Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta, saj revizija po uradni dolžnosti ni dovoljena.

Če revident zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pomembnega pravnega vprašanja, mora skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, ki ga nosi, natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi utemeljuje neenotno sodno prakso, in zatrjevano neenotnost oziroma odstopanje utemeljiti.

Enak standard natančnosti in konkretnosti pomembnega pravnega vprašanja ter potrebne obrazložitve velja tudi, ko revident glede pomembnega pravnega vprašanja zatrjuje odstop od sodne prakse Sodišča EU.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje, št. DT 0610-119/2008,24-16-2001-08 z dne 21. 3. 2012, s katero je prvostopenjski davčni organ revidentu za obdobje januar 2006 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 10.615,92 EUR s pripadajočimi obrestmi. Davek mu je bil dodatno naložen, ker po presoji davčnega organa revident ni bil upravičen odbiti vstopnega DDV na podlagi tam navedenega računa za nakup priklopnega vozila. Revidentovo pritožbo zoper prvostopenjsko davčno odločbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. DT-499-16-112/2012-2 z dne 24. 2. 2014. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno.

7. Revident utemeljuje dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navedbo, da se je v zadevi „pojavilo pravno vprašanje v zvezi s skrbnostjo in dobrovernostjo revidenta pri poslovanju s poslovnih subjektom, za katerega se je naknadno ugotovilo, da je povezan z goljufijo in da predstavlja nedelujočo družbo“, to pravno vprašanje pa je po mnenju revidenta prvostopenjsko sodišče „razrešilo popolnoma napačno in v nasprotju s sodno prasko Sodišča EU“. V zvezi s tem navede tudi, „da gre v konkretnem primeru za situacijo, ko so mu bile z očitno napačno (samovoljno) odločitvijo ter nerazumno (arbitrarno) pravno argumentacijo naložene sankcije, ki so očitno nesorazmerne in jih ni mogoče upravičiti iz nobenega v poštev prihajajočega in pravno utemeljenega zornega kota.“

8. Po presoji revizijskega sodišča revident s citirano utemeljitvijo ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja, iz citiranega vprašanja pa tudi ne izhaja, v čem je očitna napačnost izpodbijane odločitve oziroma nerazumnost argumentacije, ter zato s tem ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. V vsebinskem delu revizije revident med drugim navaja, da stališče izpodbijane sodbe, da revident ni bil dobroveren pri poslovanju s svojim dobaviteljem, ki je bil neplačujoči gospodarski subjekt, odstopa od stališč Vrhovnega sodišča, ki jih je sprejelo v zadevah s primerljivim dejanskim stanjem (X Ips 177/2012, X Ips 246/2012, X Ips 211/2013), zlasti pa odstopa od sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), zlasti sodbe z dne 21. 6. 2012 v združenih zadevah Mahagében in Dávid, C-80/11 in C-142/11. 10. Če z navedenim revident smiselno uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, je treba ugotoviti, da tudi s temi navedbami ni izkazal pogojev za dovoljenost revizije. Iz določb 367.a in 367.b člena ZPP izhaja, da mora revident „obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse, natančno in konkretno izkazati“, česar revident ni storil. Še manj pa je revident zadostil kriteriju za dovoljenost revizije zaradi odstopa od prakse Vrhovnega sodišča glede pomembnega pravnega vprašanja, ki se je ustalilo v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. v zadevah X Ips 269/2009, X Ips 496/2010, X Ips 410/2011, X Ips 123/2012, X Ips 187/2012, X Ips 190/2013, X Ips 212/2013, X Ips 38/2014), v skladu s katerim mora „revident skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, ki ga nosi, natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi utemeljuje neenotno sodno prakso, in zatrjevano neenotnost oziroma odstopanje utemeljiti“.

11. Enak standard natančnosti in konkretnosti pomembnega pravnega vprašanja ter potrebne obrazložitve velja tudi, ko revident glede pomembnega pravnega vprašanja zatrjuje odstop od sodne prakse SEU. Varstvo pravic prava EU na ta način ni manj ugodno kot varstvo pravic, ki izvirajo iz nacionalnega prava (načelo enakovrednosti), prav tako pa takšna ureditev ne onemogoča ali čezmerno otežuje uveljavljanje pravic prava EU (načelo učinkovitosti). Zahteva nacionalnega predpisa po izkazanosti pogojev za dovoljenost revizije je tako skladna z zahtevami, ki jih glede uveljavljanje pravic prava EU v nacionalnih postopkih postavilo sodišče SEU (glej npr. sodbo SEU z dne 16. 3. 2006 v zadevi Kapferer , C -

234/04).

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 13. Odločitev o stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.