Jedro

Predmet razlastitve je v izreku izpodbijane odločbe nedoločen. Ob pravilni uporabi prvega odstavka 100. člena ZUreP-1 bi namreč prvostopenjski organ moral v izreku odločbe ugotoviti, da je javna korist za razlastitev izkazana le glede dela parc. št. 1024/1 v izmeri 970 m2 in odločiti o uvedbi postopka razlastitve (le) glede tega dela nepremičnine. Ugotovitev take kršitve pa narekuje odpravo odločbe na podlagi 4. točke 64. člena ZUS-1 ter vrnitve zadeve organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Litija št. 359-14/2011-29 z dne 20. 4. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo: - ugotovil, da je z Odlokom o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za prostorsko ureditev skupnega pomena za obvoznica Šmartno pri Litiji na cesti R2-416-odsek 1346 in 1347 (v nadaljevanju Odlok, Uradni list RS, št. 78/2008), izkazana javna korist za novogradnjo obvoznice Šmartno pri Litiji na cesti R2-416-odsek 1346 in 1347 (1. točka izreka); - na podlagi tako ugotovljene javne koristi za potrebe gradnje obvoznice Šmartno pri Litiji na navedenem odseku ceste R2-416 dovolil uvedbo postopka razlastitve dela nepremičnine parc. št. 1024/1 k.o. ..., ki je v lasti tožnice (2. točka izreka); - odločil, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Litiji pri nepremičnini iz 2. točke izreka te odločbe zaznamuje začetek razlastitvenega postopka (3. točka izreka); - odločil, da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičnino iz 2. točke izreka te odločbe ali njeno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitveni upravičenki oziroma prodaje tretji osebi, če se razlastitvena upravičenka s tem strinja; pravni posel, sklenjen v nasprotju s to določbo, je ničen (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je razlastitvena upravičenka Republika Slovenija 20. 1. 2011 vložila zahtevo za razlastitev dela nepremičnine parc. št. 1024/1 - travnik v izmeri 970 m2 k.o. ..., last tožnice, zaradi novogradnje obvoznice Šmartno pri Litiji na zgoraj navedenem odseku ceste R2-416, in sicer na podlagi določb Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in 52. člena Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP). Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, in sicer na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 15. 12. 2011, ki je prvostopnemu organu dalo napotek, da bo moral predmetno zahtevo za razlastitev presojati z vidika določb ZUPUDPP, v povezavi z ZUreP-1. Tako je prvostopni organ razlastitveno upravičenko pozval k spremembi zahtevka in v zadevi z izpodbijano odločbo ponovno odločil. V ponovnem postopku je razlastitvena upravičenka v pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2012 spremenila svojo zahtevo v delu, ki se nanaša na zakonsko podlago za uvedbo postopka razlastitve tako, da predlaga, da upravni organ na podlagi 96. člena in drugih določb ZUreP-1 izda odločbo o uvedbi razlastitvenega postopka za nepremičnino, navedeno v njeni zahtevi. V nadaljevanju izpodbijane odločbe prvostopni organ opisuje potek postopka, citira določbe 92. člena in prvega in tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 ter ugotavlja, da je iz zahteve in njej priloženih dokumentov razvidno, da so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razlastitev dela nepremičnine parc. št. 1024/1. Ker nepremičnina, ki je predmet razlastitve, leži v ureditvenem območju trase obvoznice Šmartno pri Litiji, kar je razvidno iz 3. člena Odloka in grafičnega dela Odloka, se v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1 šteje, da je za obravnavano nepremičnino izkazana javna korist. Prav tako prvostopni organ ocenjuje, da je predmetna razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Država namreč z drugimi nepremičninami, ki bi bile za dosego zasledovane javne koristi ustrezne, ne razpolaga. Izpostavlja, da bo načrtovana obvoznica zagotavljala večjo propustnost prometa in predvsem večjo prometno varnost, razlastitvena upravičenka pa tudi ne zahteva razlastitve celotne parcele, ampak le tistega dela parcele, ki leži znotraj trase načrtovane obvoznice. Poudarja tudi, da iz dokumentov predmetne zadeve izhaja, da je tožnica 15. 