Jedro

Za presojo pravilnosti prvostopenjske odločitve je bistvenega pomena namen, ki ga je zakonodajalec zasledoval ob sprejetju ZOdvT in ta je bil v tem, da se določi takšen sistem nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranki spodbujal k čim hitrejši rešitvi zadeve. Takšna krivdna dejanja strank, ki povzročijo preložitev naroka in s tem podaljšanje teka sodnega postopka, vsekakor predstavljajo dejansko podlago za uporabo 156. člena ZPP, hkrati pa so v nasprotju z namenom zakonodajalca ob sprejetju ZOdvT, ki je sicer za narok določil enotno nagrado, ne glede na število izvedenih narokov, vendar pa je ta ista nagrada tista, ki bo v bodoče s svojo kaznovalno funkcijo pri uporabi v zvezi s 156. členom ZPP vodila pooblaščence pravdnih strank k bolj vestnemu in skrbnemu ravnanju pri zastopanju pravdnih strank in jih spodbujala k čim hitrejši rešitvi zadeve brez vsakršnega neutemeljenega in nepotrebnega odlašanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pooblaščenec tožeče stranke odvetnik Z. K. sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je pooblaščenec tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) odvetnik Z. K. dolžan toženi stranki (v nadaljevanju tožencem) povrniti separatne stroške v znesku 603,36 EUR v roku 15 dni od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje pooblaščenec tožnice odvetnik Z. K., ki je pritožbo sicer oblikoval tako, kot da se zoper sklep sodišča prve stopnje pritožuje tožnica, vendar je sodišče druge stopnje štelo, da pritožbo vlaga pooblaščenec sam, saj tožnica za vložitev pritožbe ne bi imela nobenega pravnega interesa, ker je sodišče prve stopnje stroške naložilo v plačilo pooblaščencu, ne pa tožnici. V pritožbi navaja, da so toženci, zaradi preložitve prvega naroka iz razlogov na strani pooblaščenca tožnice, vsekakor upravičeni do separatnih stroškov, nasprotuje pa višini priglašenih in s strani sodišča prve stopnje priznanih separanih stroškov. Ocenjuje, da bi bili toženci upravičeni do povrnitve dejanskih stroškov, ki so nastali zaradi preložitve prvega naroka, ne pa do nagrade po tarifni št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), saj ta ni opredeljena za posamezen narok, ampak za celoten postopek, ne glede na število izvedenih narokov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevek tožencev za povrnitev separatnih stroškov zavrne in jim naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Sodišče prve stopnje je pritožbo poslalo tožencem v vednost, ti pa so vložili odgovor na pritožbo. Ker takšen odgovor na podlagi prvega odstavka 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni dovoljen, ga sodišče druge stopnje pri odločanju o zadevi ni upoštevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, ki je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

6. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče dne 6. 6. 2012 razpisalo prvi narok za glavno obravnavo, na narok pa je kot pooblaščenec tožnice pristopil odvetniški pripravnik pri odvetniku Z. K., ki pa na podlagi tretjega odstavka 87. člena ZPP ne more biti pooblaščenec v postopku pred okrožnim sodiščem. Zato je tako ravnanje pooblaščenca tožnice povzročilo preložitev naroka, na katerem bi sodišče izvajalo dokaze oziroma zaslišalo pravdne stranke. Na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo, in v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZPP, je sodišče prve stopnje povrnitev separatnih stroškov za zastopanje na naroku dne 6. 6. 2012, v višini, odmerjeni po tar. št. 3102 ZOdvT, naložilo v plačilo pooblaščencu tožnice.

7. Pooblaščenec tožnice v pritožbi sicer pravilno ugotavlja, da ZOdvT v tarifnem delu ne predvideva možnosti zaračunavanja nagrade za preložen narok, pač pa v tarifni št. 3102 določa nagrado za narok (količnik 1,2), pri čemer se ta nagrada zniža (na količnik 0,5) v primerih, ko se odvetnik udeleži le naroka, na katerem se je postopek končal z umikom tožbe ali predloga za začetek postopka, odpovedjo ali pripoznavo zahtevka, ali pa je bila na njem izdana zamudna sodba. ZOdvT je torej uvedel plačilo ene nagrade za celotno storitev od prevzema do dokončanja zadeve, kar pomeni, da odvetniku pripada ena nagrada ne glede na število narokov. Za presojo pravilnosti prvostopenjske odločitve je bistvenega pomena namen, ki ga je zakonodajalec zasledoval ob sprejetju ZOdvT in ta je bil v tem, da se določi takšen sistem nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranki spodbujal k čim hitrejši rešitvi zadeve. Takšna krivdna dejanja strank, ki povzročijo preložitev naroka in s tem podaljšanje teka sodnega postopka, vsekakor predstavljajo dejansko podlago za uporabo 156. člena ZPP, hkrati pa so v nasprotju z namenom zakonodajalca ob sprejetju ZOdvT, ki je sicer za narok določil enotno nagrado, ne glede na število izvedenih narokov, vendar pa je ta ista nagrada tista, ki bo v bodoče s svojo kaznovalno funkcijo pri uporabi v zvezi s 156. členom ZPP vodila pooblaščence pravdnih strank k bolj vestnemu in skrbnemu ravnanju pri zastopanju pravdnih strank in jih spodbujala k čim hitrejši rešitvi zadeve brez vsakršnega neutemeljenega in nepotrebnega odlašanja. Ker je krivdno ravnanje pooblaščenca tožnice povzročilo preložitev naroka, na katerem bi sodišče izvajalo dokaze in morebiti o zadevi tudi že odločilo, je v skladu s prvim in drugim odstavkom 156. člena ZPP pooblaščenec tožnice dolžan povrniti tožencem, ne glede na izid pravde, stroške postopka, ki obsegajo v ZOdvT predvideno nagrado za narok in DDV v višini 603,36 EUR.

8. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno pritožbo pooblaščenca tožnice in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9. Pooblaščenec tožnice s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe. Toženci pa do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo niso upravičeni, saj v skladu s prvim in drugim odstavkom 366. člena ZPP v obravnavanem primeru nimajo pravice odgovora na pritožbo. Pritožba je bila tožencem vročena zgolj v vednost, ne pa zaradi pravice do odgovora na pritožbo, vendar so toženci podali odgovor na pritožbo kljub temu, da jih sodišče prve stopnje k temu ni pozvalo. Toženci zato sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo.