožbenem zahtevku glede zamudnih obresti pa se je sodišče prve stopnje postavilo na napačno stališče, da upniku obresti za tisti dan, ko je prejel plačilo (seveda opravljeno z zamudo), ne gredo. Da to ni res, sledi že iz primera, ko dolžnik plača svojo obveznost prvi dan po zapadlosti. Jasno je namreč, da mu zamudnih obresti ni potrebno plačati samo, če plača obveznost najkasneje na dan njene zapadlosti. V primeru, da jo plača naslednji dan, mora torej plačati za tisti dan zamudne obresti. To pa tudi v primeru večdnevne zamude pomeni, da je dolžan plačati zamudne obresti tudi za dan, ko plača svojo obveznost. Za zamudne obresti bi pritožbeno sodišče sicer tako materialnopravno napačno sodbo lahko spremenilo, česar pa ni moglo storiti zato, ker zaradi nemožnosti preizkusa pravilnosti sodbe glede obračuna pogodbenih obresti ni moglo ugotoviti glavnice, od katere tečajo zamudne obresti. Zato jo je moralo po določbi 1. odst. 370. člena ZPP tudi v tem delu razveljaviti.

V novem postopku bo moralo tako sodišče prve stopnje zahtevati, naj mu tožeča stranka pove in dokaže, kakšna je bila prava glavnica njenega denarnega depozita, razčistiti pogodbeno voljo strank glede trajanja obveznosti plačila pogodbenih obresti, obravnavati sporno dejstvo o preračunu mesečne obrestne mere pogodbenih obresti na letni nivo in nato o obrestih ponovno odločiti. Pri tem bo moralo dan plačila z zamudo poravnane obveznosti tožene stranke šteti v tek zamudnih obresti. Že zaradi jasnosti zadeve pa naj tudi računsko preveri trditve tožeče stranke o tem, koliko v resnici znašajo pogodbene in koliko zamudne obresti (glede na dosedanje navedbe tožeče stranke o dolžnih in plačanih obrestih sta namreč zneska med seboj zamenjana).

Ni pa utemeljena pritožba glede odločitve o obstoju terjatve na povrnitev revalorizacije sredstev, vloženih v sklade pri toženi stranki. O tej odločitvi ima prvostopna sodba pravilne in jasne razloge, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje in ki jih pritožbene trditve ne morejo omajati. Ta odločitev je povsem v skladu z načelom denarnega nominalizma iz 394. člena ZOR in ni v nasprotju z načelom iz 1. odst. 15. člena ZOR, ki govori o načelu enake vrednosti vzajemnih dajatev pri sklepanju pogodb, v 2. odst. pa predpisuje, da zakon določa, kdaj ima kršitev tega načela kakšne pravne posledice.

Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ta odločitev materialnopravno pravilna, pri njenem sprejemanju pa ni prišlo do nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in napadeno sodbo potrdilo.

V posledici razveljavitve večjega dela sodbe je pritožbeno sodišče v celoti razveljavilo tudi odločbo o pravdnih stroških. O pritožbenih stroških tožeče stranke pa je sklenilo, da se odločitev o njih pridrži za končno odločbo (4. odst. 166. člena ZPP).