12. 2010 od Ministrstva za promet, Direkcija RS za ceste, prejela ponudbo z dne 9. 12. 2010 za odkup dela sporne nepremičnine za potrebe obvoznice Šmartno pri Litiji, kateri sta bili priloženi pogodba namesto razlastitve in cenitev vrednosti zemljišča. Razlastitvena upravičenka je skladno z določbo 97. člena ZUreP-1 vložila zahtevo za razlastitev šele po tem, ko v 30-dnevnem roku po vročitvi ponudbe za odkup tožnici z njo kljub prizadevanjem ni uspela skleniti pogodbe. Navaja tudi, da se izjave oziroma stališče tožnice nanašajo predvsem na obliko in višino odškodnine, kar pa ni predmet te odločbe. Dosedanji postopek namreč predstavlja le prvo fazo razlastitvenega postopka, t.j. izdajo odločbe o ugotovitvi javne koristi gradnje in uvedbe razlastitvenega postopka. Tako zaključuje, da je izkazana javna korist za gradnjo obvoznice Šmartno pri Litiji, zato je odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ je z odločbo z dne 12. 7. 2012 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je Ministrstvo za okolje in prostor že v odločbi z dne 15. 12. 2011 kot neutemeljene štelo pritožbene navedbe v smeri, da je predmet razlastitvenega postopka nedoločen z obrazložitvijo, da je v primerih, ko gre za odločitev o začetku razlastitvenega postopka dela nepremičnine, ob izpolnjevanju ostalih zakonskih predpostavk relevantno to, da površina, ki se razlašča, ne presega meje, ki je določena s prostorskim izvedbenim aktom, ki je podlaga za razlastitev. V razlastitveni odločbi pa mora biti natančno navedena nepremičnina, ki se razlašča, saj se v zemljiško knjigo vpisujejo le nepremičnine, ki so lahko samostojen predmet stvarnih pravic, zaradi česar mora biti predhodno opravljena parcelacija, da dobi del zemljišča ustrezno identifikacijsko oznako. Dodaja pa še, da je predmet izpodbijane odločbe na podlagi določb 100. člena ZUreP-1 za primere iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 le ugotovitev, ali je javna korist za razlastitev izkazana in odločitev o uvedbi postopka razlastitve ter skrb za takšno zaznambo v zemljiški knjigi. Predmet postopka torej ni razlaščanje nepremičnine. Ob danih preostalih navedenih pogojih je v predmetnem primeru po mnenju drugostopnega organa javna korist izkazana. Iz izseka grafičnega dela Odloka izhaja, da je predmetno nepremičnino, ki je navedena v pisnem delu Odloka in glede katere teče postopek, mogoče identificirati v katastru, iz česar sledi, da je iz Odloka razvidno, za katero parcelo gre in kako naj bi planirana cesta potekala, s čimer je tudi ta pogoj za dokazovanje javne koristi planirane gradnje izpolnjen. Citira tudi drugi odstavek 98. člena ZUreP-1 in meni, da iz te določbe ne sledi, da je zahtevi potrebno priložiti dokaz o izvedeni parcelaciji, pač pa le načrt in opis predvidene parcelacije, ki pa je dokumentaciji predmetne zadeve priložen. Glede pritožbenih ugovorov o ponujeni odškodnini pa navaja, da bo odškodnina za razlaščene nepremične določena šele v posebnem postopku po pravnomočnosti odločbe v skladu z določbami 106. člena ZUreP-1. Ponovno poudarja, da je predmet izpodbijane odločbe le odločitev glede obstoja javne koristi za potrebe gradnje in uvedba razlastitvenega postopka, zaradi česar pritožbenih ugovorov zoper izpodbijano odločbo glede dosedanjih neuspelih pogajanj za določitev odškodnine oziroma nadomestne nepremičnine pritožbeni organ ne more upoštevati.

Tožnica v tožbi navaja, da je predmet razlastitve popolnoma nedoločen, saj površina ni jasna. Odškodnina pa za tožnico ni sprejemljiva. Izpostavlja, da je sporno zemljišče uporabljala za kmetijsko proizvodnjo, kar je njena poslovna dejavnost. Razlastitev nikakor ne sme poslabšati stanja pred uvedbo postopka. V zvezi s predlaganim nadomestnim zemljiščem parc. št. 642/2 k.o. ..., navaja, da prenos zemljišča na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS pomeni samo, da bo s tem zemljiščem upravljal le-ta, ki pa ni lastnik zemljišča, temveč je lastnik zemljišča Republika Slovenija, ki pa je tudi razlastitveni upravičenec. Zato je prepričana, da je menjava zemljišča razlastitvene upravičenke z zemljiščem tožnice dopustna. Citira tudi prvi odstavek 105. člena ZUreP-1 in izpostavlja, da se ni mogoče omejiti zgolj na vrednost kmetijskega zemljišča. V tej smeri razlastitvena upravičenka ni podala nobenih razlogov, temveč svoje mnenje omejuje na izračun kmetijskega zemljišča. Pri vprašanju odškodnine pa je potrebno upoštevati načelo enakovrednosti, ki nadomesti popolno vrednost nepremičnine, ki je bila razlaščena. Za merilo vrednosti ne more biti odločilen sam prostorski akt. Primarno pravilo je, da se lastniku zemljišča izroči v last ustrezno zemljišče. To še posebej velja za tožnico, ki je kmetijska zadruga in ji ravno lastništvo zemlje predstavlja osnovo za njeno poslovanje, obstoj in razvoj. Po povedanem sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in da predlog za razlastitev sporne parcele zavrne, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Stranka z interesom Republika Slovenija odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je predmet razlastitve določen, saj tožnica ugovarja, da površina ni jasna. Podaja pa tudi ugovor v zvezi z odškodnino, ponujeno s strani razlastitvene upravičenke.

Sodišče ugotavlja, da gre v predmetni zadevi za uvedbo postopka razlastitve dela parc. št. 1024/1 k.o. ..., in sicer za potrebe gradnje obvoznice Šmarno pri Litiji na podlagi Odloka, po določbi 95. člena ZUreP-1 in nadaljnjih členov tega zakona. Prvostopni organ je v 2. točki izreka izpodbijane odločbe odločil, da se dovoli uvedba postopka razlastitve dela nepremičnine parc. št. 1024/1 k.o. ..., ki je v lasti tožnice. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa je razvidno, da gre za del te parcele v izmeri 970 m2. Iz upravnega spisa zadeve pa izhaja, da celotna sporna parc. št. 1024/1 k.o. ... – travnik, meri 6796 m2. Glede na takšen izrek v 2. točki izpodbijane odločbe sodišče pritrjuje stališču tožnice, da je predmet razlastitve v izreku izpodbijane odločbe nedoločen. Ob pravilni uporabi prvega odstavka 100. člena ZUreP-1 bi namreč po presoji sodišča upravni organ moral v izreku odločbe ugotoviti, da je javna korist za razlastitev izkazana le glede dela parc. št. 1024/1 k.o. … v izmeri 970 m2 in odločiti o uvedbi postopka razlastitve (le) glede tega dela nepremičnine parc. št. 1024/1 k.o. .... Ugotovitev take kršitve pa narekuje odpravo odločbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter vrnitev zadeve organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek.

Odločanje o odškodnini pa ni predmet tega postopka, v katerem se odloča zgolj o uvedbi postopka razlastitve, kot je tožnici s tem v zvezi pravilno pojasnil že pritožbeni organ v odločbi druge stopnje, zato se sodišče, v izogib ponavljanju, na razloge pritožbene odločbe v zvezi z ugovorom glede priznanja odškodnine oziroma nadomestnega zemljišča tudi v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Stroškovnemu zahtevku tožnice je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